VSL sodba I Cpg 323/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj (pogodbe o cesiji in njenih učinkov) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.516,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP) in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP), če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje (2. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP), ali če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom ZFPIIPP (3. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

6Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na domnevi obstoja objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti. Navajala je, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, poplačana pa je bila že zapadla terjatev do stečajnega dolžnika. Izpodbijana cesija predstavlja neobičajen način izpolnitve. Pravdni stranki sta poslovali na istem naslovu, cesus M. T. je edini družbenik tožeče stranke in njen zakoniti zastopnik, tožeča stranka pa je bila insolventna že v letu 2012 ter imela blokirane transakcijske račune. Insolventnost je bila razvidna iz vseh javno dostopnih podatkov. Ničesar od navedenega pritožnik ne izpodbija, pač pa sodišču prve stopnje očita zmoten zaključek, da je bila sporna cesija sklenjena šele 20. 4. 2013, pri čemer ponavlja dotedanje navedbe o tem, da je šlo zgolj za formalno potrditev že pred leti sklenjenega pravnega posla prenosa terjatev.

7Višje sodišče se glede sporne cesije v celoti pridružuje zaključkom izpodbijane sodbe, kot je obrazloženo v 6. točki obrazložitve, in ki jih pritožbena ponavljanja o tem, da je bila cesija sklenjena že leta 2009 po srbskih običajih, ne morejo omajati. Pritožnik namreč niti v pritožbi ni pojasnil, zakaj je bila pogodba o odstopu terjatev, na katero se nanaša predmetni spor, (ponovno) sklenjena 30. 4. 2013, če trdi, da je bila (ustno) sklenjena že leta 2009 oziroma zakaj bi bila potrebna formalna pisna potrditev že pred štirimi leti sklenjene pogodbe. Če naj bi bil pravni posel že realiziran, kot to trdi pritožnik, potem tudi ni jasno, v čem naj bi dodatna pisnost pogodbe toženi stranki olajševala izvrševanje učinkov do tretjega.

8Pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, v katerem pritožnik navaja, da je tožena stranka podrejeno smiselno zatrjevala, da bi se lahko pogodba o cesiji štela tudi kot zastavna pravica v korist tožene stranke oziroma, da bi lahko šlo za uveljavitev predhodno dogovorjenega zavarovanja, o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V zvezi s temi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer citirala in se sklicevala na več zakonskih določb, vendar pa svojih trditev, da so v pogodbi o odstopu terjatve podani tudi elementi odstopa v zavarovanje, v ničemer ni konkretizirala, niti ni v zvezi s tem predlagala kakršnihkoli dokazov. Zgolj posplošene trditve s citiranjem zakonskih določb, ki se nanašajo na odstop terjatve v zavarovanje (426. člen OZ), od sodišča prve stopnje niso terjale nobene posebne obrazložitve, niti ni bilo sodišče dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) toženo stranko vzpodbuditi, da manjkajočo trditveno podlago dopolni, še zlasti, ker se tožena stranka razpisanih narokov ni udeleževala.

9V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem M. T., višje sodišče pritožniku pojasnjuje: o tem, katera dejstva je treba dokazati in s katerimi dokazili, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP). Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Pritožnik ni pojasnil, zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi sodišče izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem strank in prič, saj zgolj trditev, da je bilo dejansko stanje brez zaslišanja nepravilno in nepopolno ugotovljeno, ne more zadoščati. Poleg tega pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji predlagala dokaz z zaslišanjem prič, ne da bi konkretno navedla dejstva, ki ga želi z zaslišanjem dokazovati. Tožena stranke je torej predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi postavila konkretne trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je vse dokazne predloge (razen vpogleda v listine) zavrnilo, je pravilna tudi iz tega razloga. Brez podlage in neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila dokaznega postopka.

10Upoštevajoč navedeno, in glede na to, da tožena stranka s pritožbo ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na domneve izpodbojnosti, pri čemer je del pritožbenih navedb tudi nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ).

11Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.