148. člen ZGO-1-UPB1

Prvostopenjski organ je s tem, ko je v ponovnem odločanju (po odpravi 3. točke izreka sklepa z dne 25. 9. 2020 in vrnitvi v ponovno odločanje) odločil z izdajo dopolnilnega sklepa, kršil pravila postopka. V prvotnem sklepu je namreč odločil tudi v tej, torej 3. točki izreka (ko je v primeru neizpolnitve obveznosti še v naknadnem roku tožniku zagrozil z novo denarno kaznijo), le odločitev je bila nezakonita, posledično odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje. Hkrati je organ z načinom odločitve, kot izhaja iz izreka (ko je spremenil 3. točko izreka sklepa z dne 25. 9. 2020 in jo nadomestil z novo 3. točko izreka tega istega sklepa, tj. sklepa z dne 25. 9. 2020, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa), vezal čas izpolnitve obveznosti tožnika v tej točki na prejetje sklepa z dne 25. 9. 2020, torej za nazaj - retroaktivno, kar ne bi smel.

Izpodbijani sklep ni bil ustrezno obrazložen. V njem bi moralo biti jasno navedeno za kakšne vrste objekt gre, kakor tudi materialno pravna podlaga, zaradi katere je tožena stranka tožeči stranki ponovno naložila plačilo denarne kazni oziroma navedbe, zakaj se ni odločila za kak drug ukrep glede na neuspešnost predhodno izrečenih.

Glede na to, da je bil sklep št. 06122-162/2015-66 z dne 30. 10. 2018 stranki z interesom vročen 2. 11. 2018, tožniku pa 19. 11. 2018, se je novo postavljeni dodatni rok za sanacijo strešnega napušča in kritine iz tega sklepa iztekel 19. 2. 2019. Med strankami ni sporno, da sanacija na ta dan ni bila izvedena. To je ugotovil inšpektor z ogledom, ki ga je opravil 1. 3. 2019, tožnik in stranka z interesom pa tej ugotovitvi ne oporekata. Iz njunih navedb namreč izhaja, da je bila sanacija izvedena šele po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 4. 4. 2019. To pa pomeni, da je inšpektor imel dejansko in pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je tožniku in stranki z interesom izrekel denarno kazen zaradi neizvršitve ukrepa v postavljenem roku iz sklepa z dne 30. 10. 2018 ter jima zagrozil z novo kaznijo za primer, da sanacije ne bosta izvedla niti v novo postavljenem roku.

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske določitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To določitev vsebuje izvršilni naslov, to je določba inšpektorja, ki se s sklepom o dovolitvi izvršbe le izvršuje. Zato so tožbene navedbe, da tožnik ne uporablja obravnavanega gostinskega obrata, neutemeljene. Prav tako navedbe, da je dovoljeno inšpekcijsko odločbo izdati le posestniku in nikakor ne lastniku nepremičnine, ki nima posesti in ne more vplivati na uporabo gostinskega obrata.

Opozorilo o prisilni izvršbi, navedena v izreku inšpekcijske odločbe nima pravnih učinkov pravnomočne odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot to zatrjuje revident. Način izvršbe se določi s sklepom o dovolitvi izvršbe. Inšpekcijski organ ni prost pri izbiri načina izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi.

Pri ravnanju poslovodstva ni protipravnosti, če so izpolnjene predpostavke za uporabo pravila proste podjetniške presoje. Strošek plačila denarne kazni, kadar gre za denarno kazen, ki jo je v ustreznem postopku izrekel državni organ, ni pravno priznana škoda, ki bi jo lahko naslovniki denarnih kazni uveljavljali v odškodninskem postopku.

Ker gradbeno dovoljenje z dne 18. 7. 2013 v času izdaje izpodbijanega sklepa (24. 6. 2013) še ni obstajalo, upravni organ druge stopnje ni ravnal nezakonito, ko ga ni upošteval.

Tudi če je objekt v Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje naštet kot enostavni objekt, ga ni dopustno postaviti v nasprotju s prostorskim aktom. Trditev, da ima sporna stavba uporabno dovoljenje po samem zakonu na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, kar naj bi dokazovalo potrdilo, pa je treba šteti kot dovoljeno tožbeno novoto. Iz fotokopije predloženega potrdila namreč izhaja, da naj bi bilo poslano po elektronski pošti v vednost tudi inšpektorju. Na podlagi navedenega je tožnik po mnenju sodišča utemeljeno pričakoval, da je upravni organ seznanjen z navedenim potrdilom in da ga bo v nadaljevanju postopka, to je po izdaji inšpekcijske odločbe z dne 2. 8. 2012, tudi upošteval, in sicer vsaj tako, da se bo opredelil do njegovega vpliva na predmetni postopek.

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je bil uporabljen pravilni prisilni ukrep, tožniku pa je bila tudi utemeljeno izrečena najnižja predpisana denarna kazen, ker je pričakovati, da bo že takšna denarna kazen prepričala tožnika, da bo ustavil uporabo obravnavanega objekta.

V zadevi ni sporno, da je tožnik kljub denarni kazni, zagroženi v sklepu z dne 18. 8. 2010, nadaljeval z gradnjo spornega objekta, ne da bi bilo spremenjeno gradbeno dovoljenje z dne 11. 8. 2010 dokončno. Prav tako ni sporno, da v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem z dne 30. 11. 2011. Zato je prvostopenjski upravni organ v izpodbijanem sklepu pravilno izrekel denarno kazen, za kar je imel podlago v drugem odstavku 298. člena ZUP.

ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Dejstvo, da je bil z izpodbijanim sklepom določen drugačen način izvršitve odrejene obveznosti (s prisilitvijo), kot je bil zagrožen z odločbo z dne 5. 11. 2009 (po drugih osebah), na odločitev ne vpliva, saj je šlo pri določitvi načina izvršbe v odločbi z dne 5. 11. 2009 zgolj za opozorilo na postopek izvršbe, naveden pa je bil edini način izvršbe, ki ga je v času izdaje odločbe predvideval ZGO-1. Ne pomeni pa to odločitve o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika, ki bi postala pravnomočna, kot zmotno meni tožnik.

Iz besedila tretjega odstavka 148. člena ZGO-1 jasno izhaja, da se opozorilo na upravno izvršbo s prisilitvijo lahko nanaša le na del izpodbijane odločbe, v katerem je bila tožeči stranki naložena odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja in ne na del, v katerem ji je bila naložena ustavitev gradnje.

Tožeča stranka je sporne gradnje izvedla brez ustreznega gradbenega dovoljenja, zato je gradbeni inšpektor pravilno uporabil določbo 152. člena ZGO-1 in ji izrekel inšpekcijski ukrep.

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le izvršuje.

S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi se lahko uveljavljajo le razlogi, ki se nanašajo na izvršljivost odločbe in na določen način izvršbe, takšnih ugovorov pa tožnik v tožbi ni navajal.

Ker se je zemljiškoknjižni postopek pričel pred izdajo odločbe Upravnega sodišča, se ta glede na določbo 147. člena ZZK-1 v tej zemljiškoknjižni zadevi ne more upoštevati.

Izpodbijani prvostopni akt ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je vseboval izvršilni naslov, s katerim je bila med drugim tožeči stranki odrejena ustavitev nelegalne gradnje. Ta ukrep se z izpodbijanim aktom le prisilno izvršuje.

Izpodbijani prvostopni upravni akt ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba, s katero mu je bila med drugim izrečena prepoved uporabe nelegalno zgrajenega objekta.

S sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.