VSC sodba II Kp 40969/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se rok za izpolnitev dodatnega pogoja obdolženemu podaljša na 1 (eno) leto,
v ostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora, s splošnim pogojem, da v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi S., d. o. o., ... ..., v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, plača znesek 10.710,00 EUR, pod grožnjo preklica pogojne obsodbe. Naloženo mu je bilo tudi povračilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanca, potrebnih izdatkov in nagrade njegovega pooblaščena ter plačilo sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovana družba S., d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 13.110,00 EUR, napotena na pravdo.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obdolženi pravočasno pritožil po zagovornici. Sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega pa utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

6Pritožnik znova poudarja, da je bil med njim in direktorjem družbe S., d. o. o., L. A. sklenjen dogovor, da se sestavi pogodba o odkupu tovornega vozila, saj za najem na nobeni strani ni bilo interesa. Glede na izpovedbe L. A., podprtimi z pričevanjem M. H., ki je bila navzoča pri pogovorih, nenazadnje pa tudi na podlagi zagovora obdolženega, je prvostopenjsko sodišče kot eno izmed nespornih dejstev dognalo, da so med obdolženim in L. A. potekali pogovori o odkupu tovornega vozila s priklopnikom, saj je bila dejanska volja obeh pogodbenih strank, da tovorno vozilo s priklopnikom preide v obdolženčevo last. Te ugotovitve so skladne tudi času poteka finančnega lizinga za vozilo, ki ga je po pogodbi z dne 23. 05. 2006 podjetje S., d. o. o., sklenilo z lizingodajalcem X., d. o. o., ... . Sodišče prve stopnje je upravičeno verjelo izpovedbam L. A. in M. H., da je bilo med obdolženim in L. A. dogovorjeno, da bo sklenjena najemna pogodba, kar je bilo v tistem trenutku tudi edino možno. Glede na to, da je bilo podjetje S., d. o. o, le lizingojemalec, dejanski lastnik tovornega vozila pa družba X., d. o. o. (kar je bilo obdolženemu dobro znano), stranki nista imeli nobene podlage za sestavo pogodbe o obročnem odkupu tovornega vozila. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vnos določila o odkupu v pogodbo ne bi imel navzven nobenega zavezujočega učinka. Ker torej kakšne druge možnosti niti ni bilo, sta se obdolženi in L. A. dogovorila za sestavo fiktivne najemne pogodbe. Ta pogodba res pozneje ni bila podpisana s strani „najemnika“, vendar pa je sodišče prve stopnje nanizalo številne okoliščine iz katerih izhaja, da sta se obdolženi in družba T., d. o. o., strinjala z vsebino ustnega dogovora, katerega posledica je bila fiktivna pogodba, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Pogodba se je dejansko izvrševala, čeprav ni bila podpisana. Obdolženec in firma T., d. o. o., nista nikoli pozvala k spremembi pogodbe, čeprav jo je direktorica A. A. očitno prevzela. Noben od izdanih računov ni bil zavrnjen. Obdolženi je vozilo prevzel in z njim prevozil okoli 37.000 kilometrov. Na drugi strani je oškodovano podjetje poskrbelo za registracijo vozila, družba T. d. o. o., pa je plačala stroške cestnega sklada. Obdolženi je tovorno vozilo za družbo T., d. o. o., uporabljal več kot leto dni in ga vrnil šele 24. 04. 2009 (torej že po vloženem izvršilnem predlogu), kljub temu pa družba T., d. o. o., ni plačala niti enega računa. Prav tako je prvo sodišče pod točko 5. obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj je bila dogovorjena (fiktivna) pogodba o najemu v času dogovora med obdolženim in direktorjem oškodovane družbe najugodnejša in praktično edina možna. Zato tudi drugostopenjsko sodišče nima nobene realne podlage za sprejem teze obrambe, da sestavljena pogodba ni bila odraz dogovora med obdolženim in direktorjem oškodovane družbe. Pritožbeno ponavljanje obdolženčevega zagovora potrjenega z izpovedbami njegove žene A. A. o vztrajanju, da pogodbo sestavi pravnik, pritožbenega sodišča ne prepriča, še zlasti glede na zgornje ugotovitve. Kot že rečeno, v predmetni kazenski zadevi ni izkazano, da bi obdolženi ali firma v kateri je bil zaposlen, pozivala k spremembi oziroma dopolnitvi najemne pogodbe. Upoštevaje dejstvo, da družba S., d. o. o., sploh ni bila lastnik tovornega vozila, ki je bilo predmet pogodbe, ter uradno ugotovljenega dejstva, da lizingodajalec ni sklepal tripartitnih pogodb, takšne pogodbe, kot jo je v zagovoru začel omenjati obdolženi, ne bi mogel pripraviti noben pravnik. Ker je obdolženi tovorno vozilo uporabljal več kot eno leto, pri tem pa ni nikoli zahteval spremembe pogodbe, nikoli ni reklamiral nobenega računa, s pomočjo oškodovane firme je vozilo registriral, nikoli tudi ni omenjal pozneje navajanih tehničnih težav, je povsem očitno, da je poznejše sklicevanje, da računi niso bili plačani le zaradi odsotnosti določbe o odkupu tovornega vozila, le način obdolženčevega zagovora. Za drugo sodišče nesprejemljiva je še pritožbena navedba, da naj bi družba T., d. o. o., za to, da pogodba ni bila sklenjena v skladu z dogovorom, izvedela šele ob vložitvi izvršilnega predloga. Tekom postopka je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je direktorica družbe A. A. pogodbo prevzela, a je pozneje ni podpisala. Tudi vsi računi, ki jih je obdolženčeva družba prejela (a jih ni reklamirala), so se glasili na plačilo za najem tovornega vozila. Tudi ni res, da družba T. ni imela nobenega jamstva, da bo po plačilu obrokov lastništvo tovornega vozila prešlo nanjo. Kot pravilno argumentira sodišče prve stopnje, se je to jamstvo nahajalo v ustnem dogovoru med dvema sorodnikoma. Nenazadnje se je oškodovana družba tega dogovora striktno držala. Obdolženemu je kar eno leto omogočala uporabo tovornega vozila, na drugi strani pa se obdolženi ni držal svoje ustne zaveze. Glede na ugotovitve dokaznega postopka, pritožbeno špekuliranje o tem, da naj bi pri oškodovani družbi najemno pogodbo sestavili, da bi se izognili plačilu davka od prometa motornih vozil ter da je goljufivi namen dejansko obstajal pri tej družbi, ki naj bi si pridobila protipravno premoženjsko korist v višini stroškov za popravila ter strokov tekočega vzdrževanja vozila, nima nobene podlage v izvedenih dokazih. Pritožnik tudi v pritožbi, podobno kot tekom dokaznega postopka, opozarja na spreminjanje izpovedb prič L. A. in M. H.. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pod točko 8. obrazložitve razjasnilo vse razlike med izpovedbami teh dveh prič in zanesljivo dokazalo, da razlike niso tako usodne, da bi bilo mogoče zatrjevati neverodostojnost obeh prič. V dokaznem postopku je bilo tudi nesporno zaključeno, da se datum sklenitve najemne pogodbe (03. 01. 2008) ne sklada z datumom prevzema tovornega vozila, kljub temu pa prva faktura za najem z dne 31. 03. 2008 glasi na znesek 3.600,00 EUR, kar naj bi zajemalo najemnine za januar, februar in marec 2008. To antidatiranje, ki mu pritožnik pripisuje znake kaznivega dejanja, potrjuje le dejstvo, da je bila najemna pogodba fiktivna, dejanska volja med pogodbenikoma pa je bila odkup tovornega vozila za 24.000,00 EUR (24 obrokov po 1.000,00 EUR brez DDV oziroma 1.200,00 EUR z DDV). Če bi bil dogovor drugačen, bi družba T., d. o. o., plačilo tega razmeroma visokega računa zagotovo pisno zavrnila.

7V tem kazenskem postopku je bil obdolženi obtožen in spoznan za krivega storitve kaznivega goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, ne pa poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a členu KZ. Razlika med tema dvema kaznivima dejanjema je med drugim tudi, da je poslovno goljufijo možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla. Kaj takšnega se obdolžencu kot zaposlenemu v družbi T., d. o. o., ne očita. Kot voznik tovornih vozil naj bi v imenu te družbe sklenil dogovor z direktorjem oškodovane družbe. Zato ni niti relevantno za obstoj kaznivega dejanja goljufije, da po mnenju obrambe ni bil pooblaščen za sklepanje tovrstnih poslov. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev prvostopenjske sodbe vsebuje popolno utemeljitev obdolženčevega goljufivega namena. Obdolžencu se je očitala storitev kaznivega dejanja goljufije z izvršitveno obliko lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, se pravi, da je v času sklepanja dogovora o fiktivnem najemu tovornega vozila, pri direktorju oškodovane družbe S., d. o. o., L. A. ustvaril zmotno predstavo o tem, da bo družba T., d. o. o., fiktivno najemnino (ki je dejansko pomenilo odkupnino), redno plačevala ter da bodo plačani tudi opravljeni prevozi. Sodišče prve stopnje je pod točko 6. obrazložitve obdolženčev goljufivi namen našlo v dejstvu, da je obdolženi v imenu družbe T., d. o. o., dogovoril opisani posel (najem in prevoze) in ga realiziral (vozilo je odpeljal in ga za potrebe družbe T., d. o. o., uporabljal več kot leto dni, za njegovo družbo pa sta bila opravljena tudi dva prevoza), obvezal se je, da bodo obveznosti iz sklenjenega posla tekoče poravnane, kar vse pa se v nadaljevanju niti delno ni realiziralo. Po prepričanju prvega sodišča navedeno potrjuje, da že od samega začetka, torej od dogovora z direktorjem oškodovane družbe, ni imel namena izpolniti svojega dela zaveze in je obljubo o sprotnem plačilu obveznosti dal le zato, da je za potrebe družbe T., d. o. o., pridobil v posest in uporabo tovorno vozilo.

8Kaznivo dejanje goljufije je možno storiti le z direktnim naklepom, saj je storilčevo dejanje posebej motivirano. Razlogi izpodbijane sodbe pod točko 9., glede obdolženčeve krivde, niso pomanjkljivi kot to zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je povsem zadostno opisalo tako zavestno, kakor tudi voljno sestavino obdolženčevega direktnega naklepa.

9Glede na vse obrazloženo, sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj v izpodbijani sodbi ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma, ker naj bi bili tu razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno ter s tehtnimi argumenti pojasnilo pravo vsebino ustnega dogovora med obdolžencem in direktorjem oškodovane družbe, ter povedalo zakaj je prepričano, da je bila tak dogovor za obe stranki zavezujoč in zakaj se je navzven prikazoval kot najemna pogodba. Ustrezno je razložilo tudi svoje stališče do prve vožnje, ki je štela kot polog za vozilo s tem, da je obdolženi na ta način le še pridobil zaupanje nasprotne stranke.

10Kršitve kazenskega zakona pritožnik ni konkretno opredelil ter je zato ni mogoče preizkusiti. Prepričan je namreč, da je slednja posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP je lahko storjena le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

11Prav tako pritožnik ni konkretiziral pritožbe v smeri izpodbijanja odločbe o kazenski sankciji. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogojna obsodba kot kazenska sankcija opozorilne narave, z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in dveletno preizkusno dobo, povsem pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero določene zaporne kazni. Je pa po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na skromnejše obdolženčeve premoženjske razmere in višino zneska iz dodatnega pogoja, obdolženemu dalo na voljo prekratko časovno obdobje za izpolnitev denarne obveznosti iz dodatnega pogoja. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter obdolženemu izpolnitveni rok podaljšalo iz šestih mesecev na eno leto. Poslej je torej dolžan oškodovani družbi S., d. o. o škodo povzročeno s kaznivim dejanjem v znesku 10.710,00 EUR, plačati v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana.

12Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve še ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je odločilo tako, da je pritožbi obdolženega po zagovornici delno ugodilo in jo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo kot je to razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).