46. člen ZASP

Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela. Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.

Nastavitev ozvočenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni javna priobčitev fonogramov v smislu določila 130. člena ZASP. To smiselno sledi tudi iz 57. člena ZASP, ki izrecno navaja, da je preizkus delovanja naprav izločen iz javnega priobčevanja, čeprav citirano določilo ureja le preizkus naprav v korist proizvajalcev video in avdiokaset ter drugih nosilcev avtorskih del ter radijskih ali TV aparatov. Izkazani pa so tudi stroški za poštne storitve, saj iz dohodnih žigov sledi, da je tožena stranka pripravljalne vloge kot tudi ugovor pošiljala po pošti.

Predelava avtorskega dela že pojmovno ni združljiva z dopustnim posegom v smislu citata iz 51. člena ZASP. Že iz tega razloga uporabo fotografije iz sekvence filma tožeče stranke „H.“ na naslovnici in v članku revije ... ni mogoče opredeliti kot uporabo (dopustnega) citata avtorskega dela tožeče stranke. Takšnega posega v tuje avtorsko delo ni mogoče opredeliti niti v smislu dopustnega posega proste uporabe avtorskega dela zaradi zagotavljanja pravice do obveščenosti, torej kot uporabo dnevnih novic in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila.

Ravnanje tožene stranke, ko je po umiku videograma tožeče stranke brez soglasja tožeče stranke del tega objavila na svoji spletni strani, presega dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 48. člena ZASP. Na dan objave dela spornega videograma s strani tožene stranke je imela značaj vesti oziroma novice zgolj informacija o postopanju tožeče stranke v zvezi s preprečitvijo javne dostopnosti do spornega videoposnetka. Zato objave dela videoposnetka ni mogoče interpretirati kot sporočila javnosti o ravnanju tožeče stranke v tem smislu.

Glavni namen 57. člena ZASP je preizkus delovanja naprav. Zato je za prosto uporabo bistveno, da se varovane vsebine (npr. glasba) ne priobčujejo javnosti zaradi uživanja njih samih, ampak samo zaradi preizkušanja naprav, pri čemer je trajanje omejeno na tolikšen obseg, kot je potreben za preizkus delovanja.

Nedopustitev posegov v zavarovani položaj imetnika avtorske pravice ne onemogoča toženi stranki zasledovanja cilja, na katerega se sklicuje v svoji obrambi, to je zagotavljanja informacij javnega značaja glede smotrnosti porabe javnih sredstev pri produkciji posameznega filma. Zgolj ocena, da bi bila takšna informacija podana javnosti bolj opazna (oziroma za izdajatelja informacije tudi bolj komercialno zanimiva), v kolikor bi vsebovala tudi reproducirano delo, na katerem ima nekdo zaščiten avtorsko pravni položaj, pa še ni zadostna podlaga za širitev dopustnih posegov iz prvega odstavka 48. člena ZASP.

Glasba se je v trgovinah tožene stranke izmenično predvajala iz različnih aparatov oziroma fonogramov z namenom »preizkusnega« kot tudi »trgovskega« predvajanja. Da naj bi šlo za stalno predvajanje istega nosilca glasbe ali naprave, tožeča stranka niti ni zatrjevala. Aparati, na katerih se je glasba predvajala, so bili vsi prodajni artikli. Predvajanje, ki kot tako predstavlja običajno uporabo glasbenih avtorskih del, je ostajalo omejeno na okvir prodajalne, kar prav tako kaže na to, da je vse potekalo v razumnih mejah oziroma v skladu z namenom vzpostavljene omejitve avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je moč govoriti o izjemi iz 57. člena ZASP, pri čemer so izpolnjene tudi vse predpostavke splošnega pravila iz 46. člena ZASP. Zaradi tega obveznost tožene stranke na plačilo avtorskega honorarja ni podana.

Na toženi stranki, ki se uveljavljanju materialne avtorske pravice upira s trditvijo, da je avtorska dela predvajala v okviru preizkušanja tehničnih naprav, je dokazno breme, da gre za uporabo avtorskih del, ki jo ZASP opredeljuje kot prosto uporabo, torej uporabo brez materialne odmene.

Tožeča stranka, ki ji je poverjeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, je upravičena zahtevati civilno kazen zaradi kršenja avtorskih pravic, vendar njen zahtevek, ki ga utemeljuje s plačilno nedisciplino pri izpolnjevanju pogodbene obveznosti, ni utemeljen. S 3. odstavkom 168. člena ZASP predpisana sankcija je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določilo 3. odstavka 247. čl. OZ ne more dogovoriti za denarne obveznosti.

Neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov ni dopustno že na abstraktni ravni odvzeti značaja avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik iz 133. člena ZASP. Ali gre pri navedenih delih za avtorsko delo je potrebno presojati od primera do primera. 51. člen ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih oziroma filmskih posnetkov. Pri citiranju gre za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. V primeru citiranja avdiovizualnega dela mora biti že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Če (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami. V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila.

Da bi za citiranje glasbenih avtorskih del, veljale posebnosti, ne drži. Že na podlagi gramatikalne razlage besedila prvega odstavka 51. člena ZASP moč dognati, da ZASP dopušča citiranje vseh kategorij avtorskih del, pri čemer pa mora biti citat bistveno manj obsežen od nosilca citata (odlomki del). Ker so glasbena avtorska dela običajno materialno fiksirana v obliki zapisa skupka partov ene glasbene kompozicije, ki so združeni, da bi se hkrati izvajali, je logično, da se v knjižnih delih citirajo predvsem tako, da se navede odlomek partiture.

Že na podlagi gramatikalne razlage besedila prvega odstavka 51. člena ZASP je moč dognati, da ZASP dopušča citiranje vseh kategorij avtorskih del, pri čemer pa mora biti citat bistveno manj obsežen od nosilca citata (odlomki del). Zaradi določitve dovoljenega obsega citata pa so v prvem odstavku 51. člena ZASP še dodatno taksativno naštete kategorije del, in sicer s področja fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije, kjer je mogoče citirati posamična celotna dela. Navedeno logično izhaja tudi iz same narave avtorskega dela, saj je npr. sliko ali fotografijo primernejše citirati v celoti kot pa njen del. Takšna razlaga določila 51. člena ZASP je tudi v skladu s 60. členom Ustave.

Široka interpretacija pravnega pojma "dnevne novice in vesti" iz 4.alinee 1.odst. 48.čl. ZASP na način, da so vanj vključeni tudi TV posnetki športnih dogodkov, je dvomljiva.