VDSS sklep X Pdp 169/2015

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi:
„II. Predlagatelj sam krije svoje stroške postopka, nasprotni udeleženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 520,00 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka je dolžna predlagatelju povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20
EUR v
roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagatelja, ki je zahteval:

- da se ugotovi, da nasprotna udeleženka krši stavkovni sporazum št. ... z dne 30. 7. 2013 in stavkovni sporazum št. ... z dne 20. 5. 2013, ker ni uredila, da bi Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in 11/2014) določal dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako polno leto delovne dobe in dodatek za stalnost v višini 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe ter 35 % povišanje osnovne plače pooblaščenim osebam v A., ki odločajo v prekrškovnih postopkih,

- da nasprotna udeleženka zaposlenim v A. plača odškodnino v višini neizplačanega dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako polno leto delovne dobe in dodatka za stalnost v višini 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe za vsak posamezni mesec od 7. 3. 2013 dalje do plačila,

- da nasprotna udeleženka zaposlenim pooblaščenim v A., ki odločajo v prekrškovnih postopkih, plača odškodnino v višini neizplačanega 35 % povišanja osnovne plače za vsak posamezni mesec od 7. 3. 2013 dalje do plačila ter

- da nasprotna udeleženka predlagatelju v 15 dneh povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka sklepa).

Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka, nasprotni udeleženki pa je dolžan v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 895,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj zaradi kršitve 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in zaradi kršitve 274. člena ZPP (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje (oz. odstopi pristojnemu sodišču) v novo sojenje, podrejeno pa, da odločitev o stroških postopka spremeni, tako da zniža prisojene stroške.

V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna, ker imata stavkovna sporazuma z dne 20. 5. 2013 in z dne 30. 7. 2013 naravo kolektivne pogodbe. Za to namreč izpolnjujeta vse formalne pogoje, ker so ga podpisale osebe iz 2. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.) in 41. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) v predpisanem kvorumu (42. člen ZSPJS), sporazuma pa sta bila tudi objavljena na način, ki ga določa 9. člen ZKolP. Omenjena stavkovna sporazuma in predhodni sporazumi, na katere se stavkovna sporazuma sklicujeta, so civilnopravno gledano pogodbe, saj urejajo oz. vzpostavljajo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, tj. dodatek za delovno dobo v višini 0,5% za vsako polno leto delovne dobe, dodatek za stalnost v višini 0,5% za vsako začetno leto delovne dobe, 35% povišanje osnovne plače zaposlenim pooblaščenim osebam v A., ki odločajo v prekrškovnih postopkih in ukinitev kumulativne višine dodatkov za zaposlene. Po vsebini gre torej za dodatke v smislu 127., 128. in 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Delavci so svojo obveznost s končanjem stavke izpolnili, nasprotna udeleženka pa delavcem predlagatelja dogovorjenih dodatkov ne izplačuje. Predlagatelj ne zahteva spremembe zakona, kot to zmotno navaja sodišče. Sodišče prve stopnje bi moralo ob ugotavljanju vsebine navedenih sporazumov upoštevati skupni namen strank (82. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Nasprotna udeleženka dogovorjenih dodatkov v zakonodajni predlog Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) ni vključila, s tem pa je jasno pokazala, da prevzetih zavez nima namena spoštovati. Tudi ob predpostavki, da stavkovna sporazuma po vsebini nimata narave kolektivne pogodbe, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da gre v tej zadevi tudi za t. i. interesni spor po 19. členu ZKolP (spor glede sklenitve kolektivne pogodbe). Spor je mogoče rešiti le pred sodiščem, saj ga na miren način ni bilo mogoče rešiti. Ne glede na to, ali imata sporazuma naravo civilnopravne ali kolektivne pogodbe, pa predlagatelju pravico do sodnega varstva zagotavlja tudi 23. člen Ustave Republike Slovenije. Delovno sodišče bi se zato moralo, v kolikor je ocenilo, da za odločanje o predlogu ni stvarno pristojno, izreči za nepristojno in zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki neupravičeno priznalo nagrado za narok v znesku 375,00 EUR po tar. št. 3421 Zakona o odvetniški tarifi, saj narok za glavno obravnavo v tej zadevi ni bil opravljen. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotna udeleženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, zakaj stavkovni sporazum z dne 30. 7. 2013 nima narave kolektivne pogodbe. Obravnavana sporazuma tudi nista vpisana v evidenco kolektivnih pogodb. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v podobnem kolektivnem delovnem sporu s sklepom opr. št. X Pd 1131/2013 z dne 2. 6. 2014 za stavkovni sporazum med predlagateljem, nasprotno udeleženko, Ministrstvom B. in A. z dne 31. 5. 2013, ki je imel podobno vsebino kot obravnavana sporazuma, ugotovilo, da nima narave kolektivne pogodbe. Predlagatelj neutemeljeno uveljavlja, da imajo vsi podpisani sporazumi naravo (ene) kolektivne pogodbe, saj gre le za zaveze in ne za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe glede odškodninske odgovornosti nasprotne udeleženke. ZODPol se je začel uporabljati 4. 5. 2013 in ne 7. 3. 2013, kot navaja predlagatelj, med zatrjevano škodo in ravnanjem nasprotne udeleženke pa ni vzročne zveze. V obravnavani zadevi tudi ne gre za interesni spor iz 19. člena ZKolP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. čelna Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, kot tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo, le odločitev o stroških postopka je napačna.

Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišča prve stopnje in ki med predlagateljem in nasprotno udeleženko ni bilo sporno, izhaja naslednje:

- Dne 18. 10. 2010 je bil med predlagateljem, Ministrstvom B. in A. podpisan sporazum (A3), ki v 3. točki določa, da bo zahteve iz d., e. in j. alineje 3. točke stavkovnih zahtev predlagatelja urejal Zakon o organiziranosti in delu v policiji. Predlagatelj je v postopku na prvi stopnji navedel, da je 3. točka njegovih stavkovnih zahtev določala: d) uveljavitev dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako polno leto delovne dobe in dodatka za stalnost v višini 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe, e) 35 % povišanje osnovne plače zaposlenim pooblaščenim osebam v A., ki odločajo v prekrškovnih postopkih in j) ukinitev kumulativne višine dodatkov za zaposlene.

- Dne 4. 11. 2010 sta predlagatelj in nasprotna udeleženka sklenila sporazum o reševanju stavkovnih zahtev (A2), s katerim se je predlagatelj zavezal, da bo končal s stavko, nasprotna udeleženka pa se je zavezala, da bo ta sporazum in sporazum z dne 18. 10. 2010 v dogovorjenem času izpolnjen (4. točka sporazuma).

- Nasprotna udeleženka je 20. 5. 2013 z nekaterimi reprezentativnimi sindikati javnega sektorja sklenila stavkovni sporazum (A4/B2)(1) , ki v 2. točki (med drugim) določa, da bodo podpisniki sporazuma spoštovali stavkovni sporazum med predlagateljem, Sindikatom C. in nasprotno udeleženko z dne 30. 5. 2012 ter stavkovni sporazum med predlagateljem in nasprotno udeleženko z dne 4. 11. 2010.

- Dne 30. 7. 2013 je bil med nasprotno udeleženko, Ministrstvom B., A. in predlagateljem sklenjen stavkovni sporazum (A1), ki v 2. odstavku določa, da bo nasprotna udeleženka spoštovala vse do sedaj sklenjene sporazume s predlagateljem in izvršila še neizpolnjene sporazume ter zaveze iz teh sporazumov.

- Državni zbor je 7. 2. 2013 sprejel Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013), 30. 1. 2014 pa še Zakon o dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol-A; Ur. l. RS, št. 11/2014), ki zgoraj navedenih dodatkov in povišanja osnovne plače ne določata.

V skladu s 6. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.) je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih: a) o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, b) o pristojnosti za kolektivno pogajanje, c) o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, č) o zakonitosti stavke in drugih industrijskih akcij, d) o sodelovanju delavcev pri upravljanju, e) o pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, f) v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in g) za katere tako določa zakon.

Sodišče prve stopnje je obravnavani predlog za začetek postopka zavrglo zato, ker je ugotovilo, da stavkovna sporazuma z dne 20. 5. 2013 in 7. 2. 2013 nimata narave kolektivne pogodbe, zato odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP).

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da za opredelitev dvostranskega oz. večstranskega akta kot kolektivne pogodbe ni bistveno, kako je akt naslovljen, temveč se za kolektivno pogodbo lahko šteje tudi dogovor ali sporazum, če ima naravo kolektivne pogodbe.(2) Za kolektivne pogodbe je značilno, da gre za prostovoljni pogodbeni dogovor, kjer pogodbene strani zastopajo predstavniki delavcev in delodajalcev ter hkrati za akt, ki ureja materijo, ki sodi na področje kolektivnih pogajanj.

Pritožbeno sodišče je v podobni zadevi (med istima udeležencema) v sklepu opr. št. X Pdp 1180/2014 z dne 4. 3. 2015(3) zavzelo stališče, da se sporazum lahko šteje za kolektivno pogodbo, če za to izpolnjuje vsebinske in formalne pogoje. V tej zadevi je predlagatelj vložil (tudi) predlog za ugotovitev ničnosti sporazuma med Sindikatom C., nasprotno udeleženko, Ministrstvom B. in A. z dne 31. 5. 2012, katerega vsebina so bile zaveze nasprotne udeleženke in A. glede prihodnjega ravnanja v zvezi z delovnopravnim položajem policistov. Ker je sporazum v pretežnem delu urejal le zaveze za bodoče ravnanje in ne konkretnih pravic, je pritožbeno sodišče glede narave tega sporazuma ugotovilo, da, kljub formalnim značilnostim kolektivne pogodbe, ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za kolektivno pogodbo (izjema je bila le 3. točka sporazuma, ki je določala višino odstotka osnovne plače za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela pri izvajanju nekega projekta).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi obravnavana sporazuma v delih, na katere se sklicuje predlagatelj (da se je nasprotna udeleženka zavezala spoštovati predhodno sklenjene stavkovne sporazume), nimata narave kolektivne pogodbe, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožba sicer pravilno navaja, da stavkovna sporazuma izpolnjujeta vse formalne značilnosti kolektivne pogodbe (podpisniki sporazumov so bile osebe, ki bi v skladu z 2. členom ZKolP lahko bile stranke kolektivne pogodbe, sporazuma pa sta bila tudi objavljena v Uradnem listu RS, kot to zahteva drugi odstavek 9. člena ZKolP), vendar pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne izpolnjujeta vsebinskega kriterija za kolektivno pogodbo, saj ne vzpostavljata, spreminjata ali ukinjata pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba v zvezi s tem napačno navaja, da sporazuma urejata pravice delavcev predlagatelja v zvezi s plačilom za delo, saj gre le za zavezo nasprotne udeleženke, da bo delavcem te pravice v dogovorjenem roku zagotovila (z ustreznimi spremembami predpisa). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre niti za spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebam (točka a 6. člena ZDSS-1) niti za spor o skladnosti kolektivne pogodbe z zakonom (točka c 6. člena ZDSS-1).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v tej zadevi ne gre interesni spor iz 19. člena ZKolP, saj ne gre za spor med strankami (kolektivne pogodbe) glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe kolektivne pogodbe, ker stavkovna sporazuma z dne 20. 5. 2013 in 30. 7. 2013 nimata narave kolektivne pogodbe.

Ker odločitev o obravnavanem kolektivnem delovnem sporu ne spada v sodno pristojnost, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z 274. členom ZPP izdalo sklep, s katerim je predlog zavrglo, zato v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni podana.

Predlagatelj v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da mu 23. člen Ustave Republike Slovenije (

URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) v vsakem sporu zagotavlja pravico do sodnega varstva. 6. člen ZDSS-1 namreč jasno določa, v katerih kolektivnih delovnih sporih je za odločanje pristojno delovno sodišče, v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPP pa mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost. Če ugotovi, da odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost, je predlog za začetek postopka dolžno zavreči, četudi gre za spor, ki ga predlagatelj ocenjuje kot zelo pomembnega. Ker sodna pristojnost za odločanje v tej zadevi ni podana, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje zadevo moralo odstopiti drugemu (pristojnemu) sodišču.

Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem graja odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki neutemeljeno priznalo nagrado za narok po tar. št. 3421 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v znesku 375,00 EUR. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v spis ugotavlja, da sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo v tej zadevi ni opravilo, zato nasprotna udeleženka do nagrade ni upravičena, čeprav jo je v odgovoru na predlog priglasila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in v skladu s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZPP stroške postopka, ki jih je predlagatelj dolžan povrniti nasprotni udeleženki, znižalo za 375,00 EUR (tj. na 520,00 EUR), v preostalem delu pa je v skladu z 2. točko prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

Predlagatelj je s pritožbo uspel le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, zato mu je nasprotna udeleženka na podlagi

drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti

73,20 EUR utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka (tj. 50,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3220 ZOdvT in 10,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT,

oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT).

------

(1) Predlagatelj ni bil podpisnik tega sporazuma.

(2) Glej npr. sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 26/2013 z dne 17. 6. 2013.

(3) V tej zadevi je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo predlagatelja zoper sklep (o zavrženju predloga) Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Pd 1131/2013 z dne 2. 6. 2014, na katerega se nasprotna udeleženka sklicuje v odgovoru na pritožbo.