VSK sodba Cpg 2/2015

I. Pritožbama prvo in drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

v točki I tako, da se zavrne tudi zahtevek na plačilo 680.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.000 EUR od 12.9.2008 do plačila, od zneska 80.000 EUR od 27.9.2008 do plačila, od zneska 80.000 EUR od 29.10.2008 do plačila, od zneska 80.000 EUR od 18.11.2008 do plačila, od zneska 80.000 EUR od 24.12.2008 do plačila, od zneska 240.000 EUR od 15.5.2009 do plačila in od zneska 80.000 EUR od 29.6.2009 do plačila.

V točki III/I v prvi in drugi alineji točke 1. tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki R.Č. pravdne stroške v znesku 34.260,90 EUR, drugo toženi stranki A.B. pa v znesku 33.803,15 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

V točki III/2 pa tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v z njene strani izpodbijanem delu (točka II) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka prvi toženi stranki v znesku 12.505,40 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 12.505,40 EUR, oboje v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila. Ostale stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru prvo in drugo toženo stranko obsodilo na plačilo 680.000 EUR odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala s plačilom kazni po odločbah Inšpektorata za okolje v zvezi s črno gradnjo na površinah za skladiščenje vozil na nepremičninah, ki jih je tožeča stranka pridobila v najem od G. d.o.o. in občine. Zahtevek zoper tretjo in četrto toženo stranko je v tem delu zavrnilo, ker nista kršili svojih članskih dolžnosti, zoper peto toženo stranko pa iz razloga, ker v obdobju neupoštevanja upravnih odločb ni bil član uprave tožeče stranke. V preostalem delu (glede zatrjevane škode iz naslova plačane najemnine za nepremičnine in plačila za investicijo po gradbeni pogodbi) pa je zahtevek v celoti zavrnilo. Iz razlogov sodbe glede zavrnitve izhaja, da so tožene stranke ravnale v okviru dovoljenih meja proste podjetniške presoje in v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika. Drugače pa velja za škodo iz naslova plačanih denarnih kazni. Kršitev odločb državnega organa je brez izjeme pravno nedopustna, zato ekonomski vidik denarnih kazni v primerjavi z dobičkom ne more postati merilo pri odločitvi, da se odločbe državnega organa ne izpolnijo. Iz istega razloga tudi ni mogoče upoštevati načela "compensatio lucri cum damno". Nedopustno odločitev sta sprejela prvo in drugo tožena stranka, zato sta solidarno odgovorni za nastalo škodo.

Zoper sodbo se pritožujejo tožeča ter prvo in drugo tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Obsežna pritožba bo v nadaljevanju povzeta v bistvenih točkah. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožencev. Pred sklenitvijo najemne pogodbe tožene stranke niso preverile, ali je zemljišče mogoče uporabljati za namen, za katerega so sklenile najemno pogodbo. Zavestno so sklenili pogodbo za nedopusten namen, kar izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Dobra vera tožencev, da se bodo dovoljenja pridobila, ne zadošča, saj je potrebno ugotavljati njihovo skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej strožjo profesionalno skrbnost. Poslovni riziko ne vključuje rizikov, povezanih z ravnanjem v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki imajo povsem predvidljive dejanske in pravne posledice, za kar je v obravnavani zadevi šlo. Tožeča stranka graja zaključek sodišča, da ni izkazala bistvenih razlik v višini najemnin, ker ni predložila najemnih pogodb, saj je razlike podrobno obrazložila, kot dokaz pa je predlagala vpogled v kazenski spis, v katerem te pogodbe so. Sodišče ni presojalo, da so bile najemne pogodbe sklenjene po previsokih cenah, zaradi česar sta G. in občina pridobila premoženjsko korist v škodo družbe. Šlo je torej za konflikt interesov, to dejstvo pa bi sodišče moralo presojati tudi v luči 264. člena ZGD-1 (odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ker je bila odločitev pravno nedopustna in ker je šlo za konflikt interesov, niso izpolnjeni pogoji za uporabo proste podjetniške presoje, zato tudi ni važna presoja ekonomskih koristi. Sodišče je prezrlo navedbe tožeče stranke, daje tožena stranka ravnala protipravno, ker je investicijo izvedla brez soglasja NS in v nasprotju z zahtevanimi postopki družbe glede sklepanja pogodb. Za opravljanje gradbenih del ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, do vrste nepravilnosti je prišlo pri sami gradnji. S sklenitvijo najemne pogodbe za vse parcele se je po mnenju tožilstva želelo opravičiti višji znesek najemnine. Podana je vzročna zveza. Nelegalna uporaba površin redoma pripelje do prepovedi uporabe teh površin ali do obveznosti odstranitve objekta in seveda obveznosti plačila denarne kazni. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede izbire spornih nepremičnin. Sodba nima razlogov glede tega, da ni bilo drugih alternativnih lokacij, saj konkretnih nepremičnin ne bi smeli presojati kot možnost za reševanje prostorske stiske pri tožeči stranki. V nasprotju z obrazložitvijo sodišča, da je potrebno skrbnost presojati ex ante, je sklicevanje na sklep Vlade o razširitvi ekonomske cone pristanišča, saj je bil ta sprejet šele v letu 2008. Ta sklep zato ni podlaga za opravičevanje nedopustnega ravnanja. Postopek izbire izvajalca in dejstvo, da je bil izbran izvajalec, ki je ponudil najnižjo ceno, ne upravičuje previsokih cen v pogodbi. Ali je bila cena previsoka glede na tedanje razmere, bi lahko ocenil samo izvedenec (previsoko ceno je tožeča stranka dokazovala z izvedenskim mnenjem iz kazenskega spisa). Obširno utemeljevanje sodišča glede prizadevanj za pridobitev gradbenega dovoljenja ne more spremeniti dejstva, da so tožene stranke zavestno najemale zemljišča za namen, ki je bil v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče tudi na tem mestu ne presoja odločitve uprave v trenutku sprejema odločitve, temveč opisuje prizadevanja uprave po sklenitvi spornih pogodb. Situacija je bila gotovo poznana vsem članom uprave. Vse tožene stranke je zavezovala dolžnost preprečiti pravno nedopustna stanja. Uprava je kolektiven organ, zato tožeča stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tretje do peto tožena stranka niso odgovorne. Tretje in četrto tožena stranka sta bili kot dobra gospodarstvenika dolžna preprečiti posledice. Da bi tako ravnali, nista izkazali. Ukrenili nista ničesar, da bi se prenehalo s kršitvijo predpisov, navzoči sta bili na seji NS, zato jima je mogoče očitati zamolčanje dejstva, da se gradi brez gradbenega dovoljenja. Izvedba plačila denarne kazni je celo področje dela tretje tožene stranke. Upoštevati je treba, da glede skrbnosti velja obrnjeno dokazno breme. V nadaljevanju pritožba sodišču prve stopnje očita tudi nekatere bistvene kršitve postopka. Prva je v tem, da ni bil imenovan izvedenec gradbene stroke, ki bi ugotovil dejansko vrednost gradbenih del družbe G.. Če bi sodišče imenovalo izvedenca, bi ta ugotovil, da so bila dela bistveno predraga, kar bi vplivalo na presojo proste podjetniške presoje toženih strank. Sodišče je sicer vzelo mnenje izvedenca Ž. kot del trditvene podlage, vendar se do navedb ni opredelilo. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne drži, da tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala, da bi morale tožene stranke zagotoviti cost – benefit analizo, saj je to storila že v drugi pripravljalni vlogi.

Na pritožbo so odgovorile drugo, tretje in četrto tožena stranka. Nasprotujejo pritožbenim navedbam, pritrjujejo razlogom sodišča in predlagajo zavrnitev pritožbe.

Prvo tožena stranka v pritožbi meni, da je zaključek sodišča, da neposredna in dalj časa trajajoča kršitev predpisov nikoli ne more biti dopustna, napačen. Že sodišče je ugotovilo, da je bila odločitev za gradnjo dodatnih površin za parkiranje avtomobilov nujno potrebna, saj bi bil v nasprotnem primeru ogrožen avtomobilski posel. Nepremičnine, za katere sta bili sklenjeni najemni pogodbi, so bile najbolj primerne, tožene stranke so pričakovale, da bo zanje pridobljeno gradbeno dovoljenje. Glede na zgoraj izpostavljene zaključke sodišča je nesporno, da so motivi, ki so prvotoženo stranko vodili k neupoštevanju odločbe gradbenega inšpektorata, bili naravnani izključno v dobro stranke. Do nastanka škode v konkretnem primeru ni prišlo, tožeči stranki se je zaradi ravnanja tožene stranke premoženje celo povečalo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je ugovor o „compensatio lucri cum damno“ v tej situaciji izključen. Tožene stranke so ves čas zatrjevale dejstva v zvezi z zmanjšano odškodnino po 3. in 4. odstavku 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in so to dejstvo tudi želele dokazovati z izvedencem finančne stroke. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Drugo tožena stranka v dveh obsežnih pritožbah najprej navaja, da je sodišče napačno in brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo dejansko stanje, saj druga tožena stranka ni imela zadolžitev glede izvrševanja odločbe gradbene inšpekcije in zato za sporne odločitve ne more biti odgovorna. Druga tožena stranka v nobenem primeru ne more biti odgovorna za denarno kazen, ki se nanaša na julij 2009, glede katerega je bila denarna kazen izrečena šele leta 2010, mandat druge tožene stranke pa je prenehal že 15.6.2009. Podobno velja za kronološko prve kazni, saj ni prejela odločbe gradbenega inšpektorja, ampak je za denarne kazni izvedela šele, ko so bile izdane (tega dela izpovedi sodišče ni ovrglo). Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba je pri razlagi standarda dobrega gospodarstvenika izrazito prestroga glede na negotovost usode pravnih sredstev in ukrepov strokovnih služb ter izjemnost in kritičnost situacije. Ker realno gledano takega zemljišča ni bilo, je dolžnost, ki jo sodišče nalaga toženi stranki, nerealna. V konkretnem primeru pa tudi ni podana predpostavka škode. Sodišče bi moralo primerjati premoženje družbe, ki ga je imela pred očitanim dogodkom, in premoženje po njem, ne pa zgolj seštevati denarne kazni. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je opustilo ugotavljanje višine škode in se zadovoljilo s seštevkom denarnih kazni, predstavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava, z zavrnitvijo v pritožbi naštetih dokazov pa tudi bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse povedano velja še toliko bolj, ker so tožene stranke v vsem spornem obdobju upravičeno pričakovale, da bodo pridobljena vsa potrebna dovoljenja. Plačilo denarnih kazni tudi ne predstavlja pravno priznane škode v smislu 263. člena ZGD-1.

V odgovoru na pritožbe toženih strank je tožeča stranka ponovila svoje trditve v pritožbi in vztrajala, da je podana odškodninska odgovornost toženih strank, ki so bili člani uprave kot kolektivnega organa in zato skupaj odgovorni za pretehtano, skrbno in odgovorno sprejemanje odločitev. Meni, da so tožene stranke kršitve postopka, ker sodišče ni izvedlo dokazov, uveljavljale prepozno. Predlaga zavrnitev pritožbe, v delu, ki ga tožene stranke izpodbijajo, pa potrditev sodbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi prvo in drugo tožene stranke pa sta utemeljeni.

Zahtevek, kakršen je postavljen, je odškodninski: tožeča stranka, ki trdi, da ji zaradi ravnanja tožencev nastala škoda, zahteva povrnitev te škode od tožencev. Povedano pomeni, da morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti podane vse predpostavke: nastanek pravno priznane (premoženjske) škode, protipravno ravnanje tožencev, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo ter krivda tožencev. Če ena od teh predpostavk ni izpolnjena (oziroma izkazana), odškodninska obveznost tožencev ni nastala (ne glede na obstoj ostalih predpostavk) in je potrebno zahtevek zavrniti. Izvor odškodninske odgovornosti je seveda nastanek pravno priznane škode. Odškodninska odgovornost obstaja samo, če je protipravno ravnanje v sferi oškodovanca povzročilo škodo. Tožeča stranka je tožbo zastavila tako, da je škoda enaka znesku plačil, ki jih je izvedla, in pri tem ni upoštevala morebitnih pozitivnih učinkov ravnanja tožencev na povečanje njenega poslovnega izida. Tožena stranka pa je, nasprotno, trdila, da škoda zaradi teh pozitivnih učinkov sploh ni nastala. Sodišče prve stopnje se s predpostavko pravno priznane premoženjske škode pri zahtevku iz naslova plačanih najemnin in storitev po gradbeni pogodbi ni posebej ukvarjalo, ker ni bilo že protipravnega ravnanja tožencev, zahtevku iz naslova plačanih denarnih kazni pa je ugodilo, ker je štelo, da plačane kazni v celoti predstavljajo pravno priznano škodo (ne glede na morebitno pozitivno učinkovanje nespoštovanja inšpekcijskih odločb na dobiček tožeče stranke).

Glede odškodnine za zatrjevano škodo iz naslova plačanih najemnin in storitev po gradbeni pogodbi.

Tožeča stranka je očitala toženim strankam protipravnost na več dejanskih podlagah: (1) toženci so sklenili najemni pogodbi in gradbeno pogodbo, čeprav so vedeli, da gradnja in uporaba najetih zemljišč za skladiščenje avtomobilov glede na veljavne prostorske akte in glede na dejstvo, da ni bilo gradbenega dovoljenja, ni dopustna, (2) investicija ni bila vključena v poslovni načrt, predhodno ni bila izvedena cost – benefit analiza, soglasje Nadzornega sveta je bilo pridobljeno šele naknadno ter (3) dogovorjene so bile previsoke cene. Sodišče prve stopnje je zahtevek glede prvih dveh očitkov zavrnilo, ker ni podana predpostavka protipravnosti, glede tretjega pa zato, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bile v pogodbah dogovorjene cene previsoke.

Pri prvem očitku je izhajalo iz načela proste podjetniške presoje. Za nobeno od strank namreč ni sporno, da pri ravnanju poslovodstva ni protipravnosti, če so izpolnjene predpostavke za uporabo pravila proste podjetniške presoje (t.i. business judgement rule). Te predpostavke so naslednje (1): gre za podjetniško odločitev, pri upravi ni bilo konflikta interesov, njeno ravnanje je bilo usmerjeno izključno k interesom podjetja (v zvezi s tem je potrebna dobra vera uprave) in je temeljilo na primernih informacijah. Seveda je potrebno obstoj predpostavk presojati z vidika okoliščin, kakršne so bile v trenutku sprejema odločitve (v predmetni zadevi konec leta 2007).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: v trenutku sprejema odločitve je L. nujno in takoj potrebovala dodatne kapacitete za skladiščenje avtomobilov, sicer bi lahko (vsaj delno) izgubila avtomobilski posel (2), drugih primernih nepremičnin ni bilo, toženci so pridobili potrebne informacije in z upoštevanjem teh informacij so utemeljeno pričakovali, da bo L. pridobila potrebno gradbeno dovoljenje za investicijo, na pridobitvi dovoljenj se je tudi intenzivno delalo. Gradbena dela so bila oddana po postopku, predvidenemu z notranjimi akti tožeče stranke, pogodba je bila sklenjena z najcenejšim ponudnikom. Izvedeni dokazi po mnenju sodišča prve stopnje izključujejo konflikt interesov, ravnanje tožencev je bilo usmerjeno izključno k interesom tožeče stranke. Z obrazloženimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih pritožba s pavšalnim vztrajanjem pri svojih trditvah ne more ovreči. V zvezi z zatrjevanim opozarjanjem pravne službe na morebitne težave, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi pravnika M.B., ki je dopis v zvezi s sklenitvijo najemnih pogodb sestavil, ugotovilo, da ni šlo za opozorilo, da ne bo mogoče dobiti gradbenega dovoljenja, temveč je M.B. podal pripombo le na eno določbo najemne pogodbe, ki je ni razumel. Državni lokacijski načrt (v nadaljevanju DLN) po njegovem mnenju ni pravno, temveč strokovno gradbeno vprašanje. Besedilo pogodbe mu ni bilo jasno in na to je opozoril. Njegov namen torej ni bil opozoriti upravo, da je sklepanje najemnih pogodb nedopustno, kaj takega izrecno tudi ne izhaja iz vsebine dopisa. Drugačna pritožbena razlaga dopisa pravne službe je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Svoje razloge glede izbire nepremičnin je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo in pri tem upoštevalo tudi dejstvo, da izbrane nepremičnine niso imele gradbenega dovoljenja. Nenazadnje pa tožeča stranka niti ni trdila, da so obstajale kakšne druge primerne nepremičnine, ki bi imele gradbeno dovoljenje, oziroma, da bi nepremičnine, ki jih je v navedbah omenjala, imele gradbeno dovoljenje, oziroma bi ga lahko dobile hitro in brez težav (kar pomeni, da bi bila tudi odločitev za te nepremičnine v tistem trenutku po stališču tožeče stranke lahko nedopustna).

Da je uprava vedela, da so sklenili najemne pogodbe in začeli investicijo brez ustreznega gradbenega dovoljenja, ni sporno. Prav tako ni bila nikoli prerekana trditev druge tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi, da so obstajali tudi drugi primeri, ko se je investicija pri tožeči stranki začela brez gradbenega dovoljenja, pa je bilo to pridobljeno naknadno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je lahko uprava v trenutku, ko je sprejela sporne odločitve, povsem realno pričakovala, da bodo dovoljenja pridobili naknadno. Dejstvo je, da bi pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja morali doseči spremembo DLN (3), kar gotovo zahteva svoj čas in bi čakanje na spremembo DLN v tistem trenutku pomenilo, da ne bodo mogli pravočasno pridobiti nujno potrebnih dodatnih površin in bi torej morali zavračati ladje z avtomobili. Iz razlogov sodbe izhaja, da gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče pridobiti, ker je DLN za sporno zemljišče določal rabo za potrebe odlaganja materiala pri izgradnji tako imenovanega drugega železniškega tira (ki se, kot je splošno znano, tudi po več kot sedmih letih še vedno ni začela), da so se pristojne službe L. dogovarjale s Slovenskimi železnicami glede nadomestne lokacije za odlagališče materiala ter da so začeli postopke pri Vladi RS, ki so na koncu rezultirali v soglasju za širitev ekonomske cone (4). Zaključek sodišča prve stopnje, da so tožene stranke glede na vse okoliščine primera utemeljeno pričakovale, da gradbeno dovoljenje bo (naknadno) izdano in da so ob tem vedenju sprejele poslovno odločitev, je zato pravilen in se z njim pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ravnanje v nasprotju s predpisi praviloma res pomeni, da ne gre za tako imenovano poslovno odločitev, vendar to ne more veljati strogo in brez izjeme, kakor svoje stališče skuša utemeljiti tožeča stranka. V predmetni zadevi je pomembno, da gre za kršitev gradbenih predpisov, za katere že Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) predvideva možnost naknadne legalizacije, vse pa v povezavi s spremembo prostorskih aktov, ki prav tako ni nič neobičajnega, saj prostorski akti odražajo vsakokratne odločitve o razvoju nekega območja. Če bi gradbeno dovoljenje pridobili (kar so toženci v trenutku sprejetja svoje odločitve glede na vse informacije, s katerimi so razpolagali, utemeljeno pričakovali), bi tako gradnja že od vsega začetka dejansko veljala za legalno in zatrjevanega ravnanja v nasprotju s predpisi ne bi bilo. Pristojne službe tožeče stranke so bile v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja tudi ves čas aktivne in so pridobile večino potrebnih soglasij (razen spremembe DLN), s postopki je vsaj glede dela zemljišča nadaljevala tudi nova uprava (5). Glede na konkretne okoliščine zadeve in glede na naravo predpisov, ki so bili kršeni, je sporna odločitev ustrezala kriterijem poslovne odločitve, saj posledice, kakršne so nastale, niso bile predvidljive (v trenutku sprejema odločitve je bilo razumno in realno pričakovati celo nasprotno, da bodo ustrezna dovoljenja pridobljena), toženci pa so izbirali med več možnostmi, ki so bile dopustne (na primer, da v zvezi s povečanimi potrebami sploh ne bi ukrepali) ali pa je bilo mogoče realno pričakovati, da bodo legalizirane, da bodo torej postale dopustne.

Tožeča stranka ne pove, katere so tiste informacije, ki bi jih toženci morali predhodno pridobiti, pa jih niso, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da so imeli toženci na razpolago potrebne in primerne informacije za odločitev. Predpostavki odsotnosti konflikta interesov in ravnanja v dobro družbe sta povezani. Toženci so trdili, da so ravnali v dobro družbe. Dokazni postopek je njihovo prepričanje potrdil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so vse zaslišane priče (tudi zaposleni pri tožeči stranki) potrdile, da je bila odločitev za pridobitev dodatnih kapacitet za skladiščenje avtomobilov nujna za dejavnost avtomobilskega terminala (6), izbrana rešitev pa s takratnega vidika najprimernejša. Konflikt interesov je tožeča stranka zatrjevala z dejstvom, da so bile sklenjene pogodbe za nedopusten namen in po previsokih cenah. Glede prvega je bilo zgoraj ugotovljeno, da je šlo za podjetniško odločitev in samo dejstvo sklenitve pogodb ne zadošča za ugotovitev konflikta interesov. Previsokih cen pa tožeča stranka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni izkazala. Ker je šlo za podjetniško odločitev na podlagi primernih informacij, za ravnanje v dobro družbe in brez konflikta interesov, je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožencev v okviru proste podjetniške presoje, pravilno.

Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je pravočasno navajala, da toženci pred sprejemom odločitve niso opravili cost – benefit analize, vendar očitana kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj dejstvo, da vnaprej ni bila opravljena cost – benefit analiza, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je podana vzročna zveza med to opustitvijo in zatrjevano škodo. Enako velja za nevključenost v poslovni načrt, naknadno pridobitev soglasja nadzornega sveta in trditev, da toženci nadzornega sveta niso obvestili, da nepremičnine nimajo gradbenega dovoljenja in da ga ne bo mogoče pridobiti. Zgolj trditve o kršitvah namreč ne zadoščajo za nastanek odškodninske obveznosti, tožeča stranka bi morala navesti, kako so te kršitve vplivale na nastanek očitane škode. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje obrazloženim zaključkom sodišča prve stopnje, da v pridobitvi naknadnega soglasja ni bilo protipravnosti in da glede na vse okoliščine, ko so toženci utemeljeno pričakovali pridobitev gradbenega dovoljenja, od njih ni mogoče zahtevati, da NS obvestijo, da gradbenega dovoljenja ne bo mogoče pridobiti.

Glede trditev o previsokih cenah v najemnih pogodbah, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev, na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče primerjati najemne pogodbe med seboj. Trditev tožeče stranke, da je „podrobno navajala razlike v ceni“ namreč drži le toliko, da je naštela višino najemnin po posameznih pogodbah, ničesar pa ni povedala o tem, za kakšna zemljišča in za kakšen namen gre. V dokaznem postopku je bilo poleg tega ugotovljeno, da drugih primernih nepremičnin za namen skladiščenja avtomobilov ni bilo na razpolago (kar je gotovo vplivalo na pogajalske možnosti tožeče stranke). V taki situaciji sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker ni vpogledalo v najemne pogodbe v kazenskem spisu in ker ni imenovalo izvedenca, saj bi šlo kvečjemu za informativen dokaz, ki pa ni dopusten. Upoštevati je treba, da gre za najemne pogodbe, ki jih je sklenila tožeča stranka in ona je tista, ki so ji znane vse okoliščine v zvezi z vsako od pogodb in bi torej ustrezne trditve lahko postavila.

Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče uporabiti 264.člen ZGD-1 so neutemeljene, saj tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev v zvezi s tem (tudi v pritožbi ne pove, katere so tiste trditve, ki utemeljujejo uporabo 264. člena ZGD-1). 264. člen ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost v zvezi z osebami, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi organe vodenja, da sprejmejo za družbo škodljive odločitve. Konkretnih navedb o teh „osebah“ in o njihovem vplivu tožeča stranka ni podala.

V zvezi z gradbenimi deli je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dela oddana po pravilnem postopku in najugodnejšemu ponudniku. Izbira izvajalca in priprava pogodbe je bila v pristojnosti službe za investicije, zaslišane priče so izpovedale, da je bil postopek enak kot v ostalih primerih ter da vodja projekta ni dobil nobenih posebnih navodil s strani tožencev. Toženci niso ob povedanem imeli nobenega razloga, da bi posebej preverjali postopke in cene, drugih konkretnih trditev, da bi bil postopek izbire napačen, pa tožeča stranka ni podala. V situaciji, ko je bil izbran najcenejši izvajalec izmed treh in ko ni nobenih konkretnih trditev, da bi postopek iskanja ponudb moral potekati drugače, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naknadno preverjanje primernosti cen ni relevantno. Dokazni predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil „pravo“ vrednost izvedenih gradbenih del, je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožencem (ne glede na to, ali odgovarjajo vsi člani uprave ali le nekateri) v zvezi s sklenitvijo najemnih in gradbene pogodbe ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, pravilen in je bil zahtevek na plačilo odškodnine za škodo iz naslova plačanih najemnin in storitev po gradbeni pogodbi utemeljeno zavrnjen.

Glede zatrjevane škode iz naslova pogodbenih kazni

Gradbeni inšpektor je 5.6.2008 izdal odločbo, s katero je tožeči stranki naložil ustavitev gradnje na delu v najem vzetih parcel in ji naložil odstranitev zgrajenega objekta – parkirišča, ograjenega s kovinsko ograjo. V nadaljevanju je (očitno) izdal odločbo, s katero je dovolil izvršbo te odločbe in sicer je šlo za izvršbo s prisilitvijo po 298. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker tožeča stranka odločbe ni izvršila, je v nadaljevanju v zvezi s 148. členom ZGO-1 izrekel več denarnih kazni v skupnem znesku 680.000 EUR. 148. člen ZGO-1 določa različno višini kazni glede na to, ali je kršitelj fizična ali pravna oseba. Pri manj zahtevnih gradnjah, za kakršno je v obravnavani zadevi šlo, so kazni za pravne osebe v razponu med 40.000 in 80.000 EUR, za fizične pa med 3.000 in 8.000 EUR. Denarna kazen se izreče z namenom, da se osebo, ki odločbe ne spoštuje, prisili k njeni izvršitvi (1. odstavek 298. člena ZUP). Prav zato so denarne kazni tudi določene v razponu in so bistveno različne, glede na to, kdo je kršitelj. Izrečene morajo biti v višini, ki bi konkretnega kršitelja v konkretnih okoliščinah pripravila do tega, da odločbo raje izvrši kot plača kazen.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je v zvezi z zatrjevano škodo zaradi nespoštovanja inšpekcijskih odločb protipravnost podana. Od trenutka, ko je bilo s temi odločbami odrejeno, kaj mora tožeča stranka storiti, ni več mogoče govoriti o poslovni odločitvi kot predpostavki za uporabo pravila proste podjetniške presoje. Posledice ravnanja v nasprotju z odločbo so predvidljive, dejansko je bila pravno dopustna samo ena odločitev (ne glede na to, ali je bila zoper odločbo vložena pritožba (7)).

Plačilo denarne kazni ima neposredno kratkoročno posledico v zmanjšanju premoženja plačnika. Ker gre pri denarni kazni za javnopravni inštitut sankcioniranja ravnanja v nasprotju s predpisi o gradnji objektov, druga tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na vprašanje, ali sploh gre za pravno priznano škodo kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Uprava se namreč pri denarnih kaznih nikoli ne more sklicevati na pravilo proste podjetniške presoje, saj ne gre za poslovno odločitev in bi torej vedno, pri vsaki denarni kazni, obstajal temelj za odškodninsko odgovornost (8). Premoženjska škoda je v našem sistemu odškodninskega prava praviloma pravno priznana škoda, ne pa vedno. Ni pravno priznana škoda, kadar je tako izrecno določeno, in kadar iz kakšnega drugega razloga nima pravne podlage (9). Tak drug razlog je narava in namen izrekanja kazni kot oblastvenega akta države. Sankcijo iz 298. člena ZUP (v zvezi s 148. členom ZGO-1) lahko izreče le pristojni inšpektor po vnaprej predpisanem postopku, katerega končni rezultat je pravnomočna odločba o kaznovanju, ki dokončno razrešuje konflikt, ki je v zvezi s kršitvijo nastal med kršiteljem in državo. Z izvršitvijo denarne kazni se kaznovanje izčrpa. Opisana pravna narava denarne kazni ne dopušča njene prevalitve na druge osebe. Prevalitev pa je tudi v nasprotju s temeljnim namenom denarne kazni po 298. členu ZUP, ki je doseči takojšnje spoštovanje inšpekcijske odločbe. Sankcioniranje ima namreč smisel in legitimnost le, če služi doseganju namena kaznovanja. Da bi bil namen kazni dosežen, mora biti zato s kaznijo prizadet tisti, ki obveznost, določeno v odločbi, lahko izvrši (in to v roku, določenem v odločbi o kaznovanju). V obravnavani zadevi ni dvoma, da je bila to le tožeča stranka. Res je, da je odločitve v zvezi z neupoštevanjem inšpekcijske odločbe sprejela uprava, vendar je naslovnik prepovedne norme kršitelj, ki ne upošteva inšpekcijske odločbe. Prevalitev plačila kazni na upravo bi pomenila razbremenitev družbe, ki ni v skladu z namenom kaznovanja. Ona sama in njeni lastniki ne bi pri odločitvi za kršitve nosili nobenega tveganja zmanjšanja vrednosti premoženja in bi se jim kršitve izplačale (10). Za denarne kazni veljajo nekatera splošna načela kaznovalnega prava, med njimi tudi ta, da mora biti kazen osebna, prizadeti mora le kršitelja, mora biti sorazmerna namenu kaznovanja in mora biti individualizirana, to je prilagojena kršitvi in kršitelju. Prevalitev plačila kazni, odmerjene tožeči stranki glede na lastnosti tožeče stranke, na člane uprave bi bila očitno v nasprotju z opisanimi načeli. Nenazadnje pa je v inšpekcijski zadevi nezakonito ravnala tožeča stranka, zato ji ni mogoče nuditi sodnega varstva za odškodninski zahtevek, ki je posledica njenih nezakonitih ravnanj. Vse našteto po mnenju pritožbenega sodišča govori v prid stališču, da strošek plačila denarne kazni, kadar gre za denarno kazen, ki jo je v ustreznem postopku izrekel državni organ, ni pravno priznana škoda, ki bi jo lahko naslovniki denarnih kazni uveljavljali v odškodninskem postopku. Tako je tudi stališče teorije in obstoječe sodbe prakse (11). Ker ni pravno priznane škode, tudi ni odškodninske odgovornosti toženih strank. Na podlagi vsega povedanega je zato sodišče pritožbama prvo in drugo tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo glede plačila 680.000 EUR s pripadki spremenilo, tako da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Ker je zahtevek v celoti zavrnjen, ni več pomembno, ali odgovarjajo vsi člani uprave ali le nekateri. Enako velja za vprašanje obsega škode.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka, ki je v pravdi izgubila, mora tudi prvi in drugi tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v celoti. Noben od pritožnikov ni imel konkretnih pripomb na v točki 72 izpodbijane sodbe ugotovljeno višino stroškov, zato mora tožeča stranka prvi toženi stranki povrniti 34.260,90 EUR, drugo toženi pa 33.803,15 EUR stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji. Svoje stroške mora kriti sama.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora prvi in drugi toženi stranki povrniti njune stroške pritožbenega postopka in sicer v zvezi z njuno pritožbo. Prvi toženi stranki so tako nastali stroški v višini 12.505 EUR (sodna taksa v višini 7.845 EUR in stroški zastopanja po odvetniku 4.660 EUR – tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT), drugo toženi stranki pa v enaki višini. Sodišče je priznalo samo stroške enega pooblaščenca, stroški drugega namreč niso potrebni stroški postopka. Prav tako ni priznalo stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov, saj jih drugo tožena stranka ni izkazala. Glede na vsebino sodbe, pritožb in razloge gornje odločitve pa stroški odgovorov na pritožbo vseh pravdnih strank niso potrebni stroški postopka.

------------------------------------------

op. št. 1: Tako B. Bratina, Jovanovič in M Bratina v Pojem in pomen uzakonitve pravila podjetniške presoje – več kot le kozmetična sprememba, Pravna praksa št. 9/2015, stran 22, GV Založba (ter v drugih člankih istih avtorjev), P. Obal: Presoja sodišča o odškodninski odgovornosti uprave (2), Podjetje in delo št. 5/2012, str. 784, GV Založba, M. Rečnik: Skrbnost in odgovornost članov organov vodenja delniške družbe, Podjetje in delo, št. 1/2011, str. 60, GV Založba.

op. št. 2: Prihodki iz avtomobilskega posla so predstavljali pomemben delež v prihodkih L., v tistem obdobju so stalno rasli. Na razpolago so imeli okrog 40.000 mest za avtomobile, v konicah pa bi jih potrebovali do 56.000 v letu 2008.

op. št. 3: Sprememba DLN je politično in strokovno vprašanje, namenska raba se s časom spreminja. V DLN določena namenska raba spornih nepremičnin ni bila take narave, da je v nobenem primeru ne bi mogli spremeniti, oziroma, da bi jo lahko le zelo težko spremenili.

op. št. 4: Res je bilo soglasje dano nekaj mesecev po sprejemu sporne odločitve, vendar že dejstvo, da je bilo soglasje dano, potrjuje, da so bili toženci v trenutku sprejema odločitve lahko utemeljeno prepričani, da bo mogoče pridobiti potrebna soglasja in dovoljenja.

op. št. 5: Zaradi upada prometa v letu 2009 tožeča stranka dodatnih zemljišč ne potrebuje več (neprerekane trditve o upadu prometa in da sporne nepremičnine niso več potrebne so v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke).

op. št. 6: Da je bilo povečanje kapacitet za skladiščenje avtomobilov v takratni situaciji nujno, ne zanika niti tožeča stranka stranka.

op. št. 7: Pritožba ne zadrži izvršitve. Res pa je, da je po določbi drugega in tretjega odstavka 293. člena ZUP možen tudi odlog izvršbe, vendar tožena stranka trditev v tej smeri ni postavila.

op. št. 8: Uprava je odgovorna tudi za skladnost poslovanja s predpisi.

op. št. 9: Primerjaj B. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), Založba Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 29

op. št. 10: Upravo je mogoče odpoklicati ali ji preneha mandat, kršitev pa lahko traja še naprej.

op. št. 11: Primerjaj: L. Bernard in M. Bratina v članku Odškodninska obveznost poslovodstva po 263. členu ZGD-1 za globo, izrečeno družbi zaradi omejevalnih ravnanj, (Podjetje in delo – št. 2/2012, str. 290), B. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II) (Založba Uradni list RS, Ljubljana 1990, str. 29), kjer se avtor sklicuje na dve starejši odločbi, ter odločba VSK I Cp 875/2014.