VSL sodba in sklep I Cp 3543/2014

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I., II. (v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za 8/100), III. in V. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

sicer se pritožba tožeče stranke zavrne (v delu, ki se nanaša na 220-litrsko cisterno) in se v IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da delež do 92/100 na nepremičnini s parc. št. 1602/0, k. o. X predstavlja skupno premoženje obeh strank. Deleža na tem premoženju sta enaka in znašata za vsako od pravdnih strank eno polovico. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku (delež do 8/100 na nepremičnini) in dajatveni zahtevek na izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine. V III. točki izreka je ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo vse vtoževane premičnine, razen 220-litrske cisterne in mlina za mletje grozdja, zato je v IV. točki izreka tožbeni zahtevek glede cisterne in mlina zavrnilo. S V. točko izreka je tožencu naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.712,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudni obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija del II. točke izreka, del izreka pod IV. točko in posledično V. točko izreka, ki se nanaša na pravdne stroške. Opozarja na zmotno ugotovljeno vrednost nepremičnine, ker je bilo upoštevano, da gre za črno gradnjo. Dejstvo o nelegalni gradnji ni pomembno, saj je predmetna nepremičnina skupno premoženje in se bosta morali s posledicami soočiti obe pravdni stranki. Ker vprašanje legalizacije ne vpliva na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, bi moralo sodišče pri določitvi deleža upoštevati celotno vrednost nepremičnine, torej 72.044,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da 220-litrska cisterna ne spada v skupno premoženje. Pri tem ni pomembno, da je tožnica predmet podarila tožencu, temveč je bistveno, da je bila cisterna kupljena s skupnim premoženjem. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugotovi skupno premoženje tudi na deležu do 8/100 na nepremičnini s parc. št. 1602/0, k. o. X in na 220-litrskem sodu za vino, pri čemer sta deleža pravdnih strank enaka in znašata za vsakega do ene polovice, vključno s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Toženec vlaga pritožbo po svojem pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Izpodbija I., III., in V. točko izreka prvostopenjske odločitve. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da delež do 92/100 na nepremičnini s parc. št. 1602/0, k. o. X predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer sta deleža na tem delu enaka in znašata za vsako do ene polovice. Izrek ni izvršljiv, saj na podlagi takšne odločitve ni mogoče doseči vpisa v zemljiško knjigo. Sodišče je napačno ugotovilo, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, čeprav je podal ugovor izključne lastnine. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni dokazala dogovora v smislu drugega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika. Kljub temu pa je zaključilo, da ne dvomi v (že pred začetkom gradnje sklenjen) dogovor med pravdnima strankama o tem, da bosta na toženčevem zemljišču zgradila objekt za skupno življenje. Takšen zaključek je napačen. Sodišče je napačno ugotovilo tudi delež posebnega premoženja na nepremičnini, ker je upoštevalo oceno vrednosti v primeru legalizacije črne gradnje. Pri tem se je samovoljno postavilo na stališče, da je za pravdni stranki življenjsko sprejemljivejša rešitev legalizacija z odkupom zemljišča, kar pomeni, da je upoštevalo neko bodoče in negotovo dejstvo. Že tekom postopka je priložil odločbo, s katero se investitorja poziva, da zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja. Ker nobena od strank takšnega zaprosila do izdaje prvostopenjske sodbe ni podala, je jasno, da stranki nimata namena zahtevati legalizacije. Sodišče bi moralo upoštevati realno vrednost - 22.562,00 EUR, ki jo je izvedenec izračunal za primer rušitve objekta. Ne držijo zaključki sodišča, da ni izpodbijal zakonske domneve o enakih deležih. Ugotovitev, da ni mogoče šteti kot ugovor nadpolovičnega deleža navedb, „da tožničin delež, tudi v kolikor bi dejansko karkoli prispevala, ne bi dosegel niti ene polovice“, je napačna. Zaradi takšnega zaključka se sodišče ni podrobneje ukvarjalo s toženčevimi navedbami o tem, da so njegovi dohodki predstavljali najmanj za ¾ dohodkov obeh, saj je denar dodatno služil s popoldanskim delom. Sodišče v tej smeri tudi ni izvajalo dokazov. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede tožničine zaposlitve in njegovega posojila v znesku 40.000,00 EUR. Sodišče je upoštevalo zgolj dokaze, ki gredo v korist sodbi. V obrazložitvi je navedlo, da je v celoti verjelo tožnici, čeprav slednja zatrjevanih dejstev ni dokazala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne in ji naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, na pritožbo pa je odgovoril le toženec. Izpostavlja neutemeljenost tožničinih pritožbenih navedb zaradi pravno zmotnih zaključkov. Ker gre za črno gradnjo, nepremičnina nima tržne vrednosti. Izvedenec je naredil zgolj pavšalno oceno vrednosti, da je lahko sodišče ugotovilo deleže na skupnem premoženju. Sodišče je postopalo pravilno, ker je zaradi stroškov legalizacije ugotovilo manjvrednost nepremičnine. Vendar pa bi moralo pri tem upoštevati izvedenčevo oceno vrednosti v primeru rušitve črne gradnje. Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor je 18. 11. 2014 izdal odločbo, s katero je bilo naloženo rušenje objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja. Izvedenec je za ta primer ocenil vrednost objekta na 22.562,00 EUR, vrednost nepremičnine pa na 27.898,00 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati slednjo oceno vrednosti. Njegov delež na nepremičnini je ob upoštevanju vrednosti 27.898,00 EUR večji (18,8 %). Sodišče je pravilno ugotovilo, da 220-litrska cisterna ne spada v skupno premoženje, ker predstavlja darilo. Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ali ga dobi kot darilo ali kot dediščino, predstavlja njegovo posebno premoženje, s katerim samostojno razpolaga. Predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa v celoti.

6Zaključek prvega sodišča, da 92/100 na nepremičnini s parc. št. 1602/0, k. o. X predstavlja skupno premoženje, je preuranjen. Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13, v nadaljevanju: SPZ) je dosledno uzakonil načelo superficies solo cedit. Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). Lastninska pravica na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine (54. člen SPZ). Če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakonci oz. izvenzakonskimi partnerji, pa je kljub jasni določbi 48. člena SPZ možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakoncev del njunega skupnega premoženja. Za takšne dogovore se niti ne zahteva obličnost, zadostuje že konkludentno izražena volja obeh. Obstoja takšnega dogovora pa sodišče ni v zadostni meri raziskovalo in v sodbi tudi ni navedlo razlogov, ki bi takšen dogovor potrjevali. Ob odsotnosti ustreznega dogovora pa ima tožnica le obligacijski zahtevek. V tem primeru so skupno premoženje vlaganja v nepremičnino drugega oz. njihova vrednost. Gre za terjatev skupnega premoženja do posebnega premoženja enega od zakoncev. V ponovljenem postopku se bo moralo prvo sodišče konkretneje opredeliti do obstoja dogovora, pri čemer ni nepomembno dejstvo, da sta v izgradnjo objekta obe pravdni stranki vlagali tudi svoje posebno premoženje. Zato je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Stališče prvega sodišča, da je pri premičninah nastala skupna lastnina na podlagi zakona oz. na izviren način, je pravilno. Premičnine niso podvržene režimu „superficies solo cedit“, zato je pri njih mogoč originaren način pridobitve na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR). Kljub temu pa je pritožbeno sodišče razveljavilo III. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, saj je treba skupno premoženje in morebitna vlaganja vanj ter določitev deležev obravnavati celovito (prim. II Ips 265/2008, II Ips 347/2009, II Ips 424/2011).

O pritožbi tožeče stranke

8Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da nepremičnina zaradi načela „superficies solo cedit“ (ob odsotnosti vsakršnih dogovorov) ne predstavlja skupnega premoženja, saj z vlaganji na njej ni mogoče pridobiti stvarne pravice. V primeru, da bo sodišče v novem sojenju ugotovilo obstoj ustreznega dogovora med pravdnima stranka, bo moralo ugotavljati delež posamezne pravdne stranke na celotni nepremičnini s parc. št. 1602/0, k. o. X, pri čemer pa tržna vrednost nepremičnine ter vprašanje legalizacije niti nista pomembna. Zato tudi ni pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 8/100 iz II. točke izreka izpodbijane sodbe.

9Pritožba tožnice je v delu, ki se nanaša na 220-litrsko cisterno, neutemeljena. Darilna pogodba je eden izmed načinov pridobitve premoženja, ki omogoča izvenzakonskemu partnerju, da kljub obstoju izvenzakonske skupnosti pridobi posebno premoženje (prim. II Ips 442/2008 in II Ips 481/2010). Po novejši sodni praksi slednje velja pod pogojem, da je bilo podarjeno izključno njemu (prim. I Ips 257/2012). Iz trditvene podlage izhaja, da je tožnica podarila predmetno cisterno tožencu, zato je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da 220-litrska cisterna za vino ne spada v skupno premoženje. Tožničina pritožba je bila v tem delu zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (IV . točka izreka).

O pritožbi tožene stranke

10Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da izreka, izhajajočega iz I. točke, v primeru ugotovitve skupnega premoženja na nepremičnini ni mogoče izvršiti oz. ni mogoče doseči vpisa v zemljiško knjigo. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Bistvena in opredelilna značilnost skupne lastnine je nedoločenost deležev posameznih skupnih lastnikov, medtem ko so pri solastnini deleži določeni(1). Pravno naravo skupna lastnina ohrani tudi v primeru, ko se s sodbo odloči o obsegu in deležih na skupnem premoženju (prim. II Cp 4264/2010). Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003 in spremembe: ZZK-1) jasno določa, da se solastninska pravica vpiše tako, da se navede tudi podatek o idealnem deležu ter da se skupna lastnina vpiše nerazdelno v korist vseh skupnih lastnikov (15. člen ZZK-1). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da delež do 8/100 predstavlja posebno premoženje toženca, delež do 92/100 pa skupno premoženje, pri čemer sta deleža pravdnih strank enaka in znašata za vsako do ene polovice. Povedano drugače: ugotovilo je, da je solastnik enega deleža toženec, drugi delež pa predstavlja skupno lastnino pravdnih strank (tožnice in toženca). Takšnega vpisa pa v zemljiško knjigo ni mogoče izvršiti.

11Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora nadpolovičnega deleža. Toženec je v odgovoru na tožbo z dne 30.10.2012 podal podredni ugovor, če bi sodišče odločilo, da nepremičnina s parc. št. 1602/0, k. o. X predstavlja skupno premoženje. Poudaril je, da v nobenem primeru tožničin delež na nepremičnini kot skupnem premoženju ne bi dosegel ene polovice. Svoj ugovor je obrazložil z navedbo, da je nepremičnina (brez objekta) predstavljala vložek posebnega premoženja in da so v času gradnje, ko je bila tožnica brezposelna, njegovi dohodki predstavljali najmanj tri četrtine vseh dohodkov, ki sta jih prejemali pravdni stranki. Slednje je v kasnejših vlogah nadgradil s pojasnilom, da je bil edini redno zaposlen, poleg tega pa je s popoldanskim delom zaslužil med 10.000,00 in 15.000,00 EUR. Takšna zatrjevanja pa je po oceni pritožbenega sodišča mogoče šteti kot ugovor nadpolovičnega deleža. Čeprav se je v preteklosti zahtevalo, da toženec ugovor nadpolovičnega deleža poda v obliki nasprotne tožbe (pravno mnenje, občna seja VSS 21. in 22. 12.1992, II Ips 241/1999, II Ips 376/2011, II Ips 98/2013), novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (Ips 61/2012 z dne 19.02.2015) tega dosledno ne zahteva več. S tem sledi napotkom Ustavnega sodišča RS (Up-771/11 in Up-822/13), ki je ugotovilo kršitev človekove pravice do izjave po 22. členu Ustave RS, če se sodišče ne opredeli do ugovora nadpolovičnega deleža stranke, saj gre za materialnopravno pomemben ugovor (Up-822/13). Ob tem je Ustavno sodišče RS izrazilo stališče, da za uspeh ugovora nadpolovičnega deleža ni nujna nasprotna tožba (Up-771/11/). Na tej točki pritožbeno sodišče dodaja, da je takšen ugovor zaradi enovite obravnave skupnega premoženja in določevanja deležev (prim. II Ips 265/2008, II Ips 347/2009, II Ips 424/2011) mogoče šteti kot ugovor glede celotnega skupnega premoženja. Ker prvo sodišče ugovora nadpolovičnega deleža ni upoštevalo, je zagrešilo kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba razveljaviti III. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju se mora sodišče opredeliti do ugovora nadpolovičnega deleža in po potrebi izvesti predlagane dokaze.

12Očitek, ki ga pritožba naslavlja v zvezi z zaposlitvijo tožnice, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica brezposelna od 10. 7. 2005 do 1. 6. 2008. V tem obdobju je prejemala denarna nadomestila in tudi občasno delala na črno pri D. Š. in S. F. Slednje sta potrdili navedeni priči. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica imela določene prihodke tudi v času njene brezposelnosti, ko je potekala intenzivna gradnja. Sodišče pa s tem ni ugotavljalo (redne) zaposlenosti tožnice, kot zmotno navaja pritožba.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da toženec ni dokazal posojila v vrednosti 40.000,00 EUR. Prvo sodišče njegovi izpovedi zaradi neprepričljivosti ni sledilo, saj ni logično in življenjsko prepričljivo, da bi P. posodil tožencu tako visok znesek brez kakršnegakoli potrdila o prejemu, in to brezobrestno, z rokom vračila 10 let. Po prepričljivi oceni prvostopenjskega sodišča noben povprečno skrben človek ne posoja denarja na takšen način, niti ne najboljšemu prijatelju. Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno strinja. Priča P., ki bi potrdil toženčeve navedbe o posojilu, se je upiral pričanju in prihodu na narok ter večkrat predložil zdravniška opravičila. Drugih dokazov pa toženec ni predlagal, zato je bilo dejansko stanje glede tožničinih prihodkov in posojila v vrednosti 40.000,00 EUR pravilno ugotovljeno.

O stroških postopka

14Ker je višje sodišče ugotovilo nepravilnosti v prvostopenjski odločitvi, je posledično napačna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Zato je razveljavilo tudi V. točko izreka izpodbijane sodbe in odločilo, da se o stroških postopka odloči v novem sojenju. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

------------- Op. št. (1): Hudej J., Ščernjavič I., Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, let. 66, št. 1-2 (2011), str. 32.