75. člen ZKP

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne r

Pravica obdolženca, da se v kazenskem postopku brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, je njegova temeljna človekova pravica. Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, predhodno pa že v sodbi I Ips 196/2003 z dne 30. 6. 2005, mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Obdolžencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče prve stopnje pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi njegove kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.

Obdolženčeva izjava na predobravnavanem naroku ali naroku za glavno obravnavo, da se bo zagovarjal sam, ne pomeni preklica pooblastila zagovorniku, saj mora biti preklic izrecen (sodba I Ips 106/2002 z dne 28. 5. 2002). Postopek preklica pogojne obsodbe pomeni odločanje, ki ne prestavlja novega sojenja, ampak spremembo prejšnje (pravnomočne) sodbe v zakonsko določenih mejah (sodba I Ips 57653/2010 - 24 z dne 1. 9. 2011, podobno VSM sklep II Kp 53719/2014 z dne 23. 1. 2019).

Žalitev sodišča.

Pravici do zbornega sojenja v senatu kot procesnemu jamstvu se namesto obtoženca, ki ni navzoč na (predobravnavnem) naroku, ne more pravno veljavno (učinkovito) odpovedati njegov zagovornik.

Če sodišče o dokaznem predlogu ne odloči, ravna v nasprotju s tretjim in četrtim odstavkom 329. člena ZKP, če ga neutemeljeno zavrne pa v nasprotju z zagotovilom iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Če se obdolženi ne more pritožiti v lastno škodo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 772), velja to tembolj za njegovo zagovornico ali zagovornika kot strokovnega pomočnika, ki sme delovati le obdolžencu v korist (prvi odstavek 75. člena ZKP). Odločilnost dejstev določata opis dejanja po obtožbi kot predmetov obravnavanja in tako imenovane procesne predpostavke (pogoji), brez katerih o obtožbi po njeni obravnavi ni mogoče vsebinsko odločiti. Tudi razglasitev sodbe ni sestavni del opisanega kaznivega dejanja po obtožbi in ne pogoj, od katerega bi bila odvisna odločitev o obtožbi. Je procesno dejstvo, ki mora biti po drugem odstavku 364. člena (ex lege) navedeno v uvodu sodbe, v razlogih sodbe pa ne oziroma je to tudi v primeru njene odložitve prepuščeno samemu sodišču (ex iudicio). Zahtevanega pritožnica ni storila, kot ni konkretizirala vpliva v zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 360.

Tedanji zagovornik je svojo dolžnost opravljal na podlagi obsojenčevega pooblastila. Navedeno pomeni, da je bilo morebitno nezadovoljstvo obsojenca z izvajanjem njegove obrambe stvar njunega medsebojnega mandatnega razmerja. Kolikor je obsojenec menil, da zagovornik ne izvaja kakovostne in učinkovite obrambe oziroma, da po njegovi oceni kaže znake duševne bolezni, je potemtakem imel kadarkoli možnost preklicati pooblastilo in si izbrati drugega zagovornika, česar pa ni storil. Ne prvostopenjsko, ne drugostopenjsko sodišče, nista imeli prav nobenega razloga, da bi kakorkoli vplivali na obstoj mandatnega razmerja med obsojencem in zagovornikom, saj bi na ta način posegali v zaupen odnos med navedenima. Zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom je namreč eden izmed pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom, zato sodišče vanj ne more posegati.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi, ne glede na dejstvo, da je pritožbo vložil drug zagovornik, kot vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izjave o tem, da se odpoveduje pravici do zbornega sojenja ni podal obtoženi, temveč jo je v njegovi nenavzočnosti podala njegova zagovornica, kar je v nasprotju z 2. točko 2. odstavka 285.f člena ZKP. Sodišče bi se moralo na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obtoženčevo voljo.

Če torej pravica do predlaganja dokazov kot ena izmed pravic obrambe iz 5. člena ZKP za obdolženega M.B. ni bila uporabljena, potem istemu obdolžencu tudi ni mogla biti kršena. Če že, vendar potem mora biti glavna obravnava zelo široko razumljena, je lahko pravica do obrambe kršena tedaj, ko je sodba oprta na kakšen dokaz, ki sicer ni bil pridobljen protipravno (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), spet pa tako, da je bila ena stan v postopku prikrajšana (gl. na primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 idr.). Kot je znano, je obsodilna sodba predhodni - nujni pogoj, da bi sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisodilo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Naslednji - vsebinski pogoj je vrsta podatkov, ki morajo dati zanesljivo podlago za popolno in delno razsojo. Citirano ustavnopravno izhodišče pa še zmeraj ne pomeni, da so podatki pridobljeni po odredbah preiskovalne sodnice I Kpd 90495/2010 (16, 17 in 18) z dne 21. 12. 2010, ustavnopravno nedopustni in da se sodba nanje v smislu 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP ne bi smela opreti. Ti podatki namreč niso bili pridobljeni po kasneje razveljavljenih določbah ZEKom, ampak p

Zanesljivost in verodostojnost izpovedb prič nista predmet izvedenskega mnenja, temveč proste presoje sodišča, kot je sicer predvidena v prvem odstavku 18. člena ZKP. Druga stvar je sposobnost razumevanja poukov in dolžnosti, zapovedanih v 238 do 242. člena ZKP ter sposobnost samega izpovedovanja, ki jih sme sodišče v posameznem primeru tudi z izvedenčevo pomočjo posebej preizkušati.

Vlagatelj mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Dejstvo, da je pritožbo vložila zagovornica, zahtevo za varstvo zakonitosti pa obsojenec, na odločitev ne vpliva.

Tudi pri tako imenovanem nadomestnem odvzemu mora biti predhodna pridobitev premoženjske koristi izkazana in ne zgolj domnevana. Ugotovljeno izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 75. člena KZ-1, logične razlage drugega odstavka tega člena ter iz teleološke razlage 74. člena KZ-1. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 75. člena KZ-1 je namreč prav tako eden izmed prejemnikov premoženjske koristi, njen nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1, brez da bi bil znan dejanski obseg koristi, logično ni mogoč, vztrajanje pri nasprotnem pa pomeni pretvarjanje odvzema premoženjske koristi v kazensko sankcijo, se pravi v nekaj, v kar se zaradi razlike v namenih ne sme spremeniti.

Če je obdolženka, opozorjena na pravice in obveznosti, ki ji skladno z določbami ZKP kot obdolženki v kazenskem postopku gredo, svoji odvetnici pooblastilo preklicala, ugovor o kršitvi pravice do obrambe z zagovornikom ne more biti utemeljen.

Če se obtoženec določeni pravici, to je pravici do pritožbe, odpove, zagovornik ne sme opraviti procesnega dejanja, ki bi bilo v nasprotju z obtoženčevo voljo.

Pouk o pravici do pritožbe v pisnem odpravku sodbe ne more vzpostaviti pravice do pritožbe, ki se ji upravičenec odpove s tem, ko v zakonsko določenem roku pritožbe ne napove.

Položaj, v katerem pravilno poučena obtoženec in zagovornik ne napovesta pritožbe, je enak položaju, v katerem se obtoženec z izjavo izrecno odpove pravici do pritožbe ali jo umakne. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo z obrazložitvijo in pravnim poukom o dovoljeni pritožbi, čeprav obtoženec in zagovornik pritožbe nista napovedala, ne daje podlage za odločitev, da je zagovornikova pritožba dovoljena.

Ne drži pritožnikova razlaga, da je mogoče prikrito stvar kupiti le od storilca temeljnega kaznivega dejanja, saj za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja ni potrebno, da bi bil storilec temeljnega kaznivega dejanja sploh obsojen in je torej lahko celo še neznan. V takšnem primeru bi po pritožnikovi razlagi z nakupom s kaznivim dejanjem pridobljene stvari ne bilo mogoče storiti kaznivega dejanja prikrivanja, medtem ko bi to bilo mogoče z vsakim drugim prikrivalčevim načinom pridobitve te iste stvari, kar je vsekakor nelogično in nesmiselno. Po drugi strani pa bi v takšnem primeru lahko šlo celo za nakup stvari od dejanskega storilca temeljnega kaznivega dejanja, ki pa kot tak še ne bi bil identificiran in obsojen, a kljub temu storitev kaznivega dejanja prikrivanja ne bi bila mogoča – kar se prav tako izkaže kot povsem nesprejemljiva razlaga obravnavane izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bil v prvostopenjski sodbi naveden napačen pravni pouk, in sicer, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo mogoče vložiti „v roku 15-ih dni od dneva pismenega prejema sodbe...“, čeprav je glede na 3. odst. 443. čl. ZKP pritožba zoper sod

Posredna izvedba dokaza (npr. branje zapisnika o izpovedbi priče) ne sme poseči v obdolženčeve pravice do obrambe, torej tudi ne v pravico, da izpodbija obremenilno izpovedbo priče in jo v zvezi s tem tudi zaslišuje. Ker je obramba na glavni obravnavi pristala na zaslišanje prič pred nemškim sodiščem, navedla je konkretna vprašanja, na katere naj priče odgovorijo, zagovornik pa je bil tudi obveščen o narokih za zaslišanje prič in je torej imel možnost, da pri zaslišanju uveljavi vsa svoja zakonska procesna upravičenja, vendar se zaslišanj ni udeležil, obdolženčeva pravica, da zasliši obremenilne priče, ni bila kršena. Ker heroin, ki vsebuje diacetilmorfin in s katerim se ugotavlja čistost mamila, praviloma vsebuje tudi spremljajoče sestavine, ki izvirajo iz opija, ni pravilna trditev, da prepovedano drogo predstavlja le ugotovljena količina diacetilmorfina, saj celotna količina zasežene snovi predstavlja heroin.