VSL sodba in sklep V Cpg 362/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela in civilne kazni po temelju utemeljen.

II. Glede odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot plačilo škode v skladu z določi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah(1) v zvezi z nezakonitim posegom tožene stranke v njene materialne avtorske pravice, ker naj bi kot izdajateljica revije ... dne 10. 4. 2012 v reviji ... št. 15, letnik 5, na naslovnici in v notranjosti revije objavila fotografije, ki so sestavni del filma z naslovom „H.“, katerega filmski producent in izključni imetnik vseh avtorskih pravic, izvirajočih iz tega filma, je tožeča stranka. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevke je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.064,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pritožbenem roku je tožeča stranka vložila pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pritožbenih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve, ki naj bi bile med pravdnima strankama nesporne:

- da je tožeča stranka producent in imetnik vseh avtorskih pravic, izvirajočih iz filma „H.“,

- da je fotografija, ki se v sodnem spisu nahaja kot priloga A9, sestavni del filma z naslovom „H.“;

- da je ta fotografija enaka fotografiji, ki se (v obliki slikic na klasičnem filmskem traku) večkrat ponovi na naslovnici in na notranjih straneh revije ... z dne 10. 4. 2012, št. 15, letnik 5;

- da je isti prizor iz filma, ki ga prikazuje fotografija A9, tudi sestavni del povsem drugega filma, in sicer filma z naslovom „J.“;

- da je film „H.“ nastal in bil prikazan v letu 1996, oziroma je bil izdelan in prikazan časovno pred filmom „J.“, ki je bil posnet oziroma premierno prikazan v letu 2012;

- da je v filmu „J.“ z dovoljenem imetnika avtorskih pravic filma z naslovom „H.“ prikazan odlomek – prizor, ki ga prikazuje fotografija A9.

6Sodišče prve stopnje je materialnopravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke v izpodbijani sodbi oprlo na ugotovitve, ki so medsebojno nasprotujoče. Po eni strani je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo obstoj temelja za uveljavljani zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela tožeče stranke tako v povezavi s kršitvijo 21. člena ZASP (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi v povezavi s kršitvijo pravice do predelave avtorskega dela po drugem odstavku 33. člena ZASP (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za zakonit poseg s strani tožene stranke v avtorsko pravico tožeče stranke, sklicujoč se, da gre za dopusten citat (51. člen ZASP) kot sestavni del informacije javnega značaja v smislu 48. člena ZASP.

7Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču tožeče stranke v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je sklepalo na dopustnost posega v avtorsko pravico tožeče stranke na dejanskih predpostavkah citata iz 51. člena ZASP, na katere se nobena od pravdnih strank ni sklicevala, prekršilo razpravno načelo, saj je ugotavljalo relevantna dejstva izven trditvene podlage, ki sta jo ponujali pravdni stranki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Tožena stranka je namreč dopustnost posega v zavarovano avtorsko pravico vseskozi utemeljevala zgolj s sklicevanjem na pravico do obveščenosti o tem, kako se porablja javni davkoplačevalski denar v smislu 4. točke prvega odstavka 48. člena ZASP. Dopusten poseg v zavarovani položaj imetnika avtorske pravice, kot ga v primeru 51. člena opredeljuje ZASP, pa temelji na dodatnih dejanskih predpostavkah, to je na izkazanem namenu ponazoritve soočenja ali napotitve. Na takšen namen posega tožene stranke bi prvostopenjsko sodišče smelo sklepati zgolj ob predpostavki, da bi se nanj sklicevala tožena stranka.

8Četudi bi se tožena stranka sklicevala na dopusten poseg v zavarovani položaj tožeče stranke v smislu 51. člena ZASP, pa glede na preostale pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča takšen ugovor ne bi bil utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo poseg tožene stranke kot predelavo avtorskega dela tožeče stranke. Takšen poseg pa že pojmovno ni združljiv z dopustnim posegom v smislu citata iz 51. člena ZASP. Že iz tega razloga uporabo fotografije (A9) iz sekvence filma tožeče stranke „H.“ na naslovnici (A10) in v članku (A12) revije ... ni mogoče opredeliti kot uporabo (dopustnega) citata avtorskega dela tožeče stranke. Takšnega posega v tuje avtorsko delo ni mogoče opredeliti niti v smislu dopustnega posega proste uporabe avtorskega dela zaradi zagotavljanja pravice do obveščenosti iz 4. točke prvega odstavka 48. člena ZASP, to je kot uporabe dnevnih novic in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila, na katere se je sklicevala tožena stranka.

9Pritožbeno sodišče je že v okviru razveljavitvenega sklepa V Cpg 907/2014 z dne 28. 8. 2014 pojasnilo meje dopustnih oblik proste uporabe avtorskega dela v razmerju med 46. in 48. členom ZASP (11. in 12. obrazložitve sklepa).

10Čeprav je prvostopenjsko sodišče s sklepanjem na dejanski stan iz 51. člena ZASP izven okvira trditvenih navedb pravdnih strank storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa te pomanjkljivosti lahko odpravi samo pritožbeno sodišče na ta način, da svojo odločitev opre na preostale dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi (četrta alineja 358. člena ZPP).

11Pritožbeno sodišče, upoštevaje ugotovljene dejanskega ugotovitve s strani prvostopenjskega sodišča, ki med pravdnima strankama niso sporne, ugotavlja, da tožena stranka ni uspela dokazati dopustnega posega v avtorsko delo tožeče stranke v smislu 48. člena ZASP. V tem smislu se zato izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča (četudi je v nasprotju s kasnejšo utemeljitvijo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka), da je tožeča stranka izkazala temelj uveljavljanega tožbenega zahtevka.

12Tožeča stranka je sicer tožbeni zahtevek utemeljevala deloma kot zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela, deloma pa kot plačilo civilne kazni v smislu tretjega odstavka 168. člena ZASP. Za obstoj temelja drugega dela zahtevka (civilne kazni) mora biti izkazana predpostavka, da je bila pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Tožeča stranka je te predpostavke izrecno zatrjevala v utemeljitvi tožbenega zahtevka (IV. točka tožbe). Te navedbe je tožena stranka v odgovoru na tožbo izpodbijala zgolj v smeri pretirane višine odškodnine. To pa pomeni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopenjskega sodišča in ob upoštevanju s strani tožene stranke neprerekanih navedb tožeče stranke glede stopnje krivde tožene stranke pri kršenju pravice tožeče stranke izkazan pravni temelj uveljavljanega tožbenega zahtevka tako iz naslova nadomestila za uporabo avtorskega dela, kot tudi civilne kazni zaradi nezakonitega posega v zavarovani položaj tožeče stranke.

13Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče glede na navedeno dejansko podlago pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena ZPP), s katero je odločilo o temelju celotnega tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ni imelo podlage za odločanje o višini tožbenega zahtevka. Ker je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo, se ni ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja, relevantnega za odločanje o višini tožbenega zahtevka. V kolikor bi pritožbeno sodišče presojalo ta dejanski okvir tožbenega zahtevka, bi bila s tem pravdnima strankama odvzeta pravica do pritožbe zoper tako ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče odločanje o višini tožbenega zahtevka in o stroških celotnega postopka vrnilo prvostopenjskemu sodišču. V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju pravnomočne odločitve o temelju tožbenega zahtevka, dopolniti dokazni postopek in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

--------

(1) Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami – v nadaljevanju ZASP