VSL sklep Cst 253/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlog dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, ki je ob izdaji sklepa vpisan v Poslovnem registru RS kot podjetnik, (2.) za upravitelja je imenovalo V.J. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni insolventen. Obstoju terjatve predlagatelja ne nasprotuje, njegove obveznosti do upnikov pa skupno znašajo cca. 50.000,00 EUR. Po podaji predloga za začetek stečajnega postopka je dolžnik 9.3.2015 sklenil pogodbo za tovorno vozilo za kupnino 180.000,00 EUR, posel se bo realiziral v prihodnjih dneh, s prejeto kupnino pa bo dolžnik v celoti poplačal vse svoje obveznosti.

3Kasneje je dolžnik vložil še dopolnitev pritožbe oziroma zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, in sicer za dva meseca, pri čemer te vloge ni obrazložil, temveč se zgolj sklicuje na navedbe in dokaze iz pritožbe.

4Upnik je nasprotoval pritožbi. Navedel je še, da ne nasprotuje predlogu za odložitev stečaja za čas dveh mesecev, vendar le v primeru, da bo v pogodbi zapisano, da je treba upnikovo terjatev plačati neposredno na upnikov bančni račun.

5Upravitelj je v zvezi s pritožbo navedel, da je imel dolžnik blokiran poslovni račun pri N. d.d. od 14.5.2014 in da od 1.6.2014 ni poravnal obveznosti iz naslova prispevkov za plače zaposlenega davčnemu uradu. Nadalje je navedel, da bo v primeru prodaje vozila treba poravnati najprej ločitvenega upnika – banko, pri čemer dolg znaša 105.000,00 EUR, že zapadel in neporavnan je znesek 26.887,90 EUR. Glede na knjigovodsko kartico neplačan dolg do DURS znaša 111.461,07 EUR.

6Pritožba ni utemeljena, predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pa ni dovoljen.

7Uvodoma višje sodišče poudarja, da gre v obravnavani zadevi za postopek osebnega stečaja (2. odstavek 7. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v zvezi z 2. točko 2. odstavka 5. člena ZFPPIP in 1. odstavek 381. člena ZFPPIPP). Če ni v oddelku 5.11 ZFPPIPP (ta ureja postopek osebnega stečaja) drugače določeno, se za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila, določena v oddelkih 5.1 do 5.10 ZFPPIPP, torej pravila, ki veljajo za stečajni postopek nad pravno osebo (1. odstavek 383. člena ZFPPIPP). Ne glede na to določilo pa se ne uporabljajo 236. do 238. člen ZFPPIPP (1. točka 2. odstavka 383. člena ZFPPIPP), torej pravila, ki urejajo odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Dopolnitev pritožbe s podrejenim predlogom za odložitev odločanja tako nima pravne podlage v ZFPPIPP.

8Pri tem že po logiki stvari predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ne more biti podrejeni predlog pritožbi zoper sklep o začetku stečajnega postopka. Podrejeni predlog namreč sodišče upošteva, če glavnemu predlogu ne ugodi. Glavni predlog je tu predlog za razveljavitev sklepa o začetku stečajnega postopka. V primeru, da višje sodišču temu predlogu ne ugodi, potrdi sklep o začetku stečajnega postopka. To pa pomeni, da (tudi če bi bil tak predlog dopusten) odločitev o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu postane brezpredmetna, saj je o upnikovem predlogu pravnomočno odločeno že z zavrnitvijo pritožbe. Tretja možnost je sicer sprememba izpodbijanega sklepa, ta pa je možna le v tej smeri, da se upnikov predlog zavrže ali zavrne, s čimer prav tako postane brezpredmetno odločanje o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, saj bi v tem primeru višje sodišče o predlogu upnika že odločilo.

9Glede na navedeno je že iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah, treba dolžnikov podrejeni predlog zavreči (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10Glede na zgoraj navedeno določilo 1. odstavka 383. člena ZFPPIPP višje sodišče najprej povzema pravila, ki veljajo za primer stečajnega postopka nad pravno osebo. Če dolžnik v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, ne zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, v skladu s 3. odstavkom 235. člena ZFPPIPP velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen. Za izpodbijanje te domneve se smiselno uporabljata 3. in 4. odstavek 234. člena ZFPPIPP (4. odstavek 235. člena ZFPPIPP).

11234. člen ZFPPIPP ureja postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Ko predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnik, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen (1. odstavek 234. člena ZFPPIPP), kar se smiselno uporablja tudi za primer, da predlog za začetek stečajnega postopka vloži osebno odgovorni družbenik dolžnika (2. odstavek 234. člena ZFPPIPP). Domnevo insolventnosti iz 1. odstavka 234. člena ZFPPIPP lahko izpodbija samo družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno dogovorni družbenik (3. odstavek 234. člena ZFPPIPP), in sicer s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, ki ji mora priložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (4. odstavek 234. člena ZFPPIPP). Smiselna uporaba določil 3. in 4. odstavka 234. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. odstavkom 235. člena ZFPPIPP pomeni, da v primeru, da je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, dolžnik pa ugovora v smislu 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP ni vložil, lahko s pritožbo domnevo o insolventnosti izpodbija le družbenik dolžnika, ne pa dolžnik. Dolžnik kot samostojni podjetnik družbenika sploh nima, zato uporaba tega pravila zanj ni mogoča.

12V primeru osebnega stečaja ZFPPIPP (in sicer 4. odstavek 383. člena ZFPPIPP) sodišču nalaga dolžnost, da v primeru, da predlog za začetek stečajnega postopka vloži upnik, dolžnik pa zoper ta predlog ne vloži ugovora, presodi na podlagi poročila o dolžnikovem finančnem položaju, ali je dolžnik insolventen. Tega poročila dolžnik ni predložil, in to ne v roku 8 dni po prejemu sklepa o začetku stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 384. člena ZFPPIPP), ne v sami pritožbi. V pritožbi dolžnik domnevo insolventnosti izpodbija le z navedbo, da je 9.3.2015 sklenil prodajno pogodbo za tovorno vozilo za kupnino 180.000,00 EUR, s čimer bo v celoti poplačal svoje obveznosti, ki naj bi znašale le cca. 50.000,00 EUR.

13Višje sodišče najprej ugotavlja, da je bil sklep o začetku postopka osebnega stečaja sprejet 23.2.2015, torej 14 dni pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 9.3.2015. Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji, med drugim tako, da ne more sklepati pogodb, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka 1. odstavka 386. člena ZFPPIPP). Pravni posel, ki je v nasprotju s tem določilom, nima pravnega učinka (2. odstavek 386. člena ZFPPIPP). V stečajno maso pa poleg drugega spada vse premoženje stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka (1. odstavek 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 224. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da prodajna pogodba z dne 9.3.2015 nima pravnega učinka, saj dolžnik ni imel poslovne sposobnosti za njeno sklenitev. Zato s predložitvijo te pogodbe ne more uveljavljati, da ni insolventen.

14Ob tem višje sodišče še ugotavlja, da dolžnik navaja, da vse njegove obveznosti skupaj znašajo cca. 50.000,00 EUR, kar pa očitno tudi ne drži. Iz upraviteljevega odgovora na pritožbo namreč izhaja, da ni poravnaval prispevkov za zaposlenega, iz tega naslova in iz naslova davkov ima obveznost do FURS v višini 111.461,07 EUR, do ločitvenega upnika na tem premoženju pa ima še obveznost 105.000,00 EUR, od česar je zapadlo in neporavnano 26.887,90 EUR. Nadalje iz evidence sklepov, ki jo zanj vodi N. d.d., poleg sklepov v zvezi z davčno izvršbo izhaja še neplačan dolg do Z.M. d.d. v višini 23.689,91 EUR in do A. d.o.o. v višini 2.014,32 EUR. K temu je treba prišteti še dolg do predlagatelja stečajnega postopka v višini glavnice 36.307,38 EUR, kar pomeni, da njegove obveznosti ne znašajo le 50.000,00 EUR, temveč več kot trikrat toliko. Pritožbena trditev glede višine dolgov se tako izkaže za neresnično.

14Dolžnik tako v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni ugovarjal insolventnosti, zato glede na zgoraj navedeno te možnosti v pritožbi niti nima več. Poleg tega s pravno neučinkovito prodajo vozila dolžnik niti ni mogel odpraviti insolventnosti, niti s celotno prejeto kupnino ne bi mogel poravnati vseh svojih obveznosti. Ob tem dolžnik tudi že dalj časa ni poravnal svoje obveznosti do upnika – predlagatelja, saj na terjatev, ki jo dolžnik v pritožbi priznava, zamudne obresti tečejo že vse od 19.2.2014, pa še vedno ni bila poravnana, prav tako pa tudi ni poravnal obveznosti do FURS (prej DURS) in do drugih navedenih upnikov. To pa pomeni, da je izkazana njegova trajnejša nelikvidnost v smislu 1. in 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, dolžnik pa s svojimi navedbami o višini dolgov, ki niti ni resnična, ni uspel izpodbiti niti dolgoročne plačilne nesposobnosti (v smislu 1. in 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP).

15Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, saj dolžnik v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa niti ni ugovarjal zatrjevani insolventnosti niti ni uspel dokazati, da ni insolventen. Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).