VSRS sodba II Ips 56/2013

Revizija se zavrne.

1Tožnica je s tožbo z dne 16. 3. 2007 zahtevala plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi izgube leve roke v delovni nesreči 22. 5. 2006 pri opravljanju dela vulkanizerja za izvajalca - podjetje G. d. o. o. (v nadaljevanju izvajalec usposabljanja), na katero jo je v okviru usposabljanja napotil toženec.

2Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, toženkini pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zahteva povračilo stroškov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da revizijsko sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Po njenem mnenju je odločitev sodišča druge stopnje arbitrarna, nehumana, površna in ne prispeva k ugledu sodstva. Poudarja, da 24 - letna natakarica, brez delovnih izkušenj in ustreznih znanj, ne bi smela biti napotena na delo vulkanizerja pri tako nevarnih strojih brez ustreznega nadzorstva, da je delala v štirih izmenah, tudi ponoči, da ji toženec ni zagotovil dolžne varnosti pri delu, niti izvedel najnujnejših ukrepov varstva in zdravja pri delu, da izvajalca ni povprašal o tožničinih zaščitnih sredstvih, ni preveril ali podjetje spoštuje delovnopravno zakonodajo in tožničine psihofizične sposobnosti za takšno delovno mesto, ali je tožnica zavarovana za primer poškodbe pri delu, ali je izvajalec sprejel izjavo o varnosti, ali so bili stroji varni, ali so bili pregledani, ali bo tožnica imela zagotovljeno strokovno usposabljanje, ali je delovni proces prilagojen njenim telesnim in duševnim sposobnostim in podobno. Meni, da sodišče o navedenih očitkih ni podalo dovolj razlogov. Pomanjkanje razlogov mu je po njeni oceni mogoče očitati tudi v zvezi z vprašanjem, ali je toženca mogoče šteti kot udeleženca v delovnem procesu, o njegovih obveznostih v zvezi z varnim delom po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu,(1) predvsem tistih iz 57. člena Zakona o delovnih razmerjih(2) o napotitvi na delovno mesto. Opozarja, da je toženec pravna oseba javnega prava, ki razpolaga z javnim denarjem, zanj pa veljajo določbe ZVZD. Sklicuje se na sklenjene pogodbe, Program usposabljanja za delovno mesto vulkanizer, Merila ocenjevanja prejetih predlogov, Navodila glede nadzorov na mestu samem, Javno povabilo delodajalcem za izvedbo programov usposabljanja in Statut Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Opozarja na svojo izpoved, da ni opravila tečaja za varno delo na stroju, izpoved direktorice toženčeve podružnice v Ljutomeru, da je toženčeva odgovorna oseba pred napotitvijo izvedla razgovore z izvajalcem, da si je delovno mesto tudi ogledala, ni pa spraševala o delovni varnosti, in izpoved delovnega inšpektorja, da toženec ne bi smel potrditi tako skrčenega programa usposabljanja. Toženec se po njeni oceni ne more sklicevati, da njena varnost ni bila njegova dolžnost, saj ni ravnal niti v skladu s svojimi internimi pravili, ker bi sicer ugotovil, da je bila tožnica napotena na delo s stroji, ki niso bili tehnično primerni za obratovanje. Opozarja na Postopkovnik za aktivnost, po katerem mora toženec iskati ustrezne brezposelne osebe, ki jih mora tudi preverjati, in Sistem izvajanja kontrol, po katerem toženčeve pristojnosti ureja tudi Pravilnik o izrednih nadzorih, ki mu omogoča ogled kraja usposabljanja. Razlogom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zatrjevala, da izvajalec ni podal izjave o varnosti, in je zato tožencu neutemeljeno očitala, da ni preveril, ali je izvajalec takšno izjavo sploh sprejel, da ni navedla, v čem naj bi bila vzročna zveza med neopravljenim zdravstvenim pregledom in delovno nezgodo, pripisuje protispisnost in to podrobneje obrazlaga. V zvezi z njimi mu očita tudi izostalo materialno procesno vodstvo, saj ji ni omogočilo, da se seznani z dejstvi, ki jih je štelo za odločilna, zato je izpodbijana sodba zanjo sodba presenečenja. Opozarja na kršitve ustavnih človekovih pravic in izpostavlja kršitve pravice do izjave, pravice do enakosti in enakega varstva, pravice do sodnega varstva, pravice do pravnega sredstva in druge, kar podkrepi s primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice, in podaja pogled, kako morajo biti obrazložene sodne odločbe. Sklepno sodišču druge stopnje očita tudi, da ni opravilo njenega zaslišanja, s čimer ji je odvzelo pravico do izjave in aktivnega sodelovanja v postopku, svojega ravnanja pa ni niti obrazložilo.

5Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker revizijsko sodišče na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

8Tožnica svoj tožbeni zahtevek opira na pravila o odškodninski odgovornosti in meni, da je toženec ne bi smel napotiti na delovno usposabljanje oziroma bi moral vsaj preveriti, kako se delo opravlja, in zaradi kršitev varnosti in zdravja pri delu končati njeno usposabljanje. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) objektivno odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti nalaga imetniku stvari oziroma tistemu, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (149. in 150. člen OZ). Ker se toženec, tudi če je tožnica opravljala nevarno dejavnost ali delala z nevarno stvarjo, z njo ne ukvarja, tožnici ne more objektivno odgovarjati za nastalo škodo, kar narekuje še presojo, ali ji odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Ne glede na to, ali je odgovornost pogodbena ali nepogodbena, toženec odgovarja le, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Odgovornosti se lahko izogne, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ), v primeru, ko gre za poslovno odgovornost pa, če dokaže, da svojih pogodbenih obveznosti ni mogel (pravočasno) izpolniti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ni mogel preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti (240. člen OZ). Kot delodajalec toženec odškodninsko odgovarja tudi za ravnanje svojih delavcev (prvi odstavek 147. člena OZ). Pri presoji, ali je neko ravnanje protipravno, je sodišču v pomoč temeljno načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ,(3) ki prepoveduje kakršnokoli ravnanje, ki lahko povzroči škodo, pri tem pa sodišče odgovorni osebi ne sme naložiti nerazumne skrbnosti, ki je pri zagotavljanju varnosti ne bi mogla izpolniti.(4) Da je torej toženčevo aktivno ravnanje ali opustitev protipravno, mora biti možnost nastanka škode, ki lahko nastane kot posledica takšnega ravnanja, zanj objektivno predvidljiva.(5)

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- toženec je v okviru aktivne politike zaposlovanja 24 let stari brezposelni tožnici, ki je želela opravljati delo natakarice, čistilke in ostala preprosta dela, ponudil usposabljanje za delo vulkanizerja pri izvajalcu G., d. o. o., šlo je za delo pri delovnem stroju za brizganje gume;

- tožnica ni zatrjevala kakšne bolezni ali invalidnosti, ki bi ji preprečevala delo pri tem stroju;

- tožnici bi, če se brez opravičenih razlogov ne bi odzvala vabilu, prenehale pravice iz naslova brezposelnosti;

- tožnica je s tožencem sklenila Pogodbo o vključitvi v podaktivnosti 2. 1. 1. 2. - usposabljanje na delovnem mestu vulkanizer z dne 20. 4. 2006 (v nadaljevanju Pogodba o usposabljanju), s katero se je strinjala, da se bo vključila v trimesečni program usposabljanja in po njegovem zaključku ne bo odklonila zaposlitve pri izvajalcu usposabljanja;

- tožnica z izvajalcem usposabljanja ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, ohranila je status brezposelne osebe, toženec in izvajalec usposabljanja pa sta se s Pogodbo o sofinanciranju podaktivnosti z dne 2. 6. 2006 (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju) dogovorila, da bo izvajalec usposabljanja po predloženi in s strani toženca odobreni vsebini izvedel program usposabljanja tožnice, ji določil mentorja, ki bo skrbel za tožničino strokovno znanje, ji izdal napotnico za zdravniški pregled, ki ga bo plačal toženec, jo zavaroval za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, pri izvajanju programa spoštoval zakonodajo in dobljena sredstva uporabil zgolj za ta namen;

- tožnica, ki je v izmenah (tudi ponoči, čeprav izvajalec za to ni pridobil toženčevega soglasja, pa bi ga moral) opravljala delo na delovnem mestu s povečano nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare, ni izpolnjevala pogojev za opravo dela, ni imela opravljenega predhodnega zdravstvenega pregleda, ni opravila teoretičnega in praktičnega preizkusa znanja iz varnosti in zdravja pri delu ter ni bila praktično in teoretično poučena o varnem delu in nevarnostih;

- stroj za brizganje gume, s katerim je tožnica delala, ni imel uporabnega dovoljenja, na njem pa je bilo mehansko zaprto končno varnostno stikalo, ki krmili odprtost in zaprtost prednjih varovalnih vrat ter preprečuje, da bi stroj deloval, če vrata niso v spodnjem zaprtem položaju, zaradi česar ni delovala varnostna naprava, ki prekine delovanje stroja, če vrata trčijo na oviro, in se je stroj zagnal, čeprav je tožnica imela roko v njegovem delovnem območju, zato se je ob tem poškodovala.

10Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da kljub zelo resni poškodbi, ki jo je tožnica utrpela zaradi opustitve predpisov o varnem delu pri izvajalcu usposabljanja, odškodninske odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče pripisati toženemu zavodu, ki je tožnico na usposabljanje napotil.

11Tožnica s tožencem ni sklenila pogodbe o zaposlitvi in zato za odločanje v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb delovnopravne zakonodaje.(6) Po določbi v času škodnega dogodka veljavnega 3. člena ZVZD kot delavec za potrebe tega zakona šteje tudi oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja, kot delodajalec pa oseba, ki na kakršnikoli pravni podlagi zaposluje delavca. Kot delodajalec v konkretnem primeru šteje le izvajalec usposabljanja, ki je organiziral delovni proces, in ne toženec, ki z organizacijo delovnega procesa, v katerem se je tožnica usposabljala za opravljanje dela, ni imel opravka, saj je tožnico na usposabljanje le napotil. Za varno delo bi v skladu z zahtevami ZVZD(7) moral poskrbeti izvajalec usposabljanja,(8) tožničino nasprotno stališče pa je zmotno. To je tožnici ustrezno pojasnilo že sodišče druge stopnje, zato mu neutemeljeno očita premalo razlogov v tej smeri.(9)

12Nadalje je revizijsko sodišče presojalo, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da škoda, ki je nastala tožnici, tudi ni posledica kršitve katere od toženčevih pogodbenih zavez. Tožnica se sklicuje tako na Pogodbo o usposabljanju, ki jo je s tožencem sklenila sama, kot na Pogodbo o sofinanciranju, ki jo je s tožencem sklenil izvajalec usposabljanja. Sodišči nista ugotovili, da bi se z njima toženec zavezal, da bo (tudi z ogledom na kraju samem) opravljal nadzor nad tem, ali tožničino usposabljanje poteka varno in v skladu z zakonodajnimi zahtevami varnosti in zdravja pri delu. Tega mu ne nalaga niti tehnični, administrativni, niti finančni nadzor sklenjenih pogodb, na katerega se posebej sklicuje revidentka, pa tudi ostale njune določbe ne.

13Med toženčeve strokovne naloge spada tudi vključevanje brezposelnih v zaposlitev, ki so jo v času škodnega dogodka urejali veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti(10) ter podzakonski predpisi, med njimi tudi v reviziji izrecno izpostavljeni: toženčev statut, sprejeta navodila, pravila, povabila, merila, programi, ... Med toženčeve dejavnosti pa ne spada nadzor varnosti in zdravja pri delu, ki bi tožničino poškodbo preprečil. To velja tudi za preostale opustitve, ki jih tožnica očita tožencu (da ni preveril njene psihofizične usposobljenosti, varnosti delovne opreme in delovnih sredstev, pa tudi ne, ali ima izvajalec sprejeto izjavo o varnosti, ali je bila tožnica seznanjena z delovnim procesom, ali je delala tudi ponoči in na delovnem mestu s povečano nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare, ali je izpolnjevala pogoje za opravo dela, ali je opravila teoretični in praktični preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu, ali je bila praktično in teoretično poučena o varnem delu in nevarnostih in podobno). Financiranje toženčeve dejavnosti iz javnih sredstev in njegov status pravne osebe javnega prava na to presojo ne vplivata. Ker to niso bile njegove naloge, toženčeva opustitev njihove izvedbe ne more biti protipravna, vprašanji, ali so zatrjevane okoliščine resnične (tudi ali je imel izvajalec usposabljanja sprejeto izjavo o varnosti ali ne) in ali so vplivale na tožničino nezgodo (ali je podana vzročna zveza med njimi in tožničino poškodbo), pa nista odločilni. Razlogi sodišča druge stopnje v zvezi s tem so le rezervne narave, zato tožnica s svojimi očitki zoper njih ne more uspeti.

14Toženec je tožnico napotil na usposabljanje k izvajalcu, ki je kršil pravila varnega dela. Tudi to mu ne more naložiti odškodninske odgovornosti, če ob tem niso bile podane okoliščine, v katerih bi se moral in mogel zavedati ugotovljenih pomanjkljivosti delovnega stroja in delovnega procesa, na katerega je tožnico napotil. Tožnica na primer ni zatrjevala, da bi bil toženec iz preteklih izkušenj že seznanjen s kršitvami pravil o varnem delu pri tem izvajalcu. Ugotovljeno je bilo, da ga tudi tožnica o kršitvah, neprimernih delovnih sredstvih, opremi in ostalih nepravilnostih ni obvestila, čeprav se mu je s Pogodbo o usposabljanju zavezala, da ga bo seznanila z razlogi, ki bi ji onemogočali udeleževanje programa.(11) Sodišči nižjih stopenj tudi nista ugotovili, da bi toženec kako drugače izvedel za nevarne delovne pogoje, v katerih je tožnica opravljala usposabljanje. Toženec je sicer vedel, da izvajalec usposabljanja tožnice ni napotil na zdravniški pregled. Ker dejstvo, da tožnica nanj ni bila napotena, ne more prispevati k nevarnemu delovanju delovnega stroja, ki je povzročilo tožničino poškodbo, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da to tožencu ne nalaga odškodninske odgovornosti. Tožničine revizijske trditve, ki se na tem mestu sklicujejo na okoliščini, da je ni nihče seznanil s potekom varnega dela in s stopnjo njegove nevarnosti,(12) vsebinsko ne sodijo v vprašanje vzročne zveze, pač pa v vprašanje protipravnosti, zato pravilnega zaključka sodišča druge stopnje, da tožnica ni izkazala, da je toženčevo ravnanje v vzročni zvezi s tožničino poškodbo, ne morejo izpodbiti.(13)

15Upoštevaje vse navedene objektivne in subjektivne okoliščine konkretnega primera tožencu kljub bremenu, da svojo dejavnost opravlja s stopnjo skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ni mogoče očitati, da bi moral in mogel možnost nastanka tožničine poškodbe predvideti in jo preprečiti. Revizijsko sodišče se zato pridružuje oceni pritožbenega sodišča, da toženčeva odškodninska odgovornost ni podana.

16Tožnica sodišču druge stopnje očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo ter posledično sodbo presenečanja in prekršene ustavne pravice, kar se v glavnem nanaša na razloge sodišča druge stopnje o tožničinih vsebinsko pomanjkljivih očitkih glede neopravljenega zdravstvenega pregleda in nesprejete izjave o varnosti in zdravju pri delu ter na po njeni oceni njegove pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih. Dolžnost oprave materialno procesnega vodstva ne seže tako daleč, da bi bilo sodišče stranko dolžno opozoriti na vsak posamezen element pravne kvalifikacije spora, s katero je bila ta že seznanjena in bi ga lahko ob zadostni skrbnosti tudi ustrezno zatrjevala (npr. izrecno izpostavljen element vzročne zveze ob presoji krivdne odškodninske odgovornosti), kar toliko bolj velja za sodišče druge stopnje (drugi odstavek 351. člena ZPP).(14) Zato to tudi ni moglo storiti ostalih, posledično očitanih kršitev. Revizijsko sodišče dodaja še, da tožnica niti v reviziji ne pojasni, katere bi bile tiste okoliščine, ki bi jih na poziv sodišča podala in bi lahko pripeljale do toženčeve odškodninske odgovornosti. Sodbi sodišča druge stopnje tudi ni pripisati očitane protispisnosti, ki predstavlja v obrazložitev sodbe vsebinsko napačno prenesen oziroma prirejen zapis listin ali zapisnikov. To izpovedi, na katere se tožnica sklicuje, ni povzemalo in ne dokazno ocenjevalo.(15) Utemeljen ni niti očitek pomanjkanja razlogov, saj ima izpodbijana sodba vse zgoraj povzete in preizkušene odločilne razloge, potrebne za sprejeto odločitev. Za tožničino ponovno zaslišanje pred sodiščem druge stopnje ni bilo potrebe, saj to služi kot dokaz, s katerim se ugotavljajo zatrjevana dejstva. Sodišče druge stopnje je svojo, drugačno odločitev kot sodišče prve stopnje sprejelo s ponovno presojo zakonskih določb, ki urejajo krivdno odškodninsko odgovornost in jih je uporabilo že sodišče prve stopnje, in ne na podlagi na novo ugotovljenih spornih dejstev. Zato sta se pravdni stranki o pravni podlagi in odločilnih dejstvih imeli oziroma bi se ob zadostni skrbnosti imeli možnost izjaviti že pred sodiščem prve stopnje. Pravilna, drugačna presoja materialnopravnih določb ne terja ponovne oprave glavne obravnave (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), tožnica pa tudi ni pojasnila, katera odločilna dejstva bi sodišče druge stopnje ob tej priložnosti lahko ugotovilo in o čem bi v svojem zaslišanju izpovedala, zato se sodišču druge stopnje o tem, zakaj je ni zaslišalo, ni bilo potrebno opredeljevati.

17Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom te odločbe.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 56/1999 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVZD.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 42/2002 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR.

Op. št. (3): Temeljna načela so podlaga in usmeritev za razlago zakona ter za ravnanje vseh udeležencev obligacijskega razmerja, če pride do spora pred sodiščem, pa tudi za odločanje v njem, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002.

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 161/2010 z dne 10. 12. 2012.

Op. št. (5): Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 701-707 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 615/2007 z dne 7. 5. 2009.

Op. št. (6): Ne glede na to revizijsko sodišče pojasnjuje, da bi bila toženčeva odškodninska odgovornost tudi v primeru, če bi toženec opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu po 57. členu v času škodnega dogodka veljavnem ZDR, odvisna od presoje ustreznosti njegovega ravnanja, torej same napotitve in ne od presoje ustreznosti ravnanja delodajalca, h kateremu je delavec napoten (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012 in M. Lubinič v Odškodninska odgovornost delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, Pravosodni bilten, št. 1/2012, str. 33-41).

Op. št. (7): Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD).

Op. št. (8): Njegova zavarovalnica je tožnici tudi že plačala odškodnino v višini 33.383,41 EUR.

Op. št. (9): Primerjaj 10. in 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (10): Uradni list RS, št. 5/1991 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, ZZZPB. Po določbi njegovega 4. člena Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje opravlja strokovne naloge, ki se nanašajo na zaposlovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja.

Op. št. (11): Kršitev pravil varnega dela je gotovo razlog, zaradi katerega bi tožnica lahko odklonila ali prekinila ponujeno usposabljanje.

Op. št. (12): Primerjaj drugi odstavek na 6. strani revizije.

Op. št. (13): Do tožničinih procesnih očitkov v zvezi s tem se bo revizijsko sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Op. št. (14): Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 425 - 435.

Op. št. (15): Kot je revizijsko sodišče že pojasnilo, pa se izpostavljene okoliščine vsebinsko ne nanašajo na vprašanje vzročne zveze, kakor želi prikazati tožnica.