VSC sodba Cpg 25/2015

I. Pritožba tožene stranke se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrne kot neutemeljena in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da sedaj glasi: “III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 633,22 EUR pravdnih stroškov v 15.dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 1020/2012 z dne 3. 12. 2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 82108/2012 z dne 8. 6. 2012 se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska. 8.645,49 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 1.500,00 EUR od 22. 1. 2012 do 29. 10. 2012, od zneska 1.000,00 EUR od 22. 2. 2012 do 9. 1. 2013, od zneska 1.000,00 EUR od 22. 2. 2012 do 12. 6. 2013, od zneska 929,14 EUR od 22. 2. 2012 dalje do plačila, od zneska 6.545,98 EUR od 21. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.170,37 EUR od 20. 4. 2012 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 169,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2012 dalje, vse v 15 dneh. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 82108/2012 z dne 8. 6. 2012 se razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 3.500,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 1.500,00 EUR od 30. 10. 2012 dalje, od zneska 1.000,00 EUR od 10. 1. 2013 dalje in od zneska 1.000,00 EUR od 13. 6. 2013 dalje ter se tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 755,76 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3V pritožbi tožena stranka navaja, da nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje napravilo kršitve postopka.

4Tožeča stranka je v predmetnem sporu vtoževala znesek 12.145,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so tekle od vsakega vtoževanega računa posebej do plačila. Prvostopenjsko sodišče v kratki obrazložitvi zaključuje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, ker je tožeča stranka utemeljenost svojega zahtevka dokazala, toženi stranki pa to ni uspelo.

5Po mnenju pritožbe pa je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, zato jo tožena stranka prereka v celoti. Ves čas postopka je namreč oporekala tako višini terjatve (iz razloga, ker je upnik nikoli ni izkazal) kakor je tudi zatrjevala, da znesek še ni zapadel v plačilo.

6Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, saj je napačno zaključilo, da tožena stranka za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza, posledično pa je odločitev tudi materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je navedbe tožene stranke štelo za neutemeljene, takšna odločitev sodišča pa je nepravilna. Tožena stranka je za svoje trditve kot dokaz predložila tudi zaslišanje prič in zaslišanje stranke, ki pa jih je sodišče zavrnilo kot nepotrebne. S tem je sodišče prve stopnje huje kršilo določila pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Toženi stranki ni dopustilo možnosti dokazovati nasprotnega, saj je štelo zahtevek tožeče stranke že za dokazanega. Prav tako je bilo s tem kršeno tudi načelo neposrednosti in kontradiktornosti, ki je odraz ustavnega načela enakosti pred zakonom.

7Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje neizvedbe dokaza niti ni obrazložilo, kar pomeni kršitev pravice do izjave. Z opisanim postopanjem je sodišče kršilo pravico tožene stranke do zaslišanja in pravico tožene stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP , kar je tudi v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka po 22. členu Ustave RS.

8S tem ko sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvajalo, pa je nepopolno in nepravilno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj obstoja ustnega dogovora o obročnem plačilu niti ni ugotavljalo ter ugovor tožene stranke povsem neupravičeno zavrnilo.

9Po mnenju pritožbe ima sodba pomanjkljivosti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih sodišče ni presojalo o vsem navedenem oziroma ni pravilno odločilo o vseh odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je, kot je bilo pojasnjeno, sodišče nepravilno uporabilo tudi materialno pravo.

10Sicer pa pritožba poudarja, da terjatev še ni zapadla v plačilo in da je bilo dogovorjeno obročno plačilo ter bi sodišče prve stopnje, če bi dopustilo izvedbo po toženi stranki predlaganih dokazov, to tudi ugotovilo.

11Pritožba očita sodišču prve stopnje, da tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka na naroku dne 3. 12. 2013 predložila dokaze o sklenitvi asignacijskih pogodb za delno poravnavo vtoževane terjatve.

12Glede na vse navedeno in glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka pa je po stališču pritožbe posledično neutemeljen tudi zahtevek glede izvršilnih in pravdnih stroškov.

13Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe zmotno naložilo toženi stranki plačilo 169,78 EUR izvršilnih stroškov, ki jih ni niti obrazložilo.

14Prav tako je pritožba mnenja, da je sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe materialnega prava glede povrnitve stroškov postopka. Pri sklicevanju na materialno pravno podlago za odločitev o pravdnih stroških je napačno uporabilo določbo 154. člena ZPP in določbe Zakona o odvetniški tarifi, kjer je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti potrebne in nastale stroške. Sodišče prve stopnje je priznalo 443,30 EUR nagrade za postopek, vendar je spregledalo določilo ZOdvT, ki določa, da se všteje priznani del v okviru izvršbe, pri čemer bi bilo treba odmeriti nagrado za postopek po količniku 1 (1,3-0,3=1). Hkrati je tožeči stranki priznalo 20,00 EUR za materialne izdatke, pa čeprav je ta del stroškov že najverjetneje vključen in priznan v izvršilnih stroških, ki so toženi naloženi v povrnitev (ker ti niso obrazloženi, lahko tožena stranka le sklepa, kaj znesek predstavlja). Ker gre za en postopek, ki se je začel z izvršbo in nadaljeval v pravdi, je torej nemogoče, da bi bili ti materialni stroški tožeči stranki povrnjen dvakratno, kar bi znašalo 40,00 EUR in bi preseglo maksimum, ki ga določa ZOdvT.

15Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

16Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, pritožba pa namenjena zgolj zavlačevanju postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

17Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

18Pritožba je delno utemeljena.

19Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

20Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa ta pritožbeni očitek temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, nima razlogov, tako da v resnici pritožba želi razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je lahko podalo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa izpodbijana sodba ima, tako da se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

22Pritožba očita sodišču prve stopnje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov ki jih je predlagala tožena stranka, zlasti ni izvedlo zaslišanja prič in zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in da zavrnitve dokazov ni obrazložilo, tako da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa toženo stranko onemogočilo za polno izjasnitev v sporni stvari, hkrati pa kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku (22. člen Ustave RS).

23Pritožbeni očitek je nedovoljen in neutemeljen.

24Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo bila zastopana po kvalificiranem pooblaščencu (odvetniku) in ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da po toženi stranki predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika ne bo izvedlo, ker niso potrebni, pooblaščenec ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je sedaj v pritožbenem postopku po 286. b členu ZPP za uveljavljanje pritožbenega razloga po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prekludirana(1), saj ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zgolj takšne kršitve pa je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku, ne da bi se poprej uveljavljale pred sodiščem prve stopnje.

25Sodišče prve stopnje je že na naroku zadosti pojasnilo razlog, zaradi katerega ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, s tem, ko je navedlo, da jih šteje za nepotrebne in to je ponovilo tudi v izpodbijani sodbi. Tako ne drži pritožbena trditev, da zavrnitev dokazov ni bila obrazložena in ne drži, da sodišče prve stopnje ustrezne obrazložitve ni zmoglo niti v izpodbijani sodbi, saj je svoje, na naroku podane razloge, ponovilo tudi v sodbi (5.točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kar pa je odločilno je to, da je sodišče prve stopnje tisto, ki skladno z določbo 213. člena ZPP odloči, katere po strankah predlagane dokaze bo izvedlo zaradi ugotovitve spornega dejanskega stanja, nato pa mora skrbno oceniti vse izvedene dokaze in odločiti, katera dejstva šteje za dokazan. Vse to pa je sodišče prve stopnje naredilo in svojo presojo natančno in obširno obrazložilo.

26Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) da tožeča v tem sporu vtožuje terjatve iz naslova dobave plina za odjemno mesto tožene stranke št. 6743 na naslovu C. in sicer za mesece december 2011 (račun št. 1197614 v prilogi A 1), januar 2012 (račun št. 1207875 v prilogi A 2), februar 2012 (račun št. 1216028 v prilogi A 3) in marec 2012 (račun št. 1224222 v prilogi A 4); (-) da tožena stranka dejstva, da gre za njeno odjemno mesto ni prerekala, prav tako ne dobavljene količine plina v posameznih mesecih, niti katerekoli druge postavke na vtoževanih računih; (-) da tožena stranka, kljub temu, da naj bi zatrjevani rok, do katerega naj bi plačala svoj dolg, januar 2013, potekel 11 mesecev pred narokom za glavno obravnavo, poravnala le del svoje plačilne obveznosti, saj je tožeči stranki plačala le znesek 3.500,00 EUR (1.500,00 EUR plačano 29. 10. 2012, 1.000,00 EUR plačano 9.1. 2013 in 1.000,00 EUR plačano 12.6.2013).

27Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča povsem pravilno presodilo, da so trditve tožene stranke, da njene poslovne knjige ne izkazujejo dolga do tožeče stranke, kot ga vtožuje tožeča stranka, povsem irelevantne za ta spor, saj izostalost knjižbe posameznih računov ne pomeni, da dobave plina, ki je nesporno bila opravljena, ni dolžna plačati, oziroma, da terjatev tožeče stranke ne obstoji.

28Pritožbeno sodišče ob tem zavrača v pritožbi ponovljeno trditev tožene stranke, da je zatrjevala negativno dejstvo s tem, ko je trdila, da njene poslovne knjige ne izkazujejo dolga, kot ga vtožuje tožeča stranka, saj je v procesnem smislu negativno dejstvo takrat, ko ga tisti, ki ga zatrjuje, zares ne more dokazati (na primer nisem v poslovnem razmerju), zatrjevanje, da poslovne knjige tožene stranke ne odražajo stanja, kot ga prikazuje tožeča stranka, pa je vsekakor mogoče dokazati s predložitvijo poslovnih knjig, česar pa tožena stranka ni predlagala v dokaz.

29Pritožba ne izpodbija materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da izstavitev, prejem in (ne)knjiženje računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma nastanek terjatve in/ali njeno veljavnost, saj obveznost nastane že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah.

30Pritožba ne izpodbija nadaljnjega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je plačilna obveznost tožene stranke nastala, ko ji je tožeča stranka dobavila plin in da je izstavitev računa le potrditev dogovorjenega in ni pogoj za nastanek obveznosti, saj bi lahko tožeča stranka svojo terjatev uspešno vtoževala tudi brez izstavljenega računa.

31Prav tako pritožba ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da je v času obstoja poslovnega razmerja med sedaj pravdnima strankama veljavni Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP), vpeljal neizpodbojno domnevo, da je očitno nepravičen dogovor o plačilnem roku, daljšem od 120 dni, če je dolžnik gospodarski subjekt in da je očitno nepravičen pogodbeni dogovor ničen. Četudi bi toženi stranki dejansko uspelo dokazati obstoj zatrjevanega ustnega dogovora o obročnem plačilu do januarja 2013, bi se tako plačilni rok podaljšal za od 7 do 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil tak dogovor, glede na citirane zakonske določbe, ničen, pri čemer mora biti dogovor za plačilni rok 120 dni sklenjen v pisni obliki in ne zadošča ustni dogovor.

32Pritožba tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka zatrjevala in dokazovala delna plačila tožeči stranki, saj pritožba očitno spregleda, da je sodišče prve stopnje to ugotovilo, ko je obrazložilo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala le znesek 3.500,00 EUR (1.500,00 EUR plačano 29. 10. 2012, 1.000,00 EUR plačano 9. 1. 2013 in 1.000,00 EUR plačano 12. 6. 2013) in je posledično pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v tem obsegu tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

33Pritožba po navedenem neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, upnik pa je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (9. člen OZ in 239. člen OZ).

34Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob dejstvu, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila plin, tožena stranka pa svoje plačilne zaveze na njegovo plačilo ni izpolnila v celoti, toženi stranki naložilo plačilo še neplačanega dela vtoževane terjatve ob upoštevanju, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ) in je tožena stranka torej prišla v plačilno zamudo najkasneje po izteku rokov plačil, ki so bili določeni v računih tožeče stranke. Pravilno je štelo, da dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti (378. člen OZ), zato je bilo ugoditi tudi obrestnemu zahtevku tožeče stranke.

35Tako je sodišče prve stopnje ravnalo procesno (436. člen ZPP, ki se smiselno uporablja za sklep o o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine(2)) in materialno pravilno, ko je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 82108/2012 z dne 8. 6. 2012, vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 8.645,49 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 1.500,00 EUR od 22. 1. 2012 do 29. 10.2012, od zneska 1.000,00 EUR od 22.2.2012 do 9. 1. 2013, od zneska 1.000,00 EUR od 22. 2. 2012 do 12. 6. 2013, od zneska 929,14 EUR od 22. 2. 2012 dalje do plačila, od zneska 6.545,98 EUR od 21. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.170,37 EUR od 20. 4. 2012 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 169,78 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2012 dalje, razveljavilo pa v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 3.500,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 1.500,00 EUR od 30. 10. 2012 dalje, od zneska 1.000,00 EUR od 10. 1. 2013 dalje in od zneska 1.000,00 EUR od 13. 6. 2013 dalje ter tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrnilo.

36Pritožba ni utemeljena, kolikor sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo svoje odločitve glede plačila izvršilnih stroškov, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, saj tudi za izvršilne stroške velja določilo tretjega odstavka 436.člena ZPP, kar pomeni, da je o izvršilnih stroških že odločeno s sklepom o izvršbi in pravdno sodišče le odloči, če tudi v tem delu sklep o izvršbi vzdrži v veljavi. Tožena stranka je sicer ugovarjala stroškom 11,02 EUR za poročilo stranki in menila, da bi tožeči stranki kvečjemu šli pavšalni materialni stroški po odvetniški tarifi, potem pa, ko je tožeča stranka pojasnila, da bi to predstavljalo 20,00 EUR brez DDV, tožena stranka temu ni več ugovarjala in tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da izvršilni stroški niso več sporni.

37Sklep o izvršilnih stroških je po povedanem dovolj obrazložen, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da odločitev o izvršilnih stroških temelji na določbi petega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ in ko je obrazložilo, da je tožeča stranka bila s svojim izvršilnim predlogom uspešna (vsa plačila tožene stranke so bila izvedena po vložitvi izvršbe) in da so priglašeni in odmerjeni izvršilni stroški v znesku 169,78 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2012 dalje (deveti dan od prejema sklepa o izvršbi), upravičeni in potrebni.

38Tako je pritožbeno sodišče pritožbo glede izpodbijane I. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

39Tožena stranka pa s pritožbo utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede nadaljnjih stroškov postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe), saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov postopka.

40Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nadaljnjih pravdnih stroškov, do katerih je upravičena tožeča stranka spregledalo določilo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki določa, da se všteje v priznani del stroškov za postopek na prvi stopnji v okviru izvršbe, pri čemer bi bilo treba odmeriti nagrado za postopek po količniku 1 (1,3-0,3=1) glede na tarifno številko 3100, sodišče prve stopnje pa je priznalo 443,30 EUR nagrade za postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena le do 341,00 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji.

41Pritožba ni utemeljena, kolikor meni, da je tožeča stranka upravičena le do enkratnega zneska za materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tarifni številki 6002, ker ne drži trditev pritožbe, da sta izvršilni postopek in nadaljnji pravdni postopek ena zadeva. Po 2. točki 16. člena ZOdvT sta postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine in nadaljnji pravdni postopek različni zadevi, zato ima pooblaščenec pravico do povračila materialnih stroškov v vsaki zadevi.

42Sodišče prve stopnje je v preostalem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je nadaljnje pravdne stroške odmerilo skladno z določbo 154. člena ZPP glede na uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo po ZOdvT: nagrado za postopek (tar. št. 3100) - vendar kot je pojasnilo pritožbeno sodišče je tožeča stranka upravičena le do zneska 341,00 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) - 409,20 EUR, pavšalne materialne izdatke (tar. št. 6002) - 20,00 EUR, kar s prištetim 22 % DDV (tar. št. 6007) 169,44 EUR znaša 939,64 EUR in s sodno takso za redni postopek na prvi stopnji po Zakonu o sodni taksah 387,00 EUR skupaj 1.326,64 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo: nagrado za postopek (tar. št. 3100) - 443,30 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102)- 409,20 EUR, pavšalni materialni izdatki (tar. št. 6002) - 20,00 EUR, kar s prištetim 22 % DDV (tar. št. 6007) znaša 1.064,45 EUR.

43Ker je tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v višini 71 %, se njeni pravdni stroški odmerijo v znesku 941,91 EUR, tožena stranka pa je s svojim zahtevkom uspela v višini 29 %, zato se njeni pravdni stroški odmerijo v znesku 308,69 EUR. Po pobotanju gornjih zneskov je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 633,22 pravdnih stroškov v roku 15. dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, sprejetim na seji dne 13. 12. 2006, začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov.

44Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede izpodbijane III. točke izreka ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo, tako da sedaj glasi: “III. “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 633,22 EUR pravdnih stroškov v 15.dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

45Glede na to, da je tožena stranka uspela le deloma s pritožbo v zvezi s stroški nadaljnjega pravdnega postopka in še to le delno, je tožena stranka dolžna sama nositi vse svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Člen 286b ZPP glasi: “Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).”

Op. št. (2): Člen 436 ZPP glasi: “1) Predsednik senata zavrže prepozne, nepopolne ali nedovoljene ugovore brez naroka. 2) Na prvem naroku za glavno obravnavo lahko navajajo stranke nova dejstva in predložijo nove dokaze, tožena stranka pa lahko uveljavlja tudi nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga. 3) V odločbi o glavni stvari odloči sodišče, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi.”