VSK sklep II Kp 5619/2014

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na obdolženega D.M. po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega D.M. in obdolženega A.M. spoznalo za kriva, da sta storila: obdolženi D.M. nadaljevano kaznivo dejanje tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženi A.M. pa nadaljevano kaznivo dejanje tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1 je obdolženemu D.M. preklicalo pogojni obsodbi izrečeni s sodbama Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 2821572012 z dne 10.4.2014 in Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I K 7180/2012 z dne 8.5.2014. Na podlagi 46. člena KZ-1 ter prvega odstavka 204. člena KZ-1 je obdolženemu D.M. za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine v sostorilstvu določilo kazen deset mesecev zapora ter nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje kazni določene s sodbama Okrožnega sodišča v Kopru I K 2821572012 z dne 10.4.2014 ter Okrajnega sodišča v Piranu I K 7180/2012 z dne 8.5.2014, izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Obdolženemu A.M. je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da morata obdolženca povrniti oškodovancema nastalo škodo v višini: Z. znesek 2.880,00 EUR ter D. d.o.o. znesek 800,00 EUR, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom pa je Z. napotilo na pravdo. Na podlagi 75. člena KZ-1 je obdolžencema odvzelo premoženjsko korist v višini 1.500,00 EUR, pridobljeno s kaznivim dejanjem I.. K.. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženi A.M. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v višini 56,00 EUR. Na podlagi 94. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženi D.M. plačati stroške privedbe v višini 114,71 EUR, ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo.

Proti taki sodbi, v delu, ki se nanaša na obdolženega D.M., je vložil pritožbo zagovornik obdolženega D.M.. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni in vrsto in višino kazni ter odvzem premoženjske koristi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi sodbo sodišča prve stopnje glede kazni razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženega D.M..

V obravnavani zadevi iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde obdolžencev, zato izpodbijana sodba nima obrazložitve krivdoreka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede obdolženega D.M. ni imelo podlage za izrek sodbe na podlagi sprejetega priznanja krivde, saj obdolženi D.M. krivde ni priznal. Iz zapisnika o glavni obravnavi opravljeni 2.10.2014 je razvidno, da se je obdolženi D.M. zagovarjal in v svojem zagovoru ni potrdil vseh očitkov po obtožnem predlogu, glede kaznivega dejanja na škodo I.K. pa je povedal, da se dogodka ne spominja, saj je bil takrat pod vplivom mamil. Ta obdolženec tudi ni bil poučen po določbah 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP (v zvezi z 429. členom ZKP). Tak pouk je bil deležen le soobdolženi A.M., ki pa je krivdo tudi priznal, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Glede na navedeno v obravnavni zadevi ni bilo pogojev za sprejem sklepa, da se sprejme obdolženčevo priznanje krivde, kot je to storilo sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo. Tak sklep je protispisen, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ker pritožba zgoraj navedene kršitve ne uveljavlja, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obdolženega D.M. razveljaviti po uradni dolžnosti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo moralo odpraviti navedeno pomanjkljivost in nato o zadevi ponovno odločiti.