VSL sklep I Cp 3105/2014

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je 1) ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin 0001 (ID ...), travnik v izmeri 20 m2 do ½, 0002 (ID ...), travnik v izmeri 234 m2, do 1/1; 0003 (ID ...), travnik v izmeri 689 m2, do 1/1; 0004 (ID ...), travnik v izmeri 3.547 m2 do 1/1; 0005 (ID ...), travnik v izmeri 130.314 m2, do 1/1; 0006 (ID ...), železnica v izmeri 5m2, do 1/1; 0007 (ID ...), poslovna stavba 714 m2, do 1/1, 0008 (ID ...), poslovna stavba 557 m2, do 1/1 in 0009 (ID ...), funkcionalni objekt 29 m2, do 1/1, 2) zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za v 1. točki izreka sodbe navedene nepremičnine, in 3) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da prisodi tožeči stranki vse pravdne stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela v celoti, saj je sodišče ugotovilo, da je lastnica parcel, ki so navedene v 1. točki izreka sodbe. Zaradi zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški.

4Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP, in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Tožeča stranka spornih zemljišč ni priposestvovala. Zmoten je zaključek sodbe, da je bila tožeča stranka v dobri veri glede lastništva navedenih nepremičnin. Sodba se ne opredeli do trditev tožene stranke, da pravni naslov za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah ni obstajal, da tožeča stranka ni pridobila pravice uporabe, da tožena stranka ni imela razpolagalne sposobnosti za prenos lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka ni bila dobroverna, saj sama zatrjuje, da je na parcelah (ki so bile družbena last) imela pravico uporabe, nikoli ni v celoti plačala pogodbeno dogovorjene odškodnine kot odmene za pravico uporabe nepremičnin, vedela je (ali bi vsaj morala vedeti), da ni izpolnjen pogoj za prenos lastninske pravice, vedela je (dopis tožeče stranke z dne 18. 2. 2011), da je bil del nepremičnin, ki naj bi bile v domnevni lasti tožeče stranke (niso predmet tožbenega zahtevka), s strani tožene stranke v letu 1991 prodan družbi B., d.d., pa s tem v zvezi ni ničesar ukrenila, vedela je, da na spornih nepremičninah ni vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi. Do teh vprašanj se sodba ne opredeli, nima razlogov o ključnih elementih in je ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je sodna praksa enotna v stališču, da se lastninska pravica na podlagi dogovora oziroma pogodbe pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3870/2008 z dne 11. 3. 2009). Med pravdnima strankama ni sporno, da zemljiškoknjižno ni bila izvedena nobena od v tem postopku sklenjenih pogodb, ker za vpis v zemljiško knjigo niso sposobne. Strinja se s stališčem sodbe, da je za začetek teka priposestvovanja odločilna okoliščina, kdaj je družbena lastnina prešla v zasebno, vendar le ob pogoju, da so za priposestvovanje izpolnjeni zakonski pogoji (dobrovernost posestnika, ki v konkretnem primeru ni podana). Tudi če bi bilo pravilno stališče sodbe, ki je nekritično sledilo pravni naraciji tožeče stranke, da je slednja izkazala zakonito posest, tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila, ker ta posest ni trajala v zahtevani dobi 10 let. Sodba ne pojasni, kdaj naj bi priposestvovalna doba začela teči, niti zakaj se je iztekla prav v juliju 2007. Tožeča stranka ni izkazala identitete v tem postopku spornih nepremičnin. Dokazno breme glede identitete spornih nepremičnin v konkretnem postopku je na strani tožeče stranke. Sodba s sklicevanjem na izkazano identiteto s skicami, katastrskimi načrti in mapnimi kopijami (ki ne dokazuje identitete spornih zemljišč) ni odgovorila na očitke tožene stranke. Podana je bistvena kršitev določb ZPP. Sodba nima razlogov o ključnih vprašanjih, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka je sama navajala, da so se med postopkom zemljiškoknjižni podatki nepremičnin, od sklenitve obeh, v tem postopku obravnavanih pogodb, bistveno spremenili. Tožena stranka podaja preglednico parcel, ki so predmet obeh pogodb, in parcel, ki jih v tožbenem zahtevku navaja tožeča stranka. Že hitra primerjava nepremičnin (upoštevaje tako zemljiškoknjižne podatke kot zemljiške izmere) jasno pokaže, da ni podana identiteta nepremičnin, in je zato tožba tožeče stranke nesklepčna. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj bi moralo sodišče v skladu s pravilom uspeha v postopku, tožeči stranki naložiti povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

5Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7V predmetnem postopku tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile družbena lastnina, na katerih je tožena stranka (njena pravna prednica je imela vknjiženo pravico uporabe) pridobila lastninsko pravico na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

8Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je lastninsko pravico na v tožbenem zahtevku navedenih nepremičninah, pridobila na podlagi pravnega posla in priposestvovanja (imela je zakonito lastninsko posest, bila je dobroverna lastniška posestnica). Tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe navaja, 1) da je od leta 1978 zakonita posestnica nepremičnin, navedenih v tožbenem zahtevku (v nadaljevanju sporne parcele), na katerih so zgrajeni poslovni objekti (kontejnerski terminal L. – I. faza), 2) da je (njen pravni prednik) sporne nepremičnine pridobil v last in posest odplačno, s pogodbami št. II-1/78 z dne 21. 3. 1978, I-15/78 z dne 24. 3. 1978 in s pogodbo št. II-68/79 z dne 11. 1. 1980, 3) da je (njen pravni prednik) na spornih nepremičninah gradil z lastnimi sredstvi, 4) da je bila tožeči stranki 26. 10. 1994 kot lastnici poslovnih stavb izdana odločba o določitvi funkcionalnih zemljišč k na spornih parcelah zgrajenim objektom, 5) da ima tožeča stranka vse stavbe, ki so predmet tožbenega zahtevka, v osnovnih sredstvih, 6) da je tožena stranka vedela, da ima tožeča stranka v lasti in posesti nepremičnine, ki so predmet spora, 7) in da je bila tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe na objektih in spornih parcelah.

9Sodba zavzame stališče, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja (do drugih možnih pravnih podlag se ne opredeli). Zavzeto stališče temelji na ugotovitvah 1) da sta bili med Občino Ljubljana Moste-Polje (po njenem pooblastilu podjetje „S.“) in Ž., sklenjeni pogodbi št. II-1/78 z dne 21. 3. 1978 o dodelitvi zemljišča v uporabo za gradnjo železniškega terminala v soseski M. (del kareja 3 in del kareja 6), katere predmet je bil del parc. št. 127/1 in 127/27, obe k.o. X, v skupni izmeri 110.000 m2, in št. I-15/78 z dne 24. 3. 1978, s katero je bilo dogovorjeno, da bo „S.“ uredila prepis zemljišča v zemljiški knjigi, ko bo izdelan delilni načrt in bo sklenjen aneks k pogodbi, 2) da je bila med Občino Ljubljana Moste-Polje (po njenem pooblastilu podjetjem „S.“) in ŽG, sklenjena pogodba št. II-68/79 z dne 11. 1. 1980, o dodelitvi zemljišč v posest in uporabo, katere predmet so bile parc. št. 127/115, 127/113, 127/111, 127/110, 127/117, 127/118, 127/119, 127/120 in 127/22, vse k.o. X, v skupni izmeri 170.475 m2, 3) da je tožeča stranka pravni naslednik Ž., in ŽG, 4) da je tožeča stranka s skicami, katastrskimi načrti in mapnimi kopijami izkazala identiteto vtoževanih nepremičnin z nepremičninami v pogodbah, 5) da je tožeča stranka utemeljeno menila, da je lastnica nepremičnin vsebovanih v pogodbah, in je bila glede lastništva v dobri veri, (64 da je za začetek teka priposestvovanja odločilno, kdaj je družbena lastnina prešla v zasebno, 6) da je bilo lastninjenje zaključeno s sprejemom ZLNDL, ki je začel veljati 24. 7. 1997 (sodba očitno pomotoma navaja datum 24. 7. 2007), 7) da je bila priposestvovalna doba po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), deset let, izpolnjena julija 2007 in 8) da tožena stranka v tem času ni oporekala ali nasprotovala posesti tožeče stranke na spornih nepremičninah.

10Identiteta vtoževanih nepremičnin z nepremičninami, navedenimi v pogodbah 1978 in 1980, je odločilnega pomena. Sodba zavzame stališče, da je identiteta podana, tožena stranka pa v pritožbi vztraja, da tožeča stranka identitete ni dokazala in da že hitra primerjava zemljiškoknjižnih podatkov in površinskih izmer parcel, ki so bile predmet obeh pogodb in parcel, ki jih je v tožbenem zahtevku navajala tožeča stranka, pokaže, da identiteta ni podana.

11Pritrditi je pritožbi, da sodba o vprašanju identitete spornih parcel nima razlogov, ki bi omogočali pritožbeni preizkus. Obrazložitev sodbe (7. točka obrazložitve), „da je identiteto nepremičnin tožeča stranka izkazala s skicami, katastrskimi načrti in mapnimi kopijami“, ni preverljiva. Do obrazloženih trditev tožene stranke, da identiteta nepremičnin ni podana(1), se sodba ne opredeli. Sicer pa je pritrditi toženi stranki, da primerjava nepremičnin (upoštevaje tako zemljiškoknjižne podatke kot površinske izmere) pokaže, da (glede večih spornih parcel) identiteta sporna.(2)

12Po povedanem je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo. Slednja na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP narekuje razveljavitev sodbe v izpodbijani 1. točki izreka že iz tega razloga, in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravilnost odločitve je (ne glede na vprašanje pravilnosti uporabljene pravne podlage – priposestvovanje) vezana na identiteto vtoževanih nepremičnin z nepremičninami v pogodbah.

13O drugih vprašanjih, ki jih izpostavljata pritožbi, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti, ker zaenkrat niso pomembna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Ob rob trditvam tožene stranke o zmotnem stališču sodbe, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi priposestvovanja, naj pritožbeno sodišče opozori na (sedaj)(3) utrjeno stališče sodne prakse, da dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, izključuje priposestvovanje. Kot je v odločbi VS RS sklep II Ips 594/2009 z dne 18. 4. 2013, zapisalo vrhovno sodišče „ je vrhovno sodišče šele v letu 2012 izrecno sprejelo stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvoanje.“ Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja (obravnavani primer) bi pomenilo obid predpisov o lastninjenju. Bilo bi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja, ki je namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah.(4)

15Ob trditvah tožeče stranke o pridobitvi pravice uporabe na spornih parcelah, bo v ponovljenem postopku treba zavzeti stališče o tem, katera od strank je ob uveljavitvi ZLNDL imela dejansko pravico uporabe na spornih parcelah. Po utrjenem stališču sodne prakse(5) se je pravica uporabe na družbeni lastnini lahko veljavno prenašala tudi izvenknjižno. Vpis prenosa pravice uporabe v zemljiški knjigi ni imel konstitutivnega pomena, na podlagi 3. člena ZNDL pa je lastninsko pravico pridobil tisti, ki je bil dejanski imetnik pravice uporabe.

16Preoblikovanje družbene lastnine, ki so ga urejali številni zakoni, se je zaključilo s sprejemom ZLNDL (velja od 25. 7. 1997), po katerem so se olastninila zemljišča, ki še niso bila lastninjena po prejšnjih zakonih. Predpostavke za preoblikovanje pravice uporabe v lastninsko pravico po ZLNDL so, da je obstajala pravica uporabe na nepremičninah, da je imela pravna oseba pravico uporabe ob uveljavitvi ZLNDL, to je 25. 7. 1997 in da se nepremičnina ni lastninila po drugih zakonih.(6)

17Pri pravnih osebah je, po sedaj ustaljeni sodni praksi, pogoj, da je preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pravico uporabe, da so bile te zajete v otvoritveni bilanci družbene pravne osebe, ko se je lastninsko preoblikovala. Tožeča stranka je javno podjetje za področje dejavnosti železniškega prometa(7), zato njenega lastninskega preoblikovanja ni urejal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP).(8) Lastninsko preoblikovanje javnega podjetja Slovenske železnice (pravnega prednika tožeče stranke) je uredil Zakon o načinu upravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju Javnega podjetja Slovenske železnice (ZNOFP).(9)

18Oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, je bila v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem. Tožeča stranka trdi in dokazuje, da je pravico uporabe na spornih parcelah pridobil njen pravni prednik s pogodbami o dodelitvi v posest in uporabo spornih zemljišč za gradnjo železniškega terminala v soseski M. (del kareja 3 in del kareja 6), ki ga je po pooblastilu (pravnega prednika tožene stranke) Občine Ljubljana Moste-Polje sklenilo podjetje „S.“, ki je bilo pooblaščeno podjetje za pridobivanje in oddajanje stavbnih zemljišč investitorja v uporabo za gradnjo, (tožena stranka temu nasprotuje), da je na njih že njen pravni prednik (po pridobitvi gradbenega dovoljenja) zgradil kontejnerski terminal, in (3) da ima tožeča stranka sporne parcele, vključno z objekti, že ves čas v posesti.

19Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo niso potrebni. Utemeljenost tožbenega zahtevka naj presoja na nakazani pravni podlagi, potem ko bo preverilo sklepčnost tožbe in v okviru materialno procesnega vodstva poskrbelo za dopolnitev (morebitnih) nepopolnih navedb strank. Po ugotovitvi (in obrazložitvi) identitete (vsake) od vtoževanih nepremičnin z nepremičninami navedenimi v pogodbah 1978 in 1980, naj po ustrezno izvedenem dokaznem postopku ugotovi in zavzame stališče glede zatrjevane pridobitve pravice uporabe pred lastninskim preoblikovanjem tožnice in se opredeli do trditev (in dokazov) strank glede okoliščin, od katerih je odvisna presoja, katera od strank je ob uveljavitvi ZLNDL imela dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah.

20Posledično, ker je sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-----------------------------------

(1) Tožena stranka je v pripravljalni vlogi 25. 4. 2014 (8. točka) s preglednico parcel, ki so predmet obeh pogodb in parcel, ki jih v tožbenem zahtevku navaja tožeča stranka, prikazovala, da, upoštevaje tako zemljiškoknjižne podatke kot površinske izmere, identiteta ni podana in opozarjala na navedbe tožeče stranke, da so se zemljiškoknjižni podatki od sklenitve obeh, v tem postopku obravnavanih pogodb, bistveno spremenili.

(2) Nepremičnine parc. št. 127/118 in 127/118 in 127/119 in 127/120 vse k. o. X, ki so bile predmet pogodbe z dne 18. 1. 1980 niso predmet tožbenega zahtevka, nepremičnine parc. št. 127/153-0 127/152-0 in 127/154-0, ki so predmet tožbenega zahtevka, pa v pogodbah z dne 21. 3. 1978 in 11. 1. 1980 niso navedene.

(3) Sodna praksa se je o vprašanju priposestvovanja zemljišč, ki so bila prej družbena lastnina, in so se olastninila v procesu lastninjenja družbene lastnine, v času obravnavanja zadeve šele oblikovala.

(4) Primerjaj odločbe VSRS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2012, II Ips 226/2011 z dne 20. 3. 2014, II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012.

(5) Primerjaj odločbi VSRS II Ips 205/2012, II Ips 109/2012, obe z dne 3. 7. 2014.

(6) Tako odločba VS RS sodba in sklep II Ips 259/2006.

(7) Ustanovljena je bila z Odlokom o ustanovitvi javnega podjetja za področje dejavnosti železniškega prometa (Ur. l. SRS, št. 43/1989, Ur. l. RS/I, št. 25/1991 in nadaljnji).

(8) Po določbi 2. člena ZLPP, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki, se ta zakon ne uporablja za podjetja oziroma druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnosti posebnega družbenega pomena oziroma gospodarske javne službe, urejene z zakonom.

(9) Ur. l. RS, št. 71/1993 in nadaljnji.