VSRS Sodba I Ips 14384/2010-223

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega E. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 6 mesecev zapora. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku ( v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP; na podlagi drugega odstavka 75. člena ZKP mu je naložilo v plačilo znesek 50,00 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi.

2Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti ter v njej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (drugostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, na katera je opozarjala pritožba); bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 5. člena ter prvim odstavkom 355. člena ZKP (izpodbijana sodba naj bi se opirala na nedovoljen dokaz - zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca -, ki ga sodišče ni preizkusilo na glavni obravnavi ter na izpovedbo policista o vsebini izjave v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca), zato naj bi bilo po navedbah vložnika dejansko stanje o tem, kdo je storilec kaznivega dejanja napačno ugotovljeno. Obramba je bila v predkazenskem postopku po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti prikrajšana v pravici do izjave glede navedenih dokazov, zato je bila onemogočena v preverjanju obremenilnega dela postopka, ter je posledično podana kršitev ustavnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

4Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni povzelo zapisnika o sprejemu ustne ovadbe niti odločitve ni oprlo na ustno ovadbo oziroma kakšen njen del, zato očitek, da je sodba oprta na nedovoljen dokaz ne drži. Izpovedba policista se nanaša na vsebino, ki jo je podal naznanitelj (oškodovanec) kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bila izjava dana, zato ne pomeni nedovoljene uporabe izjave zapisane v zapisniku. Sodišče sicer ni sledilo oškodovančevi izpovedbi, ko je na glavni obravnavi soočen z navedbami v zapisniku, zanikal, da je storilec kaznivega dejanja obsojenec. O tem, kdo je storilec kaznivega dejanja je odločilna dejstva ugotovilo na podlagi kritične presoje posrednih dokazov, tako, da se je v zadostni meri zaprl krog indicev. Kolikor vložnik uveljavlja drugačen pomen vsebine kazenske ovadbe in njen vpliv na zakonitost sodbe preko domnevne procesne kršitve, pa zahteva za varstvo zakonitosti s tem posredno vključuje svoj pogled na verodostojnost oškodovanca glede poteka dogodkov po storitvi dejanja ter s tem neuspešno in nedopustno nasprotuje dejanskemu stanju iz pravnomočno končanega postopka. Ocenjuje tudi, da iz obrazložitve drugostopenjske sodbe jasno izhaja, da je sodišče podalo obširne razloge na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je prišlo do zaključka, da je storilec kaznivega dejanja prav obsojenec. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jima je bil vsakemu vročen 10. 10. 2014 nista izjavila.

B.

6Ni mogoče pritrditi vložnikovim navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se pravnomočna sodba v pretežni meri opira na posredni dokaz, to je na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca ter na izjavo policista, ki je sestavil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe o vsebini, ki jo je podal oškodovanec, pri čemer pa po vložnikovih navedbah niti ovadba niti izpovedba policista nista procesno veljavna dokaza, zato se posledično nanju sodba ne more opirati. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe po vložnikovih navedbah ni bil pretresen na glavni obravnavi, zato mu ni bilo omogočeno, da se v kontradiktornem postopku opredeli do navedb v njem.

7Zmotno je vložnikovo stališče, da se izpodbijana sodba opira na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 11. 1. 2010 (list. št. 17), v katerem je oškodovanec kot storilca obravnavanega dejanja bremenil prav obsojenca ter s tem po mnenju vložnika na nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, na katerega se sodba ne more opreti.

8Tako v teoriji kot sodni praksi je bilo glede narave kazenske ovadbe sprejeto stališče, da kazenska ovadba pomeni predvsem obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato ni dvoma, da se s kazensko ovadbo v prvi vrsti dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma je bila kazenska ovadba vložena(1). Če pa je ovaditelj oškodovanec ter tako kot v obravnavanem primeru v skladu z drugim odstavkom 147. člena ZKP opozorjen na dolžnost resničnosti izjave in na posledice krive ovadbe, je ovaditelj v smiselno podobnem položaju kot priča, ki je opozorjena na posledice krive ovadbe. Ovadba oškodovanca je tedaj dopusten dokaz, katerega dokazna vrednost se ocenjuje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP. Navedbe v ovadbi se po stališču sodne prakse praviloma uporabijo za oceno verodostojnosti ovaditelja (oškodovanca) kot priče, v določenih primerih npr. tudi če ovaditelj kot priča izpoveduje drugače, kot je navedel v ovadbi, pa se lahko uporabijo tudi za ugotovitev odločilnih dejstev, če sodišče v povezavi in po oceni drugih dokazov presodi, da so resnične navedbe v ovadbi, ne pa v izpovedbi pred sodiščem. V takem primeru se sodba ne opira izključno in neposredno na ovadbo kot dokaz, čeprav je bila seveda tudi prebrana in predočena na glavni obravnavi, ampak v povezavi z drugimi na glavni obravnavi izvedenimi dokazi(2). V obravnavani zadevi je oškodovanec zaslišan kot priča na glavni obravnavi in soočen z navedbami v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe potrdil, da je podal ovadbo s tako vsebino, vendar pa zanikal, da naj bi bil storilec obravnavanega kaznivega dejanja prav obsojeni, torej povsem nasprotno, kot je povedal na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe. To dejstvo je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, vendar v razlogih sodbe ni povzelo niti vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, niti iz drugih delov obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi svojo odločitev oprlo na ustno ovadbo oškodovanca ali kakšen njen del. Zato je vložnikov očitek, da izpodbijana sodba v pretežni meri temelji na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe neutemeljen.

9V zvezi z nadaljnjim očitkom vložnika, da je sodišče preverjalo izpovedbo oškodovanca ob podaji ustne ovadbe z zaslišanjem policista, kar ni dovoljen niti procesno veljaven dokaz, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sicer oprlo svojo odločitev tudi na dejstva, ugotovljena na podlagi zaslišanja policista, ta pa je deloma izpovedoval o tem, kar je neposredno sam zaznal ob izvajanju postopka na podlagi oškodovančeve ovadbe, deloma pa je izpovedoval tudi o podatkih, ki jih je navedel oškodovanec, pri podaji ovadbe. Ker je kazenska ovadba oškodovanca dopusten dokaz, ki je lahko ob ugotavljanju dejanskega stanja predmet presoje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP, je lahko toliko bolj podlaga za nadaljnjo policijsko dejavnost v smeri odkrivanja in izsleditve storilca dejanja ter zavarovanja dokazov(3). Kolikor je policist T., ki je prišel na kraj dejanja, kjer je oškodovanec podal izjavo identične vsebine kot izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, izpovedoval o tem, kar je sam neposredno zaznal ob izvajanju postopka, je bil ob zaslišanju pred sodiščem v podobnem položaju kot vsaka druga priča (očividec) kar ni nedovoljeno. Sodišče pa je, kot je navedeno pod točko 10 obrazložitve te sodbe, svojo odločitev oprlo tako na dejstva, ugotovljena na podlagi zaslišanja policista T., ki je deloma izpovedoval o tem, kar je sam neposredno zaznal ob izvajanju postopka, deloma pa tudi o vsebini ustne ovadbe, ki jo je podal naznanitelj (oškodovanec) kaznivega dejanja ter o okoliščinah, v katerih je bila ta izjava dana. Zato zatrjevanjem vložnika, da gre za nedovoljeno uporabo izjave, zapisane v zapisniku, ni mogoče pritrditi.

10O tem, kdo je storilec obravnavanega kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe, odločilna dejstva ugotovilo na podlagi presoje posrednih dokazov - indicev (medsebojnega poznanstva obsojenega in oškodovanca, njune telefonske komunikacije pred in po dejanju, dejstev, da se je obsojenec v času dejanja nahajal na kraju dejanja, oblečen v enaka oblačila, kot storilec, ki ga je opisal oškodovanec ter da drugih oseb oškodovanec na kraju dejanja ni zaznal, je pa na glavni obravnavi izpovedal, da se je ob podaji prijave zmotil glede storilca), ki so kot ugotavljata obe nižji sodišči med seboj logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da pomenijo zaprti krog ter je sodišče na njihovi podlagi lahko z gotovostjo identificiralo obsojenca kot storilca kaznivega dejanja. Oškodovančevi izpovedbi, katere verodostojnost je presojalo z zaslišanjem policista T., pa v smislu za obsojenca razbremenilnega dokaza ni sledilo ter je svoje stališče o oškodovančevi neverodostojnosti ustrezno obrazložilo.

11Ni se mogoče strinjati z zahtevo tudi kolikor uveljavlja kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP (načelo neposrednosti), po katerem se praviloma izvajajo vsi dokazi na glavni obravnavi, sodišče pa lahko vzame za podlago svoje odločbe le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. Izvajanje tega načela omogoča po eni strani sodišču, da si ustvari vtis o dokazni oceni posameznega dokaza in da lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti, kar je v funkciji iskanja materialne resnice (17. člen ZKP). Po drugi strani je neposredno izvajanje dokazov temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, saj daje možnost (tako obtožbi kot obrambi), da neposredno zaslišujeta priče in se opredelita do dokazov. Kot je že bilo navedeno, prvostopenjsko sodišče svoje odločbe ni oprlo na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki jo je oškodovanec podal policistom, ampak je oškodovanca kot pričo na glavni obravnavi neposredno zaslišalo, njegovo izpovedbo pa preverjalo (med drugim) tudi z zaslišanjem policista. Kolikor pa vložnik z uveljavljanjem zatrjevane procesne kršitve, poskuša prikazati drugačen pomen vsebine kazenske ovadbe in njen vpliv na zakonitost sodbe, pa s tem ponuja svoj pogled na verodostojnost oškodovanca glede poteka dogodkov po storitvi dejanja. Na taki podlagi pa ne izkazuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti vpliva ugotovljene kršitve na zakonitost sodbe, pač pa nedopustno in neuspešno nasprotuje dejanskemu stanju iz pravnomočno končanega postopka.

12Zahteva za varstvo zakonitosti drugostopenjskemu sodišču še očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni dalo odgovorov na obsojenčevo pritožbo, pač pa je vse pritožbene ugovore zavrnilo z neustrezno argumentacijo v smeri potrditve obsodilne sodbe sodišča prve stopnje.

13Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navede pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obsojenčev zagovornik tako sodišču druge stopnje po vsebini očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obveznost sodišče druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni nujno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje je v obravnavnem primeru do vseh pritožbenih navedb zavzelo stališče ter podalo obširne razloge o tem, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je prišlo do zaključka, da je storilec očitanega kaznivega dejanja prav obsojenec. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja zahteva, torej ni podana.

C.

14Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega E. M., je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

----

(1) Sodba I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006

(2) Sodba I Ips 330/2001 z dne 21. 10. 2004.

(3) Sodba IV Ips 47/2009 z dne 22. 4. 2010.