VSL sodba II Cp 441/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 53889/2013 z dne 29. 4. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 57,10 EUR stroškov postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 70,27 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da nalog o plačilu, vsebovan v sklepu VL 53889/2013 z dne 29. 4. 2013, ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 506,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2013 dalje, stroške izvršilnega postopka v znesku 45,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je za presojo bistvena 7. točka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP)(1). Potrebno je razločiti, ali gre v predmetnem primeru za situacijo, ko voznik ni (so)zavarovanec in je zgolj odgovorna oseba ali pa gre za situacijo, ko je voznik (so)zavarovanec. Če voznik ni zavarovanec oziroma sozavarovanec, je materialnopravna podlaga in uveljavitev regresnega zahtevka mogoča na podlagi tretjega odstavka 7. člena ZOZP, kar po naziranju pritožnice predstavlja predmetni primer. V kolikor pa je voznik zavarovanec ali sozavarovanec, uveljavitev regresnega zahtevka zavarovalnice temelji na uporabi 3. člena Splošnih pogojev AO, kar je temelj odločitve izpodbijane sodbe. Navajanja o tem, da naj bi sodišče prve stopnje štelo, da je izpolnjen tudi pogoj, da je mogoče govoriti o tem, da je toženka dovolila, se strinjala z uporabo svojega vozila in iz tega razloga odgovorna, je izrecno prerekala že doslej in prereka tudi zdaj. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je kljub nesporni ugotovitvi, da toženka ni voznica, ki naj bi povzročila škodni primer, soodgovorna za nastalo škodo, ker ni navedla imena osebe, ki naj bi njeno vozilo na kritični dan vozilo in ker ni podala prijave policiji o protipravni odtujitvi. Poudarja, da je vseskozi zatrjevala, da njeno vozilo ni bilo udeleženo v škodnem dogodku. Sodišče je kot neizpodbitno podlago vzelo sporni plačilni nalog, s tem pa zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, saj je pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano samo na kazensko obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ne pa na odločbo o prekršku. Ugotovitev sodbe, da ni izrecno ugovarjala, da njeno vozilo ni bilo udeleženo v prometni nesreči kritičnega dne, ne drži. Glede na navedbe je jasno, da prijave na policijo o protipravni odtujitvi vozila ni moglo biti. Prikrajšana je bila za utemeljeno obravnavo in tako ni mogoče, da bi se s potrebno stopnjo verjetnosti odločilo, da je bil ravno osebni avtomobil toženke tisti, ki je bil udeležen v prometni nesreči kritičnega dne. Navedenega ni mogoče preizkusiti, sodišče se do tega razloga ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na očitke pritožnice in njen predlog, da se v zvezi z razjasnitvijo zadeve zasliši priče, bi sodišče moralo razpisati obravnavo in omogočiti kontradiktorno obravnavanje. Stališče sodišča, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, je zmotno. Pravila o solidarni odgovornosti po 186. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2), na katera se sodišče prve stopnje sklicuje, sicer predvidevajo omilitev dokaznega bremena oškodovanca, pri čemer pa zahtevajo, da v primeru, ko je škodo povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev, določenih v 186. členu OZ. Toženka ni odgovorna oseba po ZOZP in slednja ni dovolila oziroma kakorkoli sodelovala pri navedenem škodnem dogodku, niti ni nihče zanjo oziroma v njenem imenu tega storil. V tretjem odstavku 7. člena ZOZP je uporabljen termin odgovorne osebe. Definicije odgovorne osebe po ZP-1 ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, zato ni izkazano nikakršno ravnanje, strinjanje, opustitev toženke, ki bi ga bilo mogoče šteti kot izpolnitev nedopustnega ravnanja, kot je to zmotno zaključilo sodišče. Toženka ni v ničemer pomagala oziroma skrivala okoliščin dogodka. Zmotno je stališče, da toženka ni prerekala višine zneska. Graja tudi odločitev sodišča o odmerjenih stroških.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- 11. 7. 2012 je bil poškodovan osebni avtomobil oškodovanca B. I. znamke VW, tip Golf, z reg. št. ..., storilec je po trčenju odpeljal in oškodovancu ni posredoval osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju vozila;

- prometno nesrečo je povzročil voznik osebnega vozila Hyundai, tip Santa Fe, z registrsko številko ..., v lasti toženke;

- toženka je imela s tožnico (Z. T., d. d.) sklenjeno zavarovalno pogodbo, katere del so tudi splošni zavarovalni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti;

- tožnica je oškodovancu 17. 10. 2012 izplačala odškodnino za nastalo materialno škodo;

- toženka je bila v času prometne nesreče v tujini in kritičnega dne ni upravljala s svojim vozilom;

- vozilo toženke je bilo udeleženo v prometni nesreči;

- navedenega dne je povzročitelj prometne nesreče uporabljal toženkino vozilo po njeni volji.

6Izpodbijana sodba zavzema stališče, da toženka ni želela odkriti imena odgovorne osebe, ki je vozilo uporabljala po njeni volji, in jo je zato šteti za osebo, ki je pomagala, da se odgovorna oseba ne bi odkrila. Zaključilo je, da je na podlagi drugega odstavka 186. člena OZ solidarno odgovorna za nastanek zavarovalnega primera in da je izgubila zavarovalne pravice.

7Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, na pravilno uporabo katerega tudi sicer pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je utemeljen.

8Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga A 15). Slednji v 3. členu obravnavajo izgubo zavarovalnih pravic. Sedma točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev določa: Zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja: 7) če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Nadalje drugi odstavek 3. člena Splošnih pogojev v relevantni 1) a) točki določa, da zavarovanec in sozavarovane osebe ne izgubijo svojih pravic po prejšnjih določbah tega člena: 1) če zavarovanec oziroma sozavarovana oseba dokaže: a) da ni kriv za obstajanje okoliščin iz /.../ 7) točke (1.) odstavka tega člena. V relevantnem delu tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev pa je določeno, da (3 -) ima zavarovalnica pravico od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja po (1.) odstavku tega člena, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški, vendar največ do zneska, ki ga določa ZOZP.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sama toženka (zavarovanka) ni bila povzročiteljica prometne nesreče in ni po nesreči zapustila kraja dogodka, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato sama ni izgubila svojih pravic iz zavarovalne pogodbe in zavarovalnica od nje (ki ni bila voznica) nima pravice iz tega naslova terjati povračila izplačanega zneska, kar pritožbeno ni sporno.

10Vprašanje, ki je v konkretni zadevi bistveno in sporno, je, ali toženka v skladu s Splošnimi pogoji odgovarja (in je posledično zavarovalnica od toženke upravičena terjati povračilo izplačanih zneskov) tudi za sozavarovanca, ki je bil (dejanski) voznik in je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

11S tem v zvezi se je potrebno navezati na določbo drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da so poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom (uporabnik, voznik, sprevodnik, spremljevalec in podobno), kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oziroma uporabnika – sozavarovane osebe. Tudi v uvodnih določbah splošnih pogojev je določeno, da so sozavarovane osebe osebe, na katere se razširja zavarovalne kritje. Ključna ugotovitev izpodbijane sodbe je, da je povzročitelj prometne nesreče uporabljal toženkino vozilo po njeni volji, kar pomeni, da je (v skladu z navedeno dikcijo Splošnih pogojev) vozilo vozila sozavarovana oseba.(3)

12Sodna praksa se o vprašanju, ali oziroma pod kakšnimi predpostavkami je mogoče uveljavljati povračilni zahtevek zoper zavarovanca, ko je vozilo vozil sozavarovanec, še ni dokončno izrekla. Ne more biti dvoma, da ima povračilni zahtevek v obravnavanem primeru podlago v zavarovalni pogodbi, odprto pa je vprašanje, ali ima zavarovalnica povračilni zahtevek zoper zavarovanca tudi v primeru, če pogodbo krši sozavarovana oseba.(4) V sodbi VSL II Cp 3100/2010 z dne 1. 12. 2010 je bilo zavzeto stališče, da toženec, ki je bil lastnik vozila, a ni bil voznik, ni izgubil zavarovalnih pravic, če mu sicer ni mogoče očitati kršitve zavarovalne pogodbe ali odgovornosti na podlagi splošnih odškodninskih predpisov. Enako stališče je bilo zavzeto v sodbi VSM I Cp 1104/2014. Obe se sklicujeta na stališče VS RS v sodbi II Ips 991/2007 z dne 14. 10. 2010, v kateri je bilo prav tako zavzeto stališče, da zavarovalne pravice lahko izgubi le tisti, ki krši pogodbo, in dodalo, da je predmet zavarovanja odgovornost zavarovanca in je zato obstoj te odgovornosti predpostavka za dolžnost zavarovalnice, da oškodovancem povrne škodo. Medtem ko je bilo v splošnih pogojih zavarovanja v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, jasno določeno, da "zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila ...(5) " storil eno od ravnanj, ki utemeljujejo povračilni zahtevek, pa je v obravnavani zadevi in v obeh zadevah, ki sta jih presojali pritožbeni sodišči, besedilo splošnih pogojev drugačno. Glasi se namreč: "Zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja: … 7) če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju."

13Ne glede na navedeno razliko med besedilom splošnih pogojev, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi II Ips 991/2007, in besedilom splošnih pogojih, ki je bilo podlaga za odločanje v zadevah VSL II Cp 3100/2010 in VSM I Cp 1104/2014 ter v obravnavani zadevi, tožničino stališče, da je povračilni zahtevek zoper zavarovanca utemeljen v vsakem primeru, kadar kršitev iz prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev stori sozavarovanec, ni utemeljeno. Podlaga za obstoj povračilnega zahtevka je kršitev pogodbe, to pa zavarovanec pojmovno lahko stori le, kadar je on voznik vozila ali kadar po splošnih odškodninskih predpisih odgovarja za voznika vozila.(6)

14Ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za zaključek, da je toženka kršila zavarovalno pogodbo in da ima posledično tožnica zoper njo povračilni zahtevek. Ugotovitve, da je bilo njeno vozilo udeleženo v prometni nesreči, da je nesrečo povzročila oseba, ki je vozilo upravljala po njeni volji, in da je ta oseba po nesreči zapustila kraj dogodka, ne da bi posredovala osebne podatke in podatke o zavarovanju, ne dajejo podlage za sklep, da je odgovorna za sozavarovančevo opustitev.

15Zaključek sodbe, da je odgovorna na podlagi drugega odstavka 186. člena OZ, je napačen. Sodba toženki očita, da ni razkrila imena voznika, očitana kršitev pogodbe pa je bila v tem, da je voznik zapustil kraj dogodka.

16Ker v sodbi ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za utemeljenost povračilnega zahtevka in ker tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala ničesar, kar bi dajalo podlago za sklep, da je toženka odgovorna za kršitev pogodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

17Odgovor na ostale pritožbene navedbe zato ni potreben.

18Posledično je treba spremeniti odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je toženki dolžna povrniti stroške postopka (154. člen ZPP). Toženki je v skladu s stroškovnikom na list. št. 23 in na list. št. 56 priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Odvetniške tarife v višini 39,00 EUR (zahtevano nagrado za ugovor po tar. št. 3468 je v skladu z določbo tarifne številke 3100 vštelo v nagrado za postopek) in izdatke po tar. št. 6002 v višini 7,80 EUR, oboje povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Skupaj gre za znesek 57,10 EUR, ki jih je tožnica toženki dolžna povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka toženka ni zahtevala.

19Glede na pritožbeni uspeh je tožnica dolžna toženki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jih je odmerilo v skladu s stroškovnikom, vsebovanim v pritožbi, in sicer gre za nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 48,00 EUR in za izdatke po tar. št. 6002 v višini 9,60 EUR, oboje povečano za 22 % DDV (tarifna številka 6007). Skupaj gre za znesek 70,27 EUR, ki ga je tožnica dolžna toženki povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodbe. Zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka toženka ni zahtevala.

20V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločil senat.

--------

Op. št. (1): Uradni list RS št. 70/1994, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3): Ta ugotovitev je izpodbijana s pritožbo, a se pritožbenemu sodišču o teh očitkih, kot bo utemeljeno v nadaljevanju, ni treba izreči.

Op. št. (4): Zahtevek zavarovalnice zoper sozavarovano osebo v takem primeru temelji na tretjem odstavku 7. člena ZOZP.

Op. št. (5): V tem primeru pod vplivom alkohola, kar je tudi eden od razlogov za izgubo zavarovalnih pravic in zato primerljiv primer.

Op. št. (6): Tak primer je določen v četrtem odstavku 152. člena OZ, po katerem imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena ravnati z njo, odgovoren za škodo, ki nastane od nje.