VSL sodba in sklep IV Cp 1678/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. in IV. točki izreka, kolikor se nanaša na preživninsko obveznost tožnice do mladoletnih otrok A. in N. za obdobje od 17. 9. 2013 do 2. 3. 2015, razveljavi ter se ugotovi, da je tožba v tem delu umaknjena, zato se postopek v tem obsegu ustavi.

II. V preostalem se pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je mladoletna otroka pravdnih strank zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, glede stikov z mamo pa odločilo, da bodo ti potekali v skladu z željami otrok ter v dogovoru med otrokoma in mamo. Tožnici je naložilo, da za vsakega od otrok plačuje po 100,00 EUR preživnine od 17. 9. 2013 dalje, s podrobnostmi, kot so razvidne iz III. in IV. točke izreka sodbe. V presežku je toženčev zahtevek po nasprotni tožbi, tožničin tožbeni zahtevek pa v celoti zavrnilo.

2Tožnica v pravočasni in obširni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo in v zadostni meri raziskalo njene trditvene podlage o odnosu toženca do otrok in o njegovem vzgojnem stilu, brez tega pa ni mogoče zaključiti, da je trenutni način vzgoje in varstva zanju neškodljiv. Ob tem je sodišče mitiziralo mnenje otrok do te mere, da izvedenstvo sploh ni bilo potrebno. Ni nujno, da je tisto, kar otroka menita, da jima je trenutno „najlažje“, zanju tudi najboljša korist. Ni se upoštevalo, da otroka z mamo že dolgo nista imela stika, kar predstavlja resno oviro za kontakt, kot tudi, da se je tožnica vključila v profesionalno delo in da napreduje, kar je izpostavila izvedenka. To je tudi zagotovilo varnosti za njeno vlogo starša. Toženec ni vključen v nobeno terapijo kljub dejstvu, da ima neprijetne lastnosti, ki so zapisane v izvedenskem mnenju. Sodišče je breme odločitve preneslo na otroka. Ker otroka očetove odvisnosti od hazardiranja nista polemizirala, se sodišče z njo ni ukvarjalo, tako da lahko toženec otroka vzgaja v negativnih družbenih vrednotah in manipulativnosti. Opozarja, da ne ve, kje toženec živi in kakšne so njegove premoženjske zmožnosti, zato se glede preživnine težko izjavlja. Toženec ima mnoge vire dohodkov, sodišče pa ne polemizira, da je pravnomočno obsojen goljuf. Sodišče, v prepričanju, da toženec ne bo preprečeval stikov, ni upoštevalo okoliščine, da ima roditelj, pri katerem je otrok v času izvajanja stikov, z otrokom dodatne stroške, ki presega s sodbo naloženo obveznost. Otroka sta stike začela zavračati zaradi toženčevega manipulativnega vedenja. Toženec tožnice ni niti enkrat obvestil o pomembnih zadevah v zvezi z otrokoma, ne, kam so se odselili, ne, kam se je sin vpisal v srednjo šolo itd. Sodišče je preživninske potrebe in zmožnosti ugotavljalo brez podlage in mimo uradno preverljivih in dostopnih podatkov, v teh postopkih pa mora priti do izraza načelo oficialnosti in preiskovalno načelo, da se zaščiti korist otrok (IV Cp 1801/2014). V primerjavi s toženčevim premoženjskim stanjem so tožničine zmožnosti praktično nične, a ji je sodišče kljub vsemu naložilo preživnino za nazaj in ni upoštevalo porazdelitve bremena iz 129. člena ZZZDR. Sodišče ni upoštevalo otroškega dodatka, kar je v nasprotju s sodno prakso, ter je spregledalo, da je toženec večkrat izjavil, da se ne strinja s tem, kar je napisala odvetnica, in da preživnine ne zahteva, zato bi moralo sodišče preživnino prisoditi le od sodbe naprej. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo psihičnega nasilja, ki ga toženec izvaja nad otrokoma, kar jima povzroča nepopravljivo škodo. Toženec ji otroka odtujuje ter ju uporablja za orodje proti njej. Sodišče ni omenilo, da zoper toženca teče kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem z elementi nasilja, česar pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo in se sklepa ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče tudi ni upoštevalo, da toženec otrokoma privzgaja slabe osebnostne navade (npr. vožnja brez čelade). Nato opiše dogodek z dne 1. 4. 2015 in navaja, da otroka kažeta tipično držo zlorabljenega otroka že s tem, ko navzven kažeta, kot da sta brez čustev, čeprav ve, kako topla in prijazna sta njena otroka. To bi sodišče lahko uvidelo na podlagi vse dokumentacije, bolj subtilnega, širšega in manj matematičnega razmišljanja. Z opustitvijo ugotavljanja relevantnih dejstev je sodišče kršilo temeljno načelo tega postopka. Sodišče je spregledalo, da otroka potrebujeta odnos z obema staršema, zato bi ju moralo napotiti na terapijo, kar je predlagala tudi izvedenka, pa tudi CSD, vendar je toženec temu nasprotoval. V zvezi s stiki navaja, da so določeni premalo natančno. V čim večji meri je treba upoštevati obveznosti in želje vseh vpletenih, tako da so stiki uravnoteženi, bremena pa porazdeljena (IV Cp 1342/2013). Iluzorno je pričakovati, da bo toženec kdaj igral konstruktivno vlogo pri izvajanju stikov. Sodba sodišča prve stopnje ima značaj vrednostne sodbe in značilnost metafore, v posameznih segmentih gre za sramotilne kritike tožnice in neenako obravnavo, saj toženčeve slabe lastnosti v sodbi niso povzete. Zavrača te očitke, saj po oceni izvedenke zgledno sodeluje na terapiji, razumljivo pa je, da se za otroka bori. V svoji borbi z institucijami ni uspešna, glede na odločitev sodišča se situacija za otroka ne bo nikdar spremenila. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da se čaka na čas, ko bosta otroka dovolj velika, da se sama vrneta. Brez predodelitve njej bosta glede na funkcioniranje toženca odrasla brez matere. Dodaja, da ni mogla predlagati vseh dokazov, ki bi jih lahko, poleg tega pa sodišče ni dovolilo zaslišanja toženca. V nadaljevanju izpostavi, kakšna bi morala biti po mnenju strokovnjakov izvedenska mnenja klinične psihologije in izvedenci. Pri tožencu gre za bolestno preprečevanje stikov otrok z materjo, kar je jasen pokazatelj tega, da ne zmore preboleti, da ga je zapustila. Drža otrok, ki sta jo zavzela, jima v danih okoliščinah pomaga preživeti, naloga sodišča pa je, da nadaljevanje škode prepreči in otroka zaščiti. Predlaga ustrezno spremembo.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutno bistvenih kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravno odločilne dokaze, zavrnitev preostalih pa je izčrpno obrazložilo.(1) Pavšalno grajanje zavrnitve dokazov, kot izhaja iz pritožbe, dvoma v pravilnost zavrnitve teh dokazov ne vzpostavi, do posameznih konkretiziranih očitkov pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Absolutno bistvena kršitev tudi ni podana v zvezi z očitkom, da zoper toženca teče kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem z elementi nasilja, „česar sodišče pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo“. Sklep o začasni odredbi je bil namreč že preizkušen v pritožbenem postopku (IV Cp 2739/2014 z dne 22. 10. 2014) in ne more biti več predmet pritožbenega preizkusa, pritožbene navedbe v tej smeri so zato brezpredmetne. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje tožnico neenakopravno obravnavalo: imela je možnost sodelovanja v postopku, celo s prisotnostjo njej zaupne osebe, imela je zagovornika, podala je lahko trditve in predlagala dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje (tiste, ki so bili pravno odločilni) tudi izvedlo in se v razlogih izpodbijane sodbe do njih opredelilo. Ni res, da so izvedenska mnenja v sodbi povzeta le v delu, kjer je tožnica negativno prikazana. Prvostopenjsko sodišče je jasno povzelo(2) tudi vse ugotovitve izvedenca glede toženčevih osebnih lastnosti (in prav vse so negativne), zato pritožbeni očitek ne drži. Končno je nerazumljiva pritožbena navedba, da tožnica ni imela možnosti dodatnega zaslišanja. Pravdni stranki sta bili prvič zaslišani na naroku 18. 12. 2013 (red. št. 33 v spisu), dodatno pa še 3. 3. 2015 (list. št. 291 – 292). Iz zapisnika slednjega je razvidno, da tožnica za toženca ni imela vprašanj (list. št. 292, drugi odstavek), zato pritožbeni očitek ne vzdrži.

6Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, ki polemizirajo s tem, kakšna morajo biti izvedenska mnenja in izvedenci v tovrstnih postopkih (19. točka pritožbe). Izvedenec dr. T. R. je na seznamu sodnih izvedencev, zato je vsako razpravljanje o njegovi (ne)primernosti za izvedenstvo glede na starost in delo, ki ga opravlja, brezpredmetno. Izvedenec je v svojem mnenju predstavil, katera psihodiagnostična sredstva je uporabil (str. 19 mnenja – list. št. 164), nato pa pri podajanju mnenja o posameznih preiskovancih (pravdni stranki in oba otroka) sproti navajal, na podlagi katerega od navedenih sredstev je prišel do posamezne ugotovitve (to se vidi tako, da je za ugotovitvijo v oklepaju navedena kratica uporabljenega sredstva). Tak način je več kot primeren in je tožnici omogočal ustrezno obrambo in kritiko mnenja, kar je tožnica tudi izkoristila. Izvedenec je tožnici ob obeh zaslišanjih na pripombe odgovoril.(3) S ponavljanjem pripomb, na katere je izvedenec prepričljivo odgovoril, tožnica ne more doseči postavitve drugega izvedenca, to, katera stroka izvedenstva je tista, ki bo v konkretnem primeru najprimernejša, pa je v domeni sodišča. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilnost svoje ocene za postavitev izvedenca klinične psihologije preverilo celo z izvedencem, ki je prepričljivo pojasnil, zakaj izvedenstvo s pedopsihiatrom ne bi bilo primerno.(4) Odločitev o tem, kje bo izvedenec s preiskovancem opravil pregled, je v njegovi domeni. Očitno je izvedenec ocenil, da sta otroka dovolj stara, da se pregled opravi v istih prostorih kot pregled pravdnih strank. Pritožnica niti ne pojasni, kaj naj bi bilo v konkretnem primeru s tem narobe, zato pritožbeni očitki ostajajo na pavšalni ravni.

7Za odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnih A. (15 let) in N. (13 let) je ključno to, da sta otroka v času trajanja postopka večkrat izrazila svoje mnenje, s katerim kategorično zavračata mamo in želita živeti z očetom. Tožnica je sicer zatrjevala, da sta otroka ustrahovana, njune izjave pa nepristne, vendar se v dokaznem postopku to ni potrdilo. Otroka sta svojo željo in voljo izrazila večkrat in različnim institucija (v šoli, na CSD, izvedencu, svojemu zagovornik – pisni izjavi v spisu), izvedenec pa je potrdil, da je to njuna prava želja in volja. Izvedenec namreč ni zaznal jasnih znakov indoktrinacije ali vpliva načrtne manipulacije, ki bi v bistveni meri vplivala na odgovore otrok. Otroka s strani izvedenca nista ustrahovana, pravi izvedenec, v razmerju do njega imata možnost izražati svoja stališča, zato ocenjuje, da je podajanje informacij s strani otrok verodostojno. Negativen odnos otrok do mame je po ugotovitvah izvedenca kombinacija materinih manj primernih oblik vedenja, katerim sta bila otroka priča, in očetovih negativnih stališč do nje, pri čemer je izvedenec izrecno zapisal in pri tem vztrajal tudi ob zaslišanjih, da razsežnosti odpora in jeze otrok do matere indoktrinacija in manipulacija s strani očeta ne bi mogla doseči, če pri otrocih za takšen odnos do matere ne bi bilo realne podlage.

8Pritožničini očitki o nasilništvu toženca se v dokaznem postopku niso potrdili, izvedenec je celo izrecno opozoril, da se vse naštete toženčeve negativne lastnosti v odnosu do otrok ne izražajo. Oče otrok ne ustrahuje, lahko povesta svoja mnenja, v zvezi s katerimi se tudi kregajo, kar izvedenec v starostnem obdobju otrok ocenjuje kot normalno oziroma celo priporočljivo. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da so toženčeve vzgojne metode včasih neprimerne (npr. dovoljenje za vožnjo brez čelade) oziroma pomanjkljive (toženčeva nezadostna skrb za šolske obveznosti in slabo sodelovanje s šolo), a te pomanjkljivosti niso take, da bi terjale, da bi sodišče otroka v vzgojo in varstvo zaupalo tretji osebi. Da bi bila tožnica za vzgojo in varstvo otrok primerna je (čeprav se tožnica trudi in ji gre vsa pohvala) po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča povsem nerealno. Oče, ki ga izvedenec oceni kot primarno osebo otrok, po drugi strani kljub pomanjkljivostim očitno skrbi za otroka dovolj dobro, da si z njim želita ostati ter pri njem živeti, zato je odločitev sodišča o dodelitvi otrok njemu povsem pravilna.

9Pritožnica ima sicer prav, da res ni nujno, da otrok vselej ve, kaj je zanj najbolje, vendar bi bilo nasprotovanje tako močno izraženi volji, kot sta jo izrazila A. in N., v tem občutljivem življenjskem obdobju - puberteti, kar je splošno znano, „bob ob steno“. Tudi izvedenec je izrecno opozoril, da bi lahko nasprotovanje njuni volji doseglo dramatične razsežnosti (list. št. 251) kot npr. beg nazaj k očetu, beg od doma, avto ali heteroagresija, uporaba psihoaktivnih snovi …, česar si tožnica po prepričanju pritožbenega sodišča za svoja otroka ne želi. Tožnica bo morala sprejeti svoj del odgovornosti (sama navaja, da je izvedensko mnenje sprejela, to pa ji izrecno očita, da ne zmore prevzemati svojega dela odgovornosti) in se soočiti z dejstvom, da je vzrok za trenuten odnos otrok do nje v njej sami. Brez realne osnove, pravi izvedenec, kljub izkazanem manipuliranju očeta takšnega odpora otrok ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, naj razume, da je za otroka in zanjo ter za njihove odnose najbolje, da se sodni postopek čim prej zaključi. Ko bo tožnica ponotranjila željo svojih otrok, da želita bivati s svojim očetom, nje pa trenutno ne želita videti, kaj šele živeti z njo, in ko bosta otroka začutila, da jima tožnica to dovoli (ne pa, da jima nasprotuje), bo to lahko postala osnova za vnovično vzpostavitev odnosov med njimi.

10Pritožbeno sodišče mora odgovoriti še na očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni podrobneje ukvarjalo, pa bi se moralo, s tožničinimi trditvami glede toženčevega hazardiranja. Toženec tega niti ne zanika, temveč je ob zaslišanju prostodušno priznal, da „ima vsako tele svoje veselje“ (list. št. 87). Pač pa je ključno, da je izvedenec ugotovil, da očetovega potencialnega hazarderstva oziroma morebitnega negativnega vpliva na otroka ni zaznal, pri čemer je zgolj majhna verjetnost, da bi to otrokoma sploh škodovalo, pa jima zaenkrat ne. Pritožničina teza, da gre za škodljiv vpliv toženca na otroke, se torej ni izkazala za pravno upoštevno, zato se sodišču več kot toliko s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

11V zvezi z odločitvijo o stikih pritožbeno sodišče pravzaprav nima več kaj dodati. Vse, kar je povedalo zgoraj o volji otrok in nujnosti, da se ta upošteva, velja tudi glede stikov. Oba otroka sta terminsko določanje stikov z mamo zavrnila, neupoštevanje njune volje pa bi po oceni izvedenca tudi v tem delu lahko pripeljalo do dramatičnih posledic. Tožnica bo morala počakati na trenutek, da bosta otroka sama želela vzpostaviti stik z njo. Možnost, da bi sodelovala v terapiji, sta otroka (po podatkih v spisu) že enkrat zavrnila (nista se odzvala vabilu), pritožbeno sodišče pa ob povedanem ne vidi prav nobenega smisla v siljenju otrok v stike, ki jih zavračata. Če je na načelni ravni mogoče pritrditi pritožnici, da dejstvo, da otroka z materjo nimata stikov, ni v njuno korist, jima je še manj v korist, če bi jima bili stiki vsiljeni (enako je pritožnici pojasnilo že pritožbeno sodišče v sklepu IV Cp 2739/2014). Vsiljevanje stikov bi po ugotovitvah izvedenca otrokoma celo škodilo. Sodna praksa, ki jo navaja pritožnica (IV Cp 1342/2013), je bila upoštevana tudi v tem primeru – tožnici mimo volje otrok ni mogoče prisoditi več, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča, da stiki potekajo v skladu z željo in voljo otrok, zagotavlja največjo otrokovo korist, pravice starša pa se v takem primeru avtomatično znajdejo v podrejenem položaju in jih je treba podrediti otrokovim pravicam.

12Glede preživnine pritožbeno sodišče najprej zavrača očitke, da sodišče ni ugotavljalo potreb otrok. To, da te znašajo za vsakega po 500,00 EUR na mesec, sploh ni bilo sporno (prav v tej višini jih je tožnica ocenila v tožbi – IV. točka, list. št. 3). Ta ocena ni neracionalna, zato potrebe po intervenciji sodišča ni bilo, sicer pa pritožnica niti ne pojasni, ali je previsoka ali prenizka, ter v kakšni smeri naj bi sodišče izvajalo načelo oficialnosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je dokazovanje glede toženčevih preživninskih zmožnosti zaključilo na točki, ko je ugotovilo, da se toženec in otroka preživljajo s 3.000,00 – 5.000,00 EUR na mesec, da je standard visoko nadpovprečen, da jih prevažajo trije šoferji itd., ter da je ugotavljanje obsega toženčevega bogastva za ta postopek brezpredmetno. Ugotovitev sodišča, da pritožnica prejema osebni dohodek 930,00 EUR, od tega pa 200,00 EUR plačuje staršem za mesečne stroške, pritožnica ne izpodbija. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ocenjuje, da je porazdelitev preživninskega bremena 20 % : 80 % ustrezna. Tožničin mesečni znesek je tak, da ga bo glede na svoje finančne zmožnosti zmožna plačevati, zato je odločitev, da mora za otroka od izdaje sodbe(5) mesečno plačevati po 100,00 EUR, pravilna.

13Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 128. člen ZZZDR, po katerem odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka. Odpovedi pravici do preživnine ni mogoče enačiti s (procesno) odpovedjo pravici uveljavljati preživnino. Prepoved odpovedi pravici do preživnine ne pomeni, da upravičenec ali zakoniti zastopnik upravičenca ne more ne vložiti preživninske tožbe ali táko, že vloženo tožbo, naknadno umakniti. Pritožnice ne moti, da mora od sodbe dalje plačevati preživnino, moti jo preživnina, ki ji je naložena za čas od vložitve toženčeve nasprotne tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu pravilno izpostavlja, da je toženec večkrat izjavil (nazadnje ob zaključku glavne obravnave 3. 3. 2015 – list. št. 292), da preživnine ne zahteva, kar pomeni, da je v tem delu tožbeni zahtevek umaknil, tožnica pa je v delu, kolikor se preživnina nanaša na obdobje od vložitve nasprotne tožbe do izdaje izpodbijane sodbe, s tem soglašala (tako jasno zapiše v pritožbi, toženec pa odgovora na tožbo ni vložil). Ker sta stranki glede umika tožbe v tem delu dosegli soglasje (drugi odstavek 188. člena ZPP), ni bilo podlage, da bi sodišče o tem delu zahtevka razsojalo.

14Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP III. in IV. točko izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na preživninsko obveznost tožnice do otrok, razveljavilo ter postopek v tem obsegu ustavilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

---------

Op. št. (1): Drugi odstavek na 4. strani ter prvi do šesti odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Šesti odstavek na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Konkretno se odgovori v zvezi s časom, potrebnim za diagnostiko, nahajajo v tretjem odstavku 3. strani zapisnika z naroka z dne 3. 3. 2015 - list. št. 290; glede siceršnjega opravljanja dela pa v tretjem odstavku na 8. strani zapisnika naroka z dne 20. 1. 2015.

Op. št. (4): Četrti odstavek na 3. strani zapisnika z naroka z dne 3. 3. 2015 – list. št. 290.

Op. št. (5): Ker toženec otroškega dodatka ne prejema, ni česa upoštevati.