VSL sodba II Cp 3391/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožniki so kupili stanovanja od tožene stranke. Ker je tožena stranka pogojevala nakup stanovanja s predplačilom pred izročitvijo stanovanja, tožniki v tožbi zahtevajo(1) plačilo obresti, ker se obrestim niso odpovedali. Zahtevajo tudi plačilo za manjvrednost stanovanj zaradi stvarnih napak. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov in razsodilo, da mora tožena stranka plačati posameznemu tožniku: obresti od predplačila kupnine, stroške za priklop na električno omrežje, vrednost bideja(2), vrednost zunanjih senčil(3) in vrednost del za dokončanje sten v shrambah(4). Višje tožbene zahtevke je prvo sodišče zavrnilo in še odločilo, da stranski intervenient in pravdne stranke krijejo vsak svoje pravdne stroške.

2Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodba ni pravilna in zakonita, ker je dokazni sklep nejasen ter nedoločen oziroma ne obstaja, saj ni jasno, katere listine je prvo sodišče vpogledalo. Do dokumentacije se prvo sodišče ni opredelilo, zato dokazne ocene prvega sodišča ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(5). Prvo sodišče ni upoštevalo 287. člena ZPP, po katerem morajo biti v dokaznem sklepu navedena poleg spornega dejstva tudi dokazila, ki so po mnenju sodišča potrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Prvo sodišče je pavšalno navedlo v obrazložitvi sodbe, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Pravice do izjave v postopku zagotavlja stranki tudi 22. člen Ustave, sodišče pa mora določno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. Procesnih napak, ki so storjene pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem (sklep VS RS II Ips 720/2003). S tem so bile toženi stranki kršene ustavne pravice do enakega varstva pravic, pravica do pravnega sredstva, ker tako pomanjkljive sodbe ni mogoče učinkovito izpodbijati s pritožbo(6). S tožbenim zahtevkom tožnik opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem opredeli meje sodnega preizkusa. Tožeča stranka v konkretnem primeru svojega zahtevka ni oblikovala na ustrezen način. Zahtevki so navedeni v obliki tabel kot priloge k tožbi, na ta način pa niso bili izpolnjeni pogoji iz 180. člena ZPP, ki pravi, da mora biti tožbeni zahtevek točno in določno opredeljen. Kupec, ki zahteva znižanje kupnine zaradi stvarnih napak, mora svoje oblikovalno upravičenje v procesnem smislu uveljaviti z oblikovalno tožbo. Znižanje kupnine se lahko uveljavlja zgolj sodno, zato mora kupec poleg dajatvenega zahtevka za delno vračilo kupnine postaviti še oblikovalni zahtevek(7). Zahtevki so zasnovani na upniški solidarnosti, kar bi tožeče stranke morale upoštevati pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Kadar je na upniški strani več oseb, so le te solidarne, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Sodba nima razlogov o tem, ali so v konkretnem primeru podani razlogi za t.i. upniško solidarnost(8). Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je bila kršena pravica tožene stranke do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat (sodišče) zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (prvi in drugi odstavek 287. člena ZPP). Dokazni sklep je procesno dejanje, s katerim sodišče seznani pravdne stranke, ne le o tem, katere dokaze bo izvedlo, marveč tudi katera dejstva šteje za relevantna. Dokazni sklep, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje je primer nesubstanciranega dokaznega sklepa, kar predstavlja relativno bistveno kršitev postopka. Pritožba na navedeno kršitev utemeljeno opozarja, substancirano pa ne pojasni, na kakšen način je navedena opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe tako v materialnopravnem smislu, kot v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, še posebej iz razloga, ker se je prvo sodišče v obrazložitvi sodbe pri dokazni oceni opredeljeno sklicevalo na dokazne listine iz sodnega spisa(9), odločilne dejanske ugotovitve pa prvo sodišče v obrazložitvi sodbe utemeljuje tudi s povzemanjem izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, ki se sklicuje tudi na sodno prakso, da je dokazni sklep sodišča prve stopnje pomanjkljiv, ne sledi pa pavšalnim pritožbenim trditvam, da se sodbe (zato) ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je že na naroku 12. 1. 2009 sprejelo enak dokazni sklep, kot izhaja iz sodbe(10). Tudi na narokih 26. 9. 2010 in 25. 3. 2014 tožena stranka in stranski intervenient nista substancirano zatrjevala in zahtevala, da prvo sodišče opredeljeno povzame vsako dokazno listino, ki so jo v dokazne namene vložile pravdne stranke. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, katere listine sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pritožba pa bi morala tudi opredeljeno navesti, na kakšen način bi konkretni listinski dokaz lahko vplival na drugačno dokazno oceno, kot je bila ugotovljena v sodbi oziroma bi bile lahko materialnopravne ugotovitve prvega sodišča drugačne. Pritožbene navedbe morajo biti konkretne, kar omogoča pritožbeni preizkus(11); takšnih konkretnih oziroma substanciranih navedb pa pritožba nima. Če se pri tem upoštevajo tudi vse posebnosti te pravdne zadeve in posebej okoliščina, da so bili zahtevki nekaterih tožnikov izločeni iz skupnega obravnavanja zaradi vzorčnega odločanja in je bila ta odločitev tudi predmet pritožbenega preizkusa ter je bila vzorčna zadeva pravnomočno končana, se izkaže, da opustitev prvega sodišča, ki v dokaznem sklepu ni konkretno povzelo dokaznih listin, ni vplivala na zakonitost sodbe.

5Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014 izhaja, da Zakon o varstvu potrošnikov(12) pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah ne ureja, zato je treba uporabiti Obligacijski zakonik(13), v sodbi II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 pa je isto sodišče pojasnilo, da je zahtevek za znižanje kupnine oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Tožbeni zahtevek tožečih strank je zato nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti, ker šele oblikovalni tožbeni zahtevek za znižanje kupnine daje tožečim strankam upravičenje do dajatvenega zahtevka, ki se nanaša na vračilo preplačanega dela kupnine.

6Kljub takšni sodni praksi v času odločanja pred sodiščem prve in druge stopnje, pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila sodna praksa pred in skoraj vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje izrazito neenotna(14). Zaradi neenotne prakse je bila tudi dopuščena revizija(15) glede vprašanja, ali je pri uveljavljanju jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine dovolj postaviti samo dajatveni zahtevek, ali je predhodno potrebno postaviti tudi oblikovalni zahtevek, ter pomen večinske sodne prakse v trenutku vložitve zahtevka in odločanja o tem pred sodiščem prve stopnje. Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2000 dopustilo opcijsko oblikovalno pravico(16). Posebno težo ima tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje zahtevke štirih tožnikov izločilo iz skupnega obravnavanja in jih obravnavalo (samostojno) v vzorčni zadevi, v kateri je bilo tožbenim zahtevkom na plačilo zaradi stvarnih napak deloma ugodeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2552/2010-II v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3752/2011, čeprav ni bil postavljen oblikovalni tožbeni zahtevek.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti v opisnih okoliščinah predstavljala nedopusten poseg v ustavno pravico tožnikov do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave). Tožnikom ni mogoče očitati, da bi ravnali malomarno in v očitnem nasprotju s sodno prakso pri oblikovanju tožbenega zahtevka, tako v fazi vložitve tožbe, kot med samim postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tudi sprememba tožbe je bila omejena zaradi prekluzivnih rokov (480. člen OZ)(17). Zaradi spremembe sodne prakse v takšnih primerih, pravica stranke do sodnega varstva ne sme biti prizadeta. Vrhovo sodišče je v sklepu II Ips 261/2014 pojasnilo, da zaradi spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva. Ta je okrnjena, če tožnik oblikuje tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso, zaradi spremembe stališča pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ne da bi mu bila dana možnost, da ga prilagodi spremenjenemu stališču. Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov tožbenih zahtevkov tožnikov ni zavrnilo zaradi nesklepčnosti.

8Tožniki so v (skupnem) tožbenem zahtevku zahtevali, da se jim plačajo zneski, ki so za posameznega tožnika navedeni v nadaljevanju tožbe. Tožbeni zahtevek za vsakega tožnika je (natančno) določen v denarnem znesku, zato so tožbeni zahtevki tožnikov določno opredeljeni. Opredeljeno so tožniki zahtevali tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila.

9Tožniki so nastopali v pravdi kot formalni sosporniki, tako je tudi sodišče prve stopnje obravnavalo njihove zahtevke. 406. člen OZ, na katerega se pritožba sklicuje, določa solidarnost upnikov, kadar je na upniški strani več oseb, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena, navedene predpostavke pa v konkretnem primeru niso podane.

10Pritožba opredeljeno ne izpodbija materialnopravnih ugotovitev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožnikom priznalo zahtevke iz naslova obresti od predplačila kupnine ter toženo stranko obsodilo na plačilo zaradi stvarnih napak na stanovanjih in iz naslova povračila stroškov za priklop na električno omrežje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 41. člena ZVPot, ob upoštevanju 91. in 92. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb(18) glede plačila obresti ter 10. in 19. člen ZVKSES glede plačila stroškov za priklop na električno omrežje in plačila za stvarne napake. Pritožbeno sodišče se v tem delu, v izogib ponavljanju, sklicuje na materialnopravne ugotovitve iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje(19).

11Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo drugih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

--------------

Op. št. (1): Ki je bila vložena 12. 11. 2007.

Op. št. (2): Zahtevki so bili priznani le tožnikom, ki so napake pravočasno notificirali.

Op. št. (3): Zahtevki so bili priznani le tožnikom, ki so lastniki stanovanj, za katera je izvedenka ocenila, da je treba v skladu s tehničnimi predpisi namestiti zunanja senčila, pri tem pa upoštevala le tiste zastekljene površine, ki so v nivoju fasade, za zastekljene površine, ki so umaknjene v notranjost, zahtevki niso bili priznani.

Op. št. (4): Zahtevki so bili priznani le tožnikom, ki so napako pravočasno notificirali.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (6): Pritožba povzema odločbe VS RS: III Ips 64/2009, II Ips 216/2008 in II Ips 720/2003.

Op. št. (7): Pritožba se sklicuje na odločbe VS RS in višjih sodišč: II Ips 38/2012, II Cp 3329/2011, Cp 1010/2011.

Op. št. (8): Pritožba se sklicuje na odločbe VS RS: III Ips 28/2010, III Ips 10/2010 in X Ips 448/2011.

Op. št. (9): Glej npr. sodbo na strani 40, kjer prvo sodišče pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zahtevek prvotožnika (ne)utemeljen in se sklicuje na primopredajni zapisnik, kjer navede tudi oznako dokazne listine, kot je označena v sodnem spisu (A 290). Na enak način pa prvo sodišče dokazne listine določno navede tudi v nadaljevanju obrazložitve sodbe, ko pojasnjuje razloge, zaradi katerih so (ne)utemeljeni zahtevki ostalih tožnikov.

Op. št. (10): Glej stran 239 sodnega spisa, ko se je v spisu že nahajalo 419 prilog tožeče stranke, kar je bil očitno razlog, da je sodišče prve stopnje formalistično sprejelo v dokazni sklep, da se vpogledajo vse listine, ki so jih predložile pravdne stranke, namesto bi podrobno označilo vsako listino, ki jo je sprejelo v dokazni sklep.

Op. št. (11): Razen če gre za preizkus, ki ga mora pritožbeno sodišče narediti po uradni doložnosti, kot to določa drugi odstavek 350. člena ZPP.

Op. št. (12): V nadaljevanju ZVPot.

Op. št. (13): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (14): Glej npr. sodbo VSK Cp 1010/2011 ter sodbi VSL: I Cp 3269/2011 in VSL I Cp 2350/2013.

Op. št. (15): Sklep VS RS II DoR 134/2014 z dne 18. 6. 2014 - VS RS v času odločanja pritožbenega sodišča o dopuščeni reviziji še ni odločilo.

Op. št. (16): Tudi številni avtorji opozarjajo na nedoslednosti v sodni praksi, kdaj gre za opcijsko in kdaj za tožbeno oblikovalno pravico (glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 169, Luka Bernard: Zahteva za znižanje kupnine pri prodajni pogodbi po OZ in ZVPot. Pravna praksa letnik 2012, št. 24-25, str. 14; dr. Aleš Galič: Znižanje pogodbene cene - z nasprotno tožbo ali z ugovorom? Pravna praksa letnik 2014, št. 8, str. 9; in Aleš Velkavrh: Še ugovoru znižanja kupnine, Pravna praksa letnik 2014, št. 45, str. 11-13).

Op. št. (17): Sodišče prve stopnje tudi ni materialnopravno poučilo tožnike, da zaradi spremenjene sodne prakse, ki zahteva oblikovalni tožbeni zahtevek, ne bodo veljali prekluzivni roki.

Op. št. (18): V nadaljevanju ZVKSES.

Op. št. (19): Glej sodbo na str. 29-38, kjer so pojasnjene materialnopravne predpostavke, ki so podlaga za odločitev o vseh zahtevkih tožnikov, nato pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pri pojasnjevanju razlogov o (ne)utemeljenosti zahtevkov vsakega tožnika navedlo tudi materialnopravno podlago za sprejeto odločitev.