VSL sodba II Cpg 1368/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 2.040,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 8. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 534,96 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Tožeča stranka v predmetni zadevi zoper toženo stranko (kot podprevoznikom) vtožuje regresni zahtevek iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi škode, ki ji je nastala pri opravljenem mednarodnem prevozu blaga po CMR št. 000 z dne 28. 6. 2010, pri katerem je izginilo 20 kosov fotoaparatov, v skupni višini 2.040,00 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana poslovna odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi kršitve pogodbene obveznosti (t. j. pošiljatelju dostaviti celotno pošiljko) in upoštevaje ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka nastalo škodo pošiljatelju že povrnila, ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko ter v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Svojo odločitev je oprlo na Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR) in Zakon o prevoznih pogodba v cestnem prometu (ZPPCP-1) ter na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) glede poslovne odškodninske odgovornosti.

7Tožena stranka zatrjuje, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki daje vsaki pravdni stranki pravico do obravnavanja pred sodiščem (načelo kontradiktornosti), obenem pa naj bi bila toženi stranki s tem prekršena ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Svoj pritožbeni očitek utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov, navedenih v njeni vlogi z dne 21. 1. 2011, t. j. zaslišanja prič K. J. in D. P. ter zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke D. B. Trdi, da bi bilo zaslišanje prič in zakonitega zastopnika nujno potrebno, saj bi predlagane priče vedele izpovedati, da priložene slike niso slike, ki bi se nanašale na sporni tovor oziroma na tovor, ki se nanaša na prevoz blaga po CMR št. 000 z dne 28. 6. 2010. Tožena stranka se ne strinja z razlago procesnih pravil prvostopenjskega sodišča, ker se le-to v svoji utemeljitvi glede nepotrebnosti izvedbe dokaznih predlogov napačno sklicuje na načelo ekonomičnosti postopka. Meni, da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga za zavrnitev zaslišanja predlaganih strank in da je poseg v temeljne pravice stranke (pravica do izjave) mogoč samo v primeru, če se s tem zasleduje (in doseže) nek utemeljen in racionalen cilj, za kar pa v danem primeru ni šlo.

8Po presoji pritožbenega sodišča navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov. Predlagani dokazi, navedeni v vlogi tožene stranke z dne 21. 1. 2011 (list. št. 10), t. j. zaslišanje prič K. J. in D. P. ter zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke D. B., so povsem nesubstancirani, in jih sodišče prve stopnje tudi že iz tega razloga ni bilo dolžno izvesti. Šele v pritožbi namreč tožena stranka navaja dejstva, o katerih naj bi izpovedovale priče in njen zakoniti zastopnik (da priložene slike niso slike, ki bi se nanašale na sporni tovor oziroma tovor, ki se nanaša na prevoz blaga po CMR št. 000 in da so bili sodišču dejansko predloženi 4 leta stari posnetki – pri čemer ne gre prezreti, da jih je sodišču kot dokaz predložila sama tožena stranka s pojasnilom, da jih je prejela od prejemnika pošiljke v Angliji).

9Pritožbene trditve glede izpovedbe priče Z. S. v zvezi s fotografijami, ki naj bi dokazovale stanje sporne pošiljke, glede sámega postopka carinskega pregleda in prevzema pošiljke s strani prejemnika, glede dejanskih ugotovitev sodišča o zunanjem videzu paketa ob odpošiljanju kot prevzemu, so usmerjene v grajo dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja. V predmetnem pritožbenem postopku tožena stranka s temi navedbami ne more uspeti, saj predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede presoje sodišča prva stopnje, da manjko blaga v konkretnem primeru za prejemnika ne more predstavljati očitne napake, ki bi jo moral grajati takoj, t. j. na zapisnik oziroma s pripombami na mednarodni tovorni list CMR. Pritožbeno sodišče glede na vezanost na ugotovljeno dejansko stanje (da je paleta na prvi pogled izgledala v redu, brez vidnih poškodb, da je prejemnik na licu mesta ni odpiral, da prejemnik tudi ni vedel, kakšen je bil zunanji videz paketa - oblepljen zgolj z rumenim trakom, ko je bil le-ta odposlan, in da zato sámo dejstvo, da je bila pošiljka povita tako z rumenim kot z zelenim trakom, pri njem ni zbujala nikakršnih dvomov), soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru manjko blaga ne predstavlja očitne napake, ki bi jo moral prejemnik takoj grajati, kot je to izčrpno pojasnilo v obrazložitvi (14., 15. in 16. točka) izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje.

11Pritožbeno sodišče zavrača neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sestavilo konstrukt, da je v tem primeru tožeča stranka v razmerju do pošiljatelja dejansko nastopala kot prevoznik. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila med tožečo in toženo stranko sklenjena podprevozna pogodba in je zato ugovor aktivne legitimacije, ki ga je podala tožena stranka, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na ugotovljeno dejansko stanje, izhajajoč iz naloga za prevoz št. 0299-2010 (A9), da je predmetni prevoz pri toženi stranki kot podprevozniku naročila tožeča stranka, kakor tudi iz računa št. R10-00602 (A5). Prav tako je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo izčrpne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, ter pravno podlago iz CMR, ki se nanaša na podprevozno pogodbo oziroma zaporedni prevoz, upoštevaje tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 28/2007 z dne 10. 3. 2009) ter pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izplačala odškodnino pošiljatelju blaga skladno z določbami CMR kot prvi prevoznik.

12Nadalje tožena stranka pritožbeno opozarja, da bi morala tožeča stranka pred plačilom računa, ki ji ga je izstavil pošiljatelj, pozvati toženo stranko, naj se o sami zadevi izjasni oziroma jo pozvati v spor, in šele v kolikor bi se tožena stranka strinjala z očitano kršitvijo, nato omenjeni račun tudi poravnati. Navedeni očitek je neutemeljen, saj ima po določbi 37. člena CMR prevoznik, ki je plačal odškodnino po določbah te konvencije, pravico zahtevati njeno povračilo skupaj z obrestmi ter vsemi stroški in izdatki, ki so povezani s terjatvijo, od drugih prevoznikov (v konkretni zadevi od tožene stranke kot podprevoznika), ki so bili udeleženi pri prevozu oziroma od tistega prevoznika, na čigar delu poti je prišlo do izgube pošiljke. V predmetni zadevi torej od tožene stranke kot podprevoznika, saj je do delne izgube pošiljke prišlo pri opravljenem mednarodnem prevozu blaga po CMR št. 2010100344 z dne 28. 6. 2010 s strani tožene stranke.

13Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da plačilo škode za delno izgubo pošiljke naročniku s strani tožeče stranke po presoji prvostopenjskega sodišča dokazuje poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sámo dejstvo plačila odškodnine s strani tožeče stranke naročniku še ne pomeni hkrati priznanja toženkine poslovne odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka v predmetni zadevi namreč uveljavlja samostojen regresni zahtevek iz naslova povračila povrnjene odškodnine pošiljatelju blaga na podlagi 37. člena CMR, presoja (ne)obstoja odškodninske odgovornost tožene stranka na podlagi 17. člena CMR v predmetnem postopku pa je samostojna in neodvisna od razmerja med pošiljateljem in tožečo stranko in jo je kot tako prvostopenjsko sodišče tudi obravnavalo.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Tožena stranka trdi, da naj bi sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni argumentirano prerekala višine tožbenega zahtevka in da je napačno razporedilo dokazno breme. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zadostila trditveno-dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), in ob pavšalnih ugovornih navedbah tožene stranke tudi izkazala višino tožbenega zahtevka s predložitvijo računa pošiljatelja z dne 30. 11. 2010 (A5), potrdilom o plačilu z dne 8. 12. 2010 (A4) ter zahtevkom za vračilo kupnine z dne 16. 8. 2010 (A7). Navedbe tožene stranke (da je tožbeni zahtevek po višini povsem neutemeljen, brez vseh dokazov in pavšalen, ter da v skladu s CMR odškodnina ne sme presegati 8,33 računskih enot za kilogram teže), so tudi po presoji pritožbenega sodišča, zlasti ob izkazani višini tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke, pavšalne. Zato je tudi v tem delu neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje med strankama napačno razporedilo trditveno - dokazno breme oziroma zmotno uporabilo materialno pravo, kot to skuša prikazati tožena stranka.

15Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, krije tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).