VSC sklep Cp 704/2014

Odločanje o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se vrednost spornega predmeta v tem pravdnem postopku določilo na 28.597,00 EUR. Posledično Okrajno sodišča v Celju ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi in bo po pravnomočnosti sklepa predmetna pravdna zadeva odstopljena pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 29. 10. 2014 zoper toženo stranko vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se tožena stranka izseli iz objektov, stoječih na nepremičninah parc. št. 466/1 k.o. S. (iz nedograjene stanovanjske hiše in gospodarskega objekta), ter objekta na parc. št. 466/1 k.o. S. in jih proste oseb in predmetov preda v posest tožeči stranki. Sodišče prve stopnje pa je po uradni dolžnosti, na podlagi določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP odločilo, da se vrednost spornega predmeta v tem pravdnem postopku določi na 28.597,00 EUR, kajti po mnenju sodišča prve stopnje je tožeča stranka v prenizkem denarnem znesku označila vrednost spornega predmeta in ker ga je označila le na znesek 2.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje poseglo v, s strani tožeče stranke označeno vrednost spornega predmeta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožeča stranka v skladu z določilom 92. člena Stvarnopravnega zakonika zahteva vrnitev oz. izročitev v svojo posest nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka za vračanje. Po vpogledu podatkov v GURS o vrednosti nepremičnin na portalu prostor3.gov.si. pa je sodišče ugotovilo, da znaša vrednost nepremičnin skupaj 28.597,00 EUR. To vrednost je določilo v točki 1 izreka. Posledično pa je v točki II in III izreka odločilo, da Okrajno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, pri čemer je uporabilo določbo prvega odstavka 23. člena ZPP in določbo prvega odstavka 30. člena ZPP in ker je ugotovilo, da vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR je za sojenje v premoženjskopravnih zahtevkih pristojno okrožno sodišče in sicer konkretno Okrožno sodišče v Celju.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih. Pritožbo podaja zoper sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je poseglo v določitev vrednosti spornega predmeta in ker je odločilo, da se bo predmetna pravdna zadeva vodila pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Celju. Po mnenju pritožbe je sodišče spregledalo, da je določitev vrednosti spora za tovrstne spore opredeljena po Zakonu o sodnih taksah. V 22. členu Zakona o sodnih taksah je opredeljeno, da se v sporu o obstoju ali trajanju najemnega, zakupnega ali podobnega razmerja ali v sporih za izpraznitev in izročitev nepremičnine, vrednost spornega predmeta določi na znesek nadomestila, ki ga je potrebno plačati za sporni čas, pri čemer vrednost spornega predmeta ne sme presegati enoletnega nadomestila. Tožeča stranka je označila vrednost spornega predmeta na 2.500,00 EUR, pri čemer je izhajala iz določbe 22. člena Zakona o sodnih taksah in je po mnenju pritožbe zato tožeča stranka vrednost spora označila prej višje, kot pa prenizko. S takšno odločitvijo je sodišče kršilo tudi določbe 31. člena Zakona o sodnih taksah, saj ni na primeren način preverilo označbe vrednosti spora, zato v nobenem primeru ne more biti stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju za reševanje predmetne zadeve, saj je na podlagi splošno znanih dejstev, tudi podatkov, dostopnih na spletnih straneh GURS-a nemogoče, da bi za nedograjeno stanovanjsko hišo, ki ni sposobna za bivanje, za gospodarsko poslopje, v katerem si je toženec za silo uredil bivanje, tožnica iztržila mesečno nadomestilo, sklicujoč se na 190. člen OZ, to je v višini okoli 2.400,00 EUR mesečno. Zato je sodišče zaradi napačne uporabe 22. člena in prvega odstavka 31. člena Zakona o sodnih taksah kršilo 30. člen ZPP, ko je odločilo, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Celju, kateremu naj se po pravnomočnosti sklepa odstopi zadeva v reševanje. Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4V primeru, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, kot je primer v obravnavani zadevi, je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo določi tožeča stranka v tožbi. V obravnavanem primeru je tožeča stranka ocenila vrednost spornega predmeta na 2.500,00 EUR. Sodišče je sicer upoštevalo korekturno dolžnost iz tretjega odstavka 44. člena ZPP in je ocenilo, da je vrednost spornega predmeta občutno prenizka. Po prepričanju pritožbenega sodišča ob reševanju pritožbe, pa je sodišče prve stopnje pri tem napačno izhajalo iz vrednosti nepremičnine. Prezrlo je vsebino spora, čeprav je v obrazložitvi navedlo, da tožeča stranka v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika zahteva vrnitev oziroma izročitev v svojo posest konkretnih nepremičnin. Sodišče prve stopnje pa je nato napačno ocenilo pravni interes tožeče stranke v denarju, glede na podano vsebino tožbenega zahtevka. Ekonomska vrednost nepremičnine, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje ne more biti relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta, če ne gre za spor o lastninski pravici. Interes tožeče stranke za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo tožena stranka po tožbenih navedbah uporablja brez pravne podlage, je mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij (1). V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se je treba o vrednosti spornega predmeta prepričati na hiter in primeren način, pri tem pa je treba izhajati iz tožbenih trditev. Pri določitvi vrednosti nedenarnih zahtevkov takšna vrednost ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnin, ampak gre la za oceno pravnega interesa tožeče stranke. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala tožbeni zahtevek ovrednotiti z višino ekonomske vrednosti nepremičnin, katerih izročitev v posest zahteva tožeča stranka z vloženo tožbo. Kot že obrazloženo v obravnavanem primeru ne gre za spor o lastninski pravico, zato ekonomska vrednost nepremičnine oziroma vrednost, katera je izražena v podatkih GURS-a in na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, ne more biti relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta. Interes tožeče stranke za uspeh v pravdi za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki jih toženec po tožbenih navedbah uporablja brez pravne podlage, je mogoče ocenjevati, bodisi po prostem poudarku, bodisi objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij (42. člen ZPP). Ob tej primerjavi se pokaže, da je vrednost spora, kot jo je v tožbi ocenila tožeča stranka, po zaključku sodišča druge stopnje primerna. Pravilno opozarja pritožba, da bi bilo za korekcijsko merilo za ugotovitev vrednosti spornega predmeta možno uporabiti tudi določbe 22. člena Zakona o sodnih taksah, kjer je opredeljeno, da se v sporu o obstoju ali trajanju najemnega, zakupnega ali podobnega razmerja ali v sporih za izpraznitev in izročitev nepremičnine, vrednost spornega predmeta določi na znesek nadomestila, ki ga je potrebno plačati za sporni čas, pri čemer vrednost spornega predmeta ne sme presegati enoletnega nadomestila. Po določbi 42. člena ZPP pa v primeru, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, se vzame kot vrednost spornega predmetna enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas. Tožeča stranka zato v pritožbi pravilno navaja, da mesečni znesek najemnine zagotovo ne bi mogel biti višji od 200,00 EUR, glede na to, da toženec biva v gospodarskem delu objekta, medtem ko je stanovanjska hiša nedograjena in kot taka nesposobna za bivanje. Zaradi odločanja o stvarni pristojnosti zato v vrednost spornega predmeta, katero je označila tožeča stranka v tožbi, sodišču prve stopnje ni bilo treba posegati, na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 44. člena ZPP in je bilo drugačno ravnanje sodišča prve stopnje pravno zmotno.

5Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta je dovoljena le nesamostojna pritožba. To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru pritožbi zoper sklep, da Okrajno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Tako se ob obravnavanju pritožbe izkaže, da je sodišče novo vrednost spornega predmeta določilo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP. Izpodbijani sklep je torej sprejet ob napačni uporabi prej navedenih pravil ZPP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP uveljavljeno bistveno kršitev določb ZPP odpravilo, in je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo nadaljevalo s postopkom odločanja o glavni stvari.

6Odločanje o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila tožeča stranka, je pridržano za odločanje o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSL II Cp 1102/2013 z dne 24. 4. 2013, sklep VSL I Cp 3173/2012 z dne 4. 3. 2013, sklep VSL II Cp 1501/2013 z dne 5. 6. 2013