VSK sklep I Cp 701/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani kot nedovoljen zavrglo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in ugovor, ki ju je vložil nasprotni udeleženec M.V. (v nadaljevanju: nasprotni udeleženec). V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da razveljavitev klavzule pravnomočnosti v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoča. Ker je sodišče predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrglo kot nedovoljen, je v nadaljevanju zavrglo tudi ugovor nasprotnega udeleženca, saj le-ta ni dopusten zoper pravnomočno zaključeno zadevo.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje nasprotni udeleženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne zemljiškoknjižnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna in da bi prvostopenjsko sodišče moralo odločiti o ugovornih navedbah vlagatelja ugovora, da mu sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Dn 1 z dne 9.1.2006 nikoli ni bil vročen. Nevročitev sklepa in neutemeljeno ugotovljena pravnomočnost sklepa je jasno razvidna tudi iz samega spisa. Sklep Dn 1 ni bil M.V. vročen na naslovu C. 21/a. Sodišče ga je vročalo na napačen naslov, zato ga sodišče sploh ne bi smelo šteti za vročenega, saj se je pošta vrnila nazaj kot "ni dvignil" (tudi fikcija vročitve ni bila izvedena). Opustitev vročitve sklepa, četudi ga je sodišče izdalo po uradni dolžnosti, pomeni kršitev ustavne pravice stranke do pritožbe (ugovora). Sodišče je zato z nezakonitim postopanjem vlagatelju ugovora oz. pritožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče bi moralo ob odločanju o ugovoru upoštevati, da je bila storjena bistvena kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. členom Zakona o pravdnem postopku, ki se v zemljiškoknjižnem postopku uporablja na podlagi 37. členom Zakona o nepravdnem postopku v povezavi z drugim odstavkom 120. člen Zakona o zemljiški knjigi ( v nadaljevanju:a ZZK-1), zato naj višje sodišče že iz tega razloga pritožbi ugodi. Glede na to, da je sodišče neutemeljeno zavrglo tudi ugovor, ker je sklep že pravnomočen, pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Ker sklep še ni pravnomočen, mora sodišče v ponovnem postopku upoštevati ugovorne navedbe v ugovoru M.V. z dne 13.4.2011 glede pomotnega vpisa. V zvezi z navedenim opozarja, da ZZK-1 v 200. členu določa, da če je pri vpisu v zemljiško knjigo prišlo do pomote tako, da se opravljeni vpis ne sklada z dovoljenim vpisom, zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti začne postopek popravljanja pomotnega vpisa in pri pomotnem vpisu to zaznamuje. ZZK-1 v 201. členu določa, da mora zemljiškoknjižno sodišče, če bi pomota pri vpisu lahko imela pravne posledice za določene osebe, pred odločitvijo o popravi pomotnega vpisa te osebe zaslišati. Pritožnik meni, da v obravnavanem primeru ni bilo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, saj v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, da gre za pomotni vpis, saj ni prišlo do pomote tako, da se opravljen vpis ne sklada z dovoljenim vpisom, niti iz razloga, ki ga v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče, da je pri usklajevanju elektronske zemljiške knjige pri uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z ročno vodeno knjigo prišlo do napake. Iz historičnega izpiska za nepremičnine s parc. št. 335/129 in 330/1, vse k.o. Š., ni razviden vpis služnosti, kot ga je s popravnim sklepom vpisalo oz. ustanovilo prvostopenjsko sodišče. Na podlagi navedenega pritožnik meni, da sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo in da v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za dovolitev izdaje sklepa v skladu z 200. in 201. členom ZZK-1 in s tem povezane vknjižbe služnostne pravice hoje, vožnje in živinoreje čez parcelo št. 330/21, sedaj 335/129, v korist 330/11, vse k.o. Š. zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru M.V. z dne 13.4.2011 in razveljavi izpodbijani sklep ter razveljavi tudi sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika Dn 1 z dne 9.1.2006, podrejeno pa, da ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za vložek št. 1 k.o. Š. kaže, da je zadeva pod plombo Dn 1, ki je bila vpisana na podlagi sklepa z dne 9.1.2006, istega leta rešena. Nanašala se je na popravo napake, ki je nastala v elektronski zemljiški knjigi, pri uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z ročno vodeno zemljiško knjigo. Pri vložku št. 1 se je v C2 listu dodal vpis: "vknjižba služnostne pravice hoje, vožnje in živinoreje čez parc. št. 330/21, sedaj tudi 325/129, v korist parcele št. 330/11." Zadeva je zaključena na podlagi ugotovitve zemljiškoknjižnega sodišča, da je sklep o vpisu postal pravnomočen.

Iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige za parcelo št. 330/11 k.o. Š., v korist katere je vpisana služnost, ki obremenjuje nepremičnino nasprotnega udeleženca, pa je razvidno, da je pri tej že prišlo do nadaljnjih vpisov in sicer pod Dn 2 do vknjižbe lastninske pravice v korist A.J. z učinkom od 31.7.2006 in do vknjižbe pridobitve hipoteke, pod Dn 27983/2006 do vknjižbe prenehanja hipoteke in poočitve spremembe podatkov o lastniku in pod Dn 2 do vknjižbe pridobitve lastninske pravice na M.K. v deležu do 1/2 in vknjižbe prepovedi odtujitve oziroma obremenitve.

Podatki obravnavanega Dn spisa 1 pa potrjujejo tudi pritožbeno navedbo nasprotnega udeleženca, da mu sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Dn 1 z dne 9.1.2006 nikoli ni bil vročen. Navedeni sklep nikoli ni bil M.V. vročen na naslov C. 21/a, saj ga je sodišče vročalo na napačen naslov, zato ga tudi ne bi smelo šteti za vročenega, kar pa je očitno štelo, saj je dne 23.2.2006 izbrisalo zaznambo nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga nasprotnega udeleženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in ugovora, ki je bil vložen leta 2011, pa je kljub navedenemu pravilna. Kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, v zemljiškoknjižnem postopku razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni možna. Najpomembnejšo načelo zemljiškoknjižnega prava je namreč načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Obseg izrednih pravnih sredstev je v zemljiškoknjižnem postopku taksativno urejen. Po določbi tretjega odstavka 120. člena ZZK-1 v zemljiškoknjižnem postopku niso dopustne niti obnova postopka, niti revizija, niti vrnitev v prejšnje stanje. Bistvo te določbe je, da zakon ne dopušča nobenega instituta, na podlagi katerega bi lahko sodišče v okviru odločanja o istih predlogih za vpis spreminjalo že izvedeni vpis, saj bi bil sicer sistem zaupanja v podatke zemljiške knjige porušen. Z izbrisom plombe namreč odpadejo procesne ovire za odločanje o vpisih v kasneje začetih postopkih, do katerih je, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pri nepremičnini s parc. št. 330/11 k.o. Š. tudi dejansko prišlo. Zaradi specifičnosti zemljiškoknjižnega postopka, v katerem ni možna razveljavitev klavzule pravnomočnosti (prim. tudi Cdn 519/2012, Cdn 29/2013, Cdn 490/2013, Cdn 376/2013), nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižno sodišče tudi v primeru utemeljenega ugovora ne bi moglo ugoditi, saj ne bi smelo razveljaviti vpisa, za kar se je nasprotni udeleženec zavzemal v ugovoru in se zavzema tudi v obravnavani pritožbi. Iz tega logično sledi, da nepravilnosti do katere je v obravnavanem zemljiškoknjižnem postopku sicer nedvomno prišlo, v tem postopku ni mogoče več odpraviti in je nasprotnemu udeležencu mogoče pravno varstvo zagotoviti le v pravdnem postopku na podlagi izbrisne tožbe, ki bi jo bilo potrebno nasprotnemu udeležencu dovoliti, čeprav se nasprotni udeleženec v ugovoru sklicuje na formalno neveljavnost vpisa (prim. II Ips 282/2011).

Na pritožbene trditve, da iz historičnega izpiska za nepremičnine s parc. št. 335/129 in 330/11 vse k.o. Š. ni razviden vpis služnosti, kot ga je s popravnim sklepom vpisalo oziroma ustanovilo sodišče, ni mogoče argumentirano odgovoriti, ker pritožba teh svojih trditev ni konkretizirala. Če pa držijo trditve L.V., da je parc. št. 330/11 k.o. Š. nastala z delitvijo in da je prejšnja parcela imela vpisano služnost, ne gre prezreti materialnopravne določbe prvega odstavka 225. člena Stvarnopravnega zakonika (enako je določal pred tem veljavni Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih v 59. členu), da v primeru razdelitve gospodujoče nepremičnine ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).