15. člen ZZK-1

Ne SPZ in tudi ne ZZK-1 ne nalagata zemljiškoknjižnemu sodišču, da po uradni dolžnosti, v primeru, ko skupni del stavb pridobi z vpisom – vpis novih osnovnih pravnih položajev, drug status, prenese izvedeno pravico, hipoteko, ki je bila vpisana kot omejitev le pri posameznih delih stavb.

Predlagateljica s tožbo, ki je podlaga obravnavanega vpisa, uveljavlja, da sodijo vse nepremičnine (v celoti) v skupno premoženje in da znaša njen delež na tem skupnem premoženju 1/2. Izključni zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin pa je nasprotni udeleženec. Pri tej njegovi lastninski pravici (do celote) oziroma osnovnem pravnem položaju je zato sodišče prve stopnje pravilno vpisalo zaznambo spora.

Iz sodbe, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je bil ugotovljen zgolj obseg skupnega premoženja (polovica nepremičnine) in delež tožnika na tem skupnem premoženju (10 %). Pristavek v izreku sodbe, da predstavlja ta tožnikov delež v razmerju do celotne nepremičnine 5 %, je zgolj pojasnjevalne narave. Pri tem ni šlo za delitev skupnega premoženja.

Iz sodbe, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je bil ugotovljen zgolj obseg skupnega premoženja (polovica nepremičnine) in delež tožnika na tem skupnem premoženju (10 %). Pristavek v izreku sodbe, da predstavlja ta tožnikov delež v razmerju do celotne nepremičnine 5 %, je zgolj pojasnjevalne narave. Pri tem ni šlo za delitev skupnega premoženja.

Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva izbris lastninske pravice na 41 m2 prostorov, ki bo na podlagi elaborata za vpis sprememb evidentiran kot posamezni del stavbe. Primarni tožbeni zahtevek se nanaša le na "posamezni" del v izmeri 41 m2 in ne vsebuje določne opredelitve solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Z ugoditvijo temu zahtevku torej ne bi bila vzpostavljena etažna lastnina in s tem samostojna nepremičnina. Na delu stavbe, ki ni samostojna nepremičnina, pa tožeča stranka ne more doseči izbris lastninske pravice. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe glede primarnega zahtevka. Ni pa taka presoja pravilna glede podrejenega zahtevka. S podrejenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva izbris (so)lastninske pravice tožene stranke in vpis svoje solastninske pravice na deležu, ki ustreza vrednosti spornega prostora.

Sodišče v primeru, ko je izkazano, da so bile hipoteka, zemljiški dolg in stvarno breme ustanovljene le na določenem delu stavbe, z odločbo ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico samo na tem delu stavbe. Ureditev je odraz posebne značilnosti navidezne solastnine, kjer izvedene pravice, ki so vpisane pri solastniškem deležu na zemljiški parceli, v resničnih stvarnopravnih razmerjih omejujejo lastninsko pravico na tistih nevpisanih etažnih delih, katerih imetnik je solastnik, pri čigar idealnem deležu lastninske pravice na zemljiški parceli je bila izvedena pravica vpisana. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da to načelo ne bi veljalo tudi v primeru, ko ima posamezni solastnik več nevpisanih etažnih delov, ki so vpisani z različnimi osnovnimi pravnimi položaji, če je mogoče ugotoviti, kateri od njih je predmet omejitve lastninske pravice.

Režim skupnega premoženja preneha z izrecnim dogovorom, da se ta skupnost spremeni v solastninsko skupnost ali pa z realno delitvijo. Vse dokler tovrstna delitev ni izvršena, se (bivša) zakonca ne moreta vpisati v zemljiško knjigo kot solastnika.

Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu in se ji ni mogoče odpovedati. Gre za poseben pravni status oziroma pravno povezanost etažne lastnine s splošnim skupnim delom. Odločitve nepravdnega sodišča, ki je najprej tri parcele in etažni del opredelilo kot splošne skupne dele, zatem pa jih dodelilo v (so)last stavb in fizične osebe, ni mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Pritožničin solastninski delež bi z izvedbo take odločitve avtomatično izguibil pravno naravo skupnega dela in lahko postal predmet samostojnega razpolaganja, kar pa se ne ujema s pravno naravo tistih deležev, ki pripadajo stavbam. Ne more namreč biti idealni delež neke nepremičnine po svoji pravni naravi splošni skupni del, drugi idealni delež pa ne.

Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ: upnik lahko poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.

Višji zaslužki iz delovnega razmerja na značaj premoženja kot skupnega ne vplivajo, vplivali bi lahko zgolj na delež posameznega zakonca na tem premoženju. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju na njem ne nastane solastnina, temveč se določi delež na premoženju kot celoti in samo taka celota je nato predmet delitve.

V skladu s stališči novejše teorije, sama določitev deležev na skupnem premoženju ne pomeni delitve skupnega premoženja, torej se s tem trenutkom skupna lastnina še ne transformira v solastnino. Sodba, s katero se ugotavljajo obseg in deleži na skupnem premoženju, je torej lahko le podlaga za vpis skupne lastnine v zemljiški knjigi (po nedoločenih deležih).

Zaznambe lahko omejujejo pravni položaj nepremičnine, na katerega se nanašajo, le v obsegu, ki izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis. Ker je predlagan vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju - lastninski pravici nasprotne udeleženke, zemljiškoknjižne lastnice, do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice predlagateljic pa se vodi le glede njunega solastniškega deleža do 1/2, ni skladnosti med predlogom in listino in zahtevek za vpis ni utemeljen.

Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

V konkretnem primeru iz tožbe, ki je podlaga za predlagano zaznambo spora, izhaja, da se z njo v korist predlagatelja zahteva ugotovitev lastninske pravice le do 1/3. Zato je lastninsko pravico nasprotnega udeleženca z zaznambo mogoče omejiti le v tem obsegu. Stališče sodišča, ki je v konkretni zadevi na podlagi tožbe za ugotovitev lastninske pravice predlagatelja do 1/3 dovolilo zaznambo spora pri lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, ni pravilno. Ker je predlagatelj v konkretnem primeru predlagal vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

Vknjižena hipoteka kot ovira za vpis pri spremembi osnovnega pravnega položaja iz vknjižene lastninske pravice v splošni skupni del stavbe.

Predlagateljica je predlagala, da se v uvodu navedena zemljiška parcela vpiše kot splošni skupni del večstanovanjskih stavb in stavb, ki niso v etažni lastnini, z vpisom skupne lastnine v korist imetnikov teh stavb. Odgovoriti je potrebno na vprašanje, ali je v veljavni zakonodaji podlaga za tak vpis, to pa je, ali je sporna nepremičnina, ki služi večstanovanjskim stavbam ter je opredeljena kot splošni skupni del teh stavb v etažni lastnini, hkrati lahko tudi splošni skupni del enostanovanjskih stavb, garažnega objekta in garaž. Splošni skupni del stavbe v etažni lastnini je neločljivo povezan z etažno lastnino. Stavbe, ki niso v etažni lastnini, ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Za tak vpis, kot je predlagan, ni podlage niti v določbah 15. člena ZZK-1, ki opredeljujejo pravne položaje nepremičnine in načine vpisa pravic in pravnih dejstev, kot tudi ne v določbah 15.a člena ZZK-1.

Splošni skupni del stavbe je namreč pojem, ki je neločljivo povezan z etažno lastnino.

Skupni lastniki lahko s stvarjo v skupni lastnini razplagajo le skupno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za neprimerno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga je izdalo šest od skupno šestnajstih skupnih lastnikov.

Če bi z zavezovalnim pravnim poslom bila ustanovljena osebna služnost na idealnem deležu nepremičnine, pa bi ob tako oblikovanem zemljiškoknjižnem dovolilu bila mogoča vknjižba služnosti na idelanem deležu nepremičnine le, če bi bila vknjižba osebne služnosti predlagana na bodočem idealnem deležu in bi zemljiškoknjižno sodišče ob dovolitvi te vknjižbe istočasno na podlagi določbe šestega odstavka 15. člena ZZK-1 razdelilo osnovni položaj nepremičnine.

Iz izpodbijanega sklepa je razumeti, da je sodišče prve stopnje štelo zemljiškoknjižno dovolilo za neprimerno, ker delež posameznih skupnih lastnikov v zemljiški knjigi ni določen, zaradi česar z njimi ni mogoče samostojno razpolagati. Tako stališče je materialnopravno pravilno.