VSL Sklep III Ip 3394/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v točkah I. in II. izreka ter v izpodbijanem delu točke III. izreka (glede dolžničinih stroškov ugovornega postopka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o dolžničinih stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo ugovor dolžnice z dne 6. 9. 2016, v točki II. izreka je zavrnilo ugovor dolžnice z dne 19. 9. 2016 zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, v točki III. izreka pa je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka.

2Proti sklepu se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnica po pooblaščencu in navaja, da je sodišče sklep o izvršbi izdalo na podlagi pravnomočnega izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I 98/19530 z dne 26. 8. 1998. Dolžnica je ugovarjala zastaranje, ugovor pa je temeljil na dokazih, ki jih je upnik predložil k predlogu za izvršbo in na podlagi navedb izpodbijane odločbe. V sklepu z dne 16. 8. 2016 ni govora o pretrganju zastaranja, niti ni k predlogu priložena listina, ki bi to izkazovala. Sodišče se v sklepu o izvršbi z dne 16. 8. 2016 ni sklicevalo na pretrganje zastaranja, zato dolžnica te okoliščine tudi ni posebej prerekala. Če bi sodišče obrazložilo tudi domnevno pretrganje zastaranja s sklepom o zaključku izvršilnega postopka z dne 13. 1. 2007, bi dolžnica prerekala tudi to okoliščino. Upnik k predlogu za izvršbo ni priložil sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 13. 1. 2007, niti ga ni predlagal kot dokaz. Ker sodišče v sklepu z dne 16. 8. 2016 ni obrazložilo pretrganja zastaranja, na katerega se sklicuje v izpodbijanem sklepu, je bila dolžnica prikrajšana za ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišče bi moralo uporabiti 366. člen OZ, ki določa posledice umaknjene, zavržene ali zavrnjene tožbe. V konkretnem primeru so bila v izvršilni zadevi I 98/19530 vsa izvršilna dejanja ustavljena, sklepi o ustavitvi so postali pravnomočni, temu pa je sledil sklep o ustavitvi izvršbe, ki je postal pravnomočen 13. 1. 2007. Dalje se sklicuje na 76. člen ZIZ in meni, da je bil z ustavitvijo izvršbe razveljavljen tudi sklep o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998. To pomeni, da zaradi izdaje sklepa o zaključku izvršbe zastaranje ni bilo pretrgano, ampak je bil postopek izvršbe po želji upnika ustavljen, ustavitev pa ima za posledico razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj, kar vključuje tudi razveljavitev sklepa o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998, zato ta ne more biti več izvršilni naslov. Od izdaje sklepa o razveljavitvi izvršbe z dne 13. 1. 2007 dalje lahko teče ponovno rok za uveljavljanje terjatve, vendar zanj velja le splošni 5-letni zastaralni rok. Sodišče je tako kršilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na določbe OZ, ki se nanašajo na zastaranje terjatev in določbe, ki urejajo pravne posledice ustavitve izvršbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi, upniku pa naloži obveznost povrnitve vseh stroškov dolžnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Glede na pritožbene navedbe in pravni interes za pritožbo je pritožbeno sodišče štelo, da dolžnica sklep izpodbija v točkah I. in II. izreka, v točki III. izreka pa v delu, ki se nanaša na dolžničine stroške ugovornega postopka, zato je sklep v tem obsegu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998. S sklepom o izvršbi z dne 16. 8. 2016 je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo (točka I. izreka), predlog za izvršbo je zavrnilo le v delu, v katerem je upnik zahteval izterjavo izvršilnih stroškov v znesku nad 158,24 EUR (točka II. izreka). Skladno z drugim odstavkom 44. člena ZIZ je v obrazložitvi sklepa o izvršbi navedlo, da je bil izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in da resničnosti njihove vsebine ni preverilo. Glede na to, da mora biti skladno s petim odstavkom 44. člena ZIZ obrazložen sklep o izvršbi, s katerim sodišče predlog za izvršbo popolnoma ali delno zavrne, je bilo sodišče prve stopnje dolžno obrazložiti le odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo glede izvršilnih stroškov v znesku nad 158,24 EUR, kar je tudi storilo, ni pa bilo dolžno obrazložiti pretrganja zastaranja s sklepom o zaključku izvršilnega postopka z dne 13. 1. 2007.

7Dolžnica je v ugovoru z dne 6. 9. 2016 ugovarjala zastaranje. Navajala je, da je sklep o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998 postal pravnomočen in izvršljiv 15. 10. 1998, da po 356. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatev zastara v roku desetih let in je torej terjatev iz sklepa o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998 zastarala 15. 10. 2008. V odgovoru na ugovor je upnik trdil, da je sklep o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998 res postal pravnomočen 15. 10. 1998, vendar pa se je na podlagi sklepa vodila izvršba, ki je bila neuspešna zaradi razlogov na strani dolžnice in je bil postopek pravnomočen zaključen 13. 1. 2007. Skliceval se je na določbo 365. člena OZ, po kateri se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem in na 369. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, v tretjem odstavku pa, da kadar je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se izterjala terjatev, začne zastaranje znova teči od dneva, ko je spor končan. Ker je bil postopek pred sodiščem pravnomočno končan 13. 1. 2007, je tega dne začelo teči desetletno zastaranje, kar pomeni, da se je izteklo 13. 1. 2017, nov predlog za izvršbo pa je bil vložen 13. 7. 2016 in torej terjatev upnika še ni zastarala.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnica ni nasprotovala upnikovi trditvi iz predloga za izvršbo in odgovora na ugovor, da se je izvršilni postopek I 98/19530 pravnomočno zaključil 13. 1. 2007, niti ni dokazovala, da se je zaključil na kakšen drug datum, zato je dejstvo pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 98/19530 dne 13. 1. 2007 štelo za priznano. Te ugotovitve sodišče prve stopnje dolžnica ne izpodbija, temveč v pritožbi celo sama navaja, da se je izvršilni postopek I 98/19530 ustavil s sklepom o ustavitvi, ki je postal pravnomočen 13. 1. 2007.

9Na podlagi 1060. člena OZ je treba v konkretnem primeru uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je obligacijsko razmerje med upnikom in dolžnico nastalo pred uveljavitvijo OZ 1. 1. 2002. Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (prvi odstavek 379. člena ZOR), zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR). V konkretnem primeru je sklep o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998 postal pravnomočen in izvršljiv 15. 10. 1998 in je torej upnik od naslednjega dne dalje imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Med strankama ni sporno, da je po izdaji sklepa o izvršbi I 98/19530 z dne 26. 8. 1998 tekel postopek izvršbe, ki se je končal 13. 1. 2007. Na podlagi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 98/19530 prišlo 13. 1. 2007 ter da desetletni zastaralni rok za zastaranje terjatve do vložitve upnikovega predloga za izvršbo v tem postopku še ni potekel in zastaranje ni nastopilo. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo prvega odstavka 389. člena ZOR, po kateri se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja, posledično pa tudi ni ugotavljalo, iz katerega razloga je prišlo do končanja izvršilnega postopka I 98/19530, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo ter sklep v točki I. izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP in 355. člen v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

10V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti razlog za končanje izvršilnega postopka I 98/19530 in presoditi njegov vpliv na tek zastaralnega roka upnikove terjatve.

11Glede na predhodno sprejeto odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo tudi v točki II. izreka, v točki III. izreka pa v delu, v katerem je bilo odločeno o dolžničinih stroških ugovornega postopka ter zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Ker je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o dolžničinih stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).