128. člen ZZZDR-UPB1

Toženčev očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen. Tožnica je navedla vsa dejstva za utemeljevanje verzijskega zahtevka iz 133. člena ZZZDR, za dokazovanje višine potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih otrok pa je predložila ustrezne dokaze.

Tožba na izpodbijanje očetovstva je na voljo le domnevnemu očetu. Očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, ni mogoče izpodbijati, mogoče pa je vložiti tožbo za izpodbijanje (razveljavitev) same izjave o priznanju očetovstva zaradi napake volje. Tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o priznanju očetovstva, veljati enak rok kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve, kar pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR.

Ko gre za nadpovprečne preživninske zmožnosti staršev, ki povsem zadoščajo za zadovoljevanje vseh konkretno izkazanih potreb otroka, je torej edina omejitev preživnine vezana le na vprašanje, ali je strošek posamezne življenjske potrebe otroka v njegovo korist. Pri tej oceni je lahko v dodatno pomoč ugotovitev, v kakšnem obsegu oziroma katere stroške življenjske potreb otroka sta krila starša v času skupnega življenja, saj ta ugotovitev lahko pomaga pri določitvi (koristnih) nadstandardnih življenjskih potreb otroka v času sojenja. Pri tem je treba upoštevati, da se vsaj na področju zadovoljevanja preživninskih potreb otroka njegov položaj zaradi razpada življenjske skupnosti njegovih staršev ne sme poslabšati, če zato ne obstajajo utemeljeni razlogi.

Vnaprejšnja odpoved uveljavljanju pravice do preživnine (to je v bodoče zapadlim zneskom preživnine) ni pravno veljavna, medtem ko je odpoved že zapadlim zneskom iz naslova pravice do preživnine dopustna. V nasprotju z institutom pobota pri zakonski ureditvi odpusta dolga ni izrecno navedeno, da terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne bi mogla prenehati na tak način.

V sporih o vzgoji in varstvu otroke ter glede stikov ni mogoče odločati mimo volje otrok ali celo v nasprotju z njo, če so otroci dovolj stari, da svoje mnenje lahko izrazijo, in če je njihova volja pristna. Odgovore na to, ali je voljo otrok mogoče upoštevati in kako, mora podati izvedenec. V obravnavani zadevi sta 15-letni A. in 13-letna N. kategorično zavračala mamo in želita živeti z očetom. Svojo željo in voljo sta izrazila večkrat in različnim institucijam (v šoli, na CSD, izvedencu, svojemu zagovornik, ki ga je postavil CSD), izvedenec pa je potrdil, da je to njuna prava želja in volja ter opozoril, da bi vsaka odločitev v nasprotju z njuno voljo lahko dosegla dramatične posledice kot npr. beg nazaj k očetu, beg od doma, avto ali heteroagresija, uporaba psihoaktivnih snovi. Ob takih dejanskih ugotovitvah ni nobene podlage, da bi bila otroka (kljub sicer izkazanim osebnim pomanjkljivostim očeta in njegovi delno neprimerni vzgoji otrok) dodeljena materi. Na načelni ravni drži, da so stiki otroka s staršem otroku v korist, a mu je še manj v korist, če so mu stiki vsiljeni. Odločitev sodišča, da bodo stiki potekali v skladu z željo in voljo otrok, zagotavlja največjo o

Če oče nima stikov z mladoletno hčerko (po njeni želji), to ne pomeni avtomatično večjega preživninskega bremena zanj. Stiki so tudi njegova pravica. So zlasti v otrokovo največjo korist in jih ni možno kakorkoli vezati na plačevanje (višine) preživnine. Drugačno utemeljevanje bi (pravno politično) učinkovalo celo zoper to, da roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, tega k stikom z drugim roditeljem spodbuja.

V drugem odstavku 53. člena ZIZ je uzakonjeno razpravno načelo, ki dolžniku nalaga aktivnost pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. V kolikor dolžnik dejstev, s katerimi ugovor utemeljuje, ne navede in predloži dokaze, se ugovor šteje za neutemeljenega.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Pri presoji pravnega standarda rednega šolanja iz prvega odstavka 123. člena ZZZDR sodišče druge stopnje ni ovrednotilo okoliščine, da je tožnica najprej vpisala študij montanistike, ki ga je že po nekaj mesecih prekinila in se zaposlila, nato je dve leti izredno študirala defektologijo in v vsem tem obdobju preživnine ni zahtevala, ne zahteva je niti za čas rednega vpisa v drugi letnik, temveč šele za obdobje dveh let po rednem vpisu v tretji letnik ali kot opozarja v reviziji, do dopolnjenega 26. leta starosti. Pri svoji preozki presoji je sodišče druge stopnje tudi napačno presodilo pomen sodne poravnave. Glede na konkretne ugotovljene dejanske okoliščine tožnici dejstvo, da si je prvo leto očitno izbrala napačen študij, ni mogoče šteti v njeno škodo.

Ugovor dolžnika, da se je zakonita zastopnica mld. upnice odpovedala preživnini, ni utemeljen, ker je glede na določbo 128. čl. ZZZDR takšna odpoved brez učinka.

V konkretnem primeru je podan ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo. V sporazumu, ki sta ga sklenili zakonita zastopnica upnice in dolžnik se je zakonita zastopnica upnice strinjala z nakupom stanovanja na naslovu X. ulica 10 v kraju Y.. Z nakupom te nepremičnine je sprejela dolžnikovo obveznost iz ločitvenega sporazuma, ob tem pa se je tudi zavezala, da od dolžnika ne bo zahtevala plačevanja preživnine do hčerkinega 18. leta starosti. Ta sporazum je dopusten sporazum o nadomestni izpolnitvi preživninske obveznosti dolžnika (po 1. odst. 308. člena ZOR). V postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevano dejstvo, da je bila zakonita zastopnica upnice v podpis takega sporazuma "prisiljena", pa v tem postopku ne more biti pravno upoštevano. Sporazum namreč še vedno velja, saj upnica niti ni zatrjevala, da bi že dosegla prenehanje tega pravnega razmerja (po 1. odst. 112. člena ZOR).

ZZZDR v 128. členu določa, da odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka. Enako velja za odpoved pravici do dela preživnine in do zvišanja preživnine. Gre za pravico, s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok. Odpoved pravici do zvišanja preživnine ne more priti v izrek sodbe. Za sodno določeno preživnino otrok v postopku zaradi razveze zakonske zveze njihovih staršev veljajo določbe ZZZDR, ki predvidevajo spremembo preživnine zaradi spremenjenih razmer (79. člen in 5. odstavek 132. člena navedenega zakona). Te določbe so kogentne narave v tem smislu, da jih stranke vnaprej ne morejo izključiti (128. člen ZZZDR).