VSM sodba I Cpg 559/2013

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi OsL VL z dne vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 648,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot to natančneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, in v delu, v katerem so bili odmerjeni stroški izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 205,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2Proti tej sodbi se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s stroškovno posledico v korist toženke, podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tretji odstavek 25. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualni odjem. Tožnica uveljavlja plačilo dobave toplote za posamezni del večstanovanjske stavbe, v kateri je mogoč individualni odjem in obračun dobav toplote, ker je ta merjena s kalorimetrom na dovodu v stanovanje, pri čemer je kalorimeter naprava za merjenje dejanske porabe toplote. Sklicuje se na 4. točko prvega odstavka 3. člena Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju Pravilnik). V dokaz navedb, da pasivna legitimacija toženke ni podana, sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče KB, predstavnice upravnika, in ni opravilo poizvedbe pri izvajalcu delitve S d.o.o. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na Pogodbo o dobavi in odjemu toplote, ker je ta bila sklenjena med tožnico in najemnikom, zato na lastnika stanovanja (toženko) nima vpliva. Neutemeljeno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s subsidiarno odgovornostjo toženke kot lastnice stanovanja. Za subsidiarno odgovornost toženke ne zadošča, da je tožnica hkrati vložila predlog za izvršbo zoper najemnika in zoper toženko. Tožnica ni izkazala, da je vtoževane račune najemniku vročila, niti ni pojasnila, ali jim je morebiti ugovarjal, ali jih plačal. Tožnica bi bila najmanj dolžna izkazati, da je pred vložitvijo predloga za izvršbo zoper najemnika s pisnim zahtevkom uveljavljala izpolnitev od glavnega dolžnika. Upoštevaje Pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 6. 2009 bi bila tožnica za uveljavljanje subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja dolžna predhodno izvesti neuspešno izvršbo zoper glavnega dolžnika. Pogoji za subsidiarno odgovornost toženke niso izpolnjeni, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je v postopku na prvi stopnji dokazala pozivanja dolžnice na izpolnitev obveznosti in sam obstoj obveznosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. V takšnih sporih se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), o čemer je bila toženka v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje pravilno poučena. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni dopusten, prav tako tudi ne uveljavljanje postopkovnih kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V kolikor pritožnik napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, so takšne pritožbene navedbe neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ne presoja. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP v zvezi z 480. členom ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih, s pritožbo uveljavljanih razlogov, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, prav tako ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

7V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Bistveni element te procesne kršitve je okoliščina, da sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti, v posledici česar se zoper njo ni mogoče pritožiti.(1) Takšen element procesne kršitve v predmetni zadevi ni podan. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so jasni, nedvoumni in omogočajo objektivni preizkus. Nasprotja med razlogi sodišče druge stopnje ni našlo.

8Bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba ne konkretizira, ampak jo le pavšalno graja (je ne pojasni), zato preizkus te procesne kršitve ni mogoč.

9Pritožbena graja bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B.K. in ker ni opravilo poizvedbe pri izvajalcu delitve S d.o.o., (ki jo pritožba zmotno opredeljuje kot bistveno kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člen ZPP) ni utemeljena. Navedena kršitev bi lahko predstavljala bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), v kolikor bi sodišče prve stopnje toženki zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov ali zaradi neizvedbe dokazov odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in pravico do izjave (učinkovite pritožbe). Vendar takšna kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni bila storjena. Pritožba zmotno izhaja iz stališča, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče prve stopnje ima pravico in dolžnost, da izvrši izbor odločilnih dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu - 213. člen ZPP). Če razumno oceni, da določeni predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni, teh dokazov ni dolžno izvajati. Prav za takšen primer v predmetni zadevi gre. Sodišče prve stopnje zaslišanja priče B.K. in poizvedbe pri S d.o.o. ni izvedlo, ker dejstvo, da v stanovanju obstoja delilnik stroškov toplote (po navedbah toženke kalorimeter), ni odločilno. Kalorimeter je naprava za merjenje količine toplote, ki se dovaja v stanovanje, ne pa naprava, s katero bi bilo mogoče preprečiti dovod toplote v stanovanje, kar bi bilo za odločitev bistveno. Iz 4. točke prvega odstavka 3. člena Pravilnika, na katero se pritožba sklicuje, jasno izhaja, da gre zgolj za merilnik, ne pa napravo, ki bi dovod toplote posameznemu stanovanju v večstanovanjski stavbi lahko onemogočala,(2) da bi bil možen v stanovanjih individualen odjem toplote. Sodišče prve stopnje je zato izvedbo teh dveh predlaganih dokazov pravilno zavrnilo. Smiselno očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po svoji vsebini pritožba v tej zvezi smiselno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato ga sodišče druge stopnje ni presojalo.

10Odločilne okoliščine, na katere je sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano, so v predmetni zadevi naslednje:

- da je bila tožnica v kritičnem obdobju dobavitelj toplote za ogrevanje večstanovanjskega bloka na naslovu M v M., v katerem se nahaja stanovanje št. 53 (prej št. 5), za katerega tožnica uveljavlja plačilo stroškov ogrevanja;

- da je toženka lastnica navedenega stanovanja (gre za neprofitno stanovanje);

- da je bilo to stanovanje v spornem obdobju dano v najem S.M.;

- da je najemnik S.M. s tožnico dne 24. 12. 2010 sklenil Pogodbo o dobavi in sprejemu toplote ;

- da najemnik tožnici opravljenih storitev po pogodbi ni plačal;

- da tožnica od toženke kot lastnice stanovanja na podlagi zakona (petega odstavka 24. člena SZ-1) uveljavlja plačilo stroškov ogrevanja.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, ker bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo tretjega odstavka 25. člena SZ-1, ki določa, da lastnik stanovanja ni subsidiarno odgovoren za tiste dobave in storitve za posamezne dele, za katere naprave večstanovanjske stavbe omogočajo individualni odjem. Kot že obrazloženo, je kalorimeter, na katerega se pritožba v zvezi z individualnim odjemom sklicuje, zgolj merilnik (delilnik stroškov toplote) in ne delilnik toplote, kot si pritožnica zmotno razlaga. Tretjega odstavka 25. člena SZ-1 zato sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti, ker toženka ni z ničemer izkazala, da je na konkretnem stanovanju individualni odjem toplote možen.

12Bistvo zadeve je, da tožnica uveljavlja plačilo od toženke na podlagi določila petega odstavka 24. člena SZ-1, torej na podlagi zakona. Sklicuje se sicer tudi na določilo 3. člena Pogodbe o dobavi in sprejemu toplote, ki določa, da je lastnik stanovanja v primeru neplačevanja obveznosti najemnika subsidiarno odgovoren in je dolžan dobavitelju stroške poravnati sam na podlagi Stvarnopravnega zakonika (SPZ), vendar to za predmetno zadevo ni bistveno, ker je bila pogodba sklenjena le med tožnico in najemnikom in lastnika k plačevanju ne more direktno zavezati. Pravna podlaga za terjanje plačila obratovalnih stroškov od lastnika stanovanja, če jih najemnik ne plača, temelji torej na določilih zakona, ne pogodbe.

13Peti odstavek 24. člena SZ-1 določa, da lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika odgovarja subsidiarno.

14Kot prvo je treba pojasniti, da etažni lastnik subsidiarno odgovarja zgolj za obratovalne stroške stanovanja, ne pa tudi za vse druge stroške. Sodišče prve stopnje je plačilo stroškov ogrevanja, ki jih vtožuje tožnica, pravilno opredelilo kot obratovalne stroške (glej točko 13 - 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

15Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana subsidiarna odgovornost tožene stranke za najemnikove obratovalne stroške. Dolžnost lastnika po kritju stroškov v zvezi s stvarjo izhaja iz lastninske pravice na stvari, dolžnost najemnika pa iz dejanske rabe stvari. Obe odgovornosti sta samostojni in neodvisni druga od druge. SZ-1 v petem odstavku 24. člena določa subsidiarno odgovornost lastnikov stanovanja, kar pomeni, da ima takšna odgovornost naravo zakonitega poroštva. Ker SZ-1 razen te nima drugih določb, ki bi natančneje določale način izpolnitve obveznosti lastnika stanovanja v razmerju do upnika najemnikovega dolga iz naslova obratovalnih stroškov stanovanja, je po mnenju sodišča druge stopnje potrebno uporabiti relevantne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na poroštvene obveznosti. V tem pogledu je treba presojati, kdaj zapade obveznost poroka. Na podlagi 1019. člena OZ, ki se po tej analogiji v predmetni zadevi lahko uporabi, sme upnik od poroka (oziroma subsidiarnega dolžnika) zahtevati izpolnitev obveznosti po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi in ne šele po tem, ko se na noben način ne more poplačati od najemnika, kot si to zmotno razlaga pritožba.

16Res je, da je Ministrstvo za okolje in prostor v letu 2009 izdalo Pojasnilo glede izvajanja 24. člena SZ-1 in v njem zavzelo stališče, da subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja nastopi šele po končanih "pravnih in sodnih poteh, vključno z izvršilnim postopkom, ko dobavitelj tudi po teh poteh ni dobil poplačane terjatve".(3) Vendar to pojasnilo ne poda odgovora na vprašanje, kdaj lahko sodišče upniku prizna aktivno legitimacijo za uveljavljanje terjatve nasproti lastniku nepremičnine, ker ni jasno, kdaj lahko štejemo "pravne in sodne poti" za končane. Navedeno pojasnilo zato (ne glede na to, da ni zavezujoč pravni vir, ampak neformalni pravni vir) ni uporabljivo. Stališče pravne teorije je, da subsidiarna odgovornost, če jo vežemo na konec izvršilnega postopka (ki je običajno dolgotrajen), izgubi svoj pomen.(4) Tezo, da mora biti upniku omogočeno uveljavljati terjatev od lastnika stanovanja že ob neuspešnem poskusu izterjave dolga po pisnem opominu (ne pa šele po končanem izvršilnem postopku zoper najemnika - kot toženka razume Pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor iz leta 2009), teorija gradi na naslednjih argumentih:

- na teleološki razlagi predpisa: da je namen določbe o subsidiarni odgovornosti lastnika za obratovalne stroške najemnika ta, da upniki čim lažje pridejo do poplačila svojih terjatev, ter da se etažnim lastnikom ne nalaga nesorazmernega bremena;

- da je izterjava dolgov od najemnikov - neplačnikov, ki običajno pogosto menjajo naslove, težavna in dolgotrajna;

- da bi o tem, da je možnost izvršbe zoper najemnika propadla, dejansko lahko govorili šele po poteku zastaralnega roka (ki za zastaranje terjatev iz pravnomočnih sodnih odločb - pravnomočnega sklepa o izvršbi po 356. členu OZ znaša deset let);

- da bi bil v nasprotnem primeru namen določbe petega odstavka 24. člena SZ-1 izvotljen;

- ter po analogiji z 1019. členom OZ, ki ureja subsidiarno poroštvo in ki omogoča subsidiarno poroštvo v primerih, ko glavni dolžnik ne izpolni terjatve v roku, ki je določen v pisni zahtevi, oziroma že prej, če je očitno, da iz sredstev dolžnika ni mogoče zahtevati izpolnitve, ali je glavni dolžnik v stečaju.

17Sodišče druge stopnje z argumenti pravne teorije v celoti soglaša in ocenjuje, da sta subsidiarnost ter posledično pasivna legitimacija v predmetni zadevi izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je v točkah 25, 26 in 27 obrazložitve dovolj tehtno obrazložilo svoje stališče v zvezi s tem in toženka z nasprotnimi pritožbenimi ugovori v tej smeri ne more uspeti.

18Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Več o tem Jan Zobec v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 306-311.

Op. št. (2) : To določilo določa: „Delilnik stroškov toplote je naprava za indikacijo ali merjenje dejanske porabe toplote, ki omogoča določitev deležev stroškov za ogrevanje in deležev stroškov za pripravo tople vode posameznih delov stavbe. Delilniki po tem pravilniku so delilniki, ki so nameščeni na grelnih telesih, ter merilniki toplotne energije in vodomeri za toplo vodo v posameznih delih stavbe.“

Op. št. (3) : Pojasnila Ministrstva za okolje in prostor glede izvajanja 24. člena Stanovanjskega zakona - subsidiarna odgovornost za obratovalne stroške, ko gre za najemno stanovanje, www.maribor.si/dokument.aspx?id=10280 (12. 9. 2012).

Op. št. (4) : Uroš Pavlina: Subsidiarna odgovornost etažnega lastnika za obratovalne stroške, Pravna praksa, 2012, št. 39-40, str. 18.