VSRS sklep II Ips 287/2012

I. Revizija predlagateljice se zavrne.

II. Reviziji prve nasprotne udeleženke se delno ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje

a) v delu, ki se nanaša na odškodnino za stanovanjsko hišo v Ljubljani, ..., leseno lopo, delovno jamo, vrtno ograjo, dvoriščni tlak, ponikovalnico, vetrolov, material, selitvene stroške, sadno drevje in nasade in agromelioracijska dela, spremenita tako, da se odškodnina zviša na 213.675,90 EUR,

b) v delu, ki se nanaša na parcelo št. ..., k.o. ... razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se revizija prve nasprotne udeleženke zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče 1. stopnje je sklenilo, da mora Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) kot pravna naslednica razlastitvenega upravičenca dedičem razlaščenca V. J. plačati 163.965,10 EUR odškodnine za stanovanjsko hišo ..., leseno lopo, delovno jamo, vrtno ograjo, dvoriščni tlak, ponikovalnico, vetrolov, material, selitvene stroške, sadno drevje, nasade in agromelioracijska dela in sicer v 30 dneh, od tedaj dalje pa mu mora, če bo s plačilom zamudila, plačati tudi zakonske zamudne obresti.

2Sodišče druge stopnje je sklep prvostopenjskega sodišča, ki sta ga s pritožbama izpodbijala predlagateljica in prva dva nasprotna udeleženca, potrdilo.

3Revizijo zoper sklep pritožbenega sodišča sta vložili predlagateljica in prva nasprotna udeleženka.

4Predlagateljica uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z znižanjem v korist nasprotnih udeležencev določene odškodnine, podredno pa njegovo razveljavitev in razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve slednje navedenemu v nov postopek. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker v njunih sklepih ni vseh potrebnih razlogov oziroma so ti v nasprotju z listinami, ki sta jih protispisno ocenjevali: nista upoštevali, da je V. J. prejel kot odškodnino nadomestno stanovanje, v katerega se je z družino vselil in zemljišče, za katerega je v prevzemnem zapisniku z dne 7.7.1981 zapisano, da bo »to formalnopravno urejeno, ko bo določena odškodnina za razlaščen objekt«. Tak zapis vsebuje vse bistvene sestavine zavezovalnega posla, po sodni praksi (sklicuje se na odločbi v zadevah II Ips 215/86 in II Ips 216/86) pa »telesna izročitev«, ki je bila opravljena, ni brez pomena in učinka. Povzeti zapis predstavlja tudi pogodbo o zavezovalnem poslu, sklenjeno pod odložnim pogojem, ki nesporno še ni nastopil. V nasprotju z navedenim sodišči na podlagi obravnavane listine zaključita, da dogovora o odškodnini v obsegu, navedenem v omenjeni listini, ni bilo. V zvezi s stanovanjem bi morala biti ob smiselni uporabi 33. člena Zakona o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZPPNDL) upoštevana oziroma od odškodnine odšteta tržna vrednost stanovanja, saj ga je razlaščenec odkupil po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) pod izrazito ugodnimi pogoji, in stroški stanovanja do odkupa; ni dovolj zaradi dodelitve stanovanja na podlagi prvega odstavka 42. člena istega zakona razlastitvene odškodnine zmanjšati za 30%. Ugotovitev, da ni bilo izkazano, da V. J. ni plačeval stanarine in obratovalnih stroškov, je zmotna zaradi procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v obliki neupravičene zavrnitve dokaznih predlogov po pribavi podatkov pri Stanovanjskem podjetju in Podjetju UVG ter spisa N 851/89, iz katerih bi sodišče ugotovilo, da računov za obravnavane stroške V. J. ni plačeval. V zvezi s tem so tudi razlogi pomanjkljivi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabne 286. člena ZPP so napačne tudi dejanske ugotovitve o stanju razlaščene hiše in lope, o tem, da je bilo dvorišče tlakovano in da je bila postavljena ograja ter vrt zasajen oziroma hotikulturno zasajen in podobno. Zakaj so dokazni predlogi o teh okoliščinah prepozni, je pojasnilo šele pritožbeno sodišče in s tem predlagateljici odvzelo možnost obravnavanja. Njegovi razlogi so napačni, saj je zavrnjene dokazne predloge predlagateljica podala z dokazno temo, ki jo je uveljavljala pravočasno. Višina odškodnine se ne da preizkusiti; določena je v skupnem znesku za vse razlaščene stvari.

5Prva nasprotna udeleženka revizijo vlaga iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Graja odločitev, da ji ne pripada odškodnina v višini, ki bistveno presega prisojeno in znaša približno 2.976.222,78 EUR. Trdi, da so razlogi izpodbijanega sklepa o zadovoljivo rešenem stanovanjskem problemu razlaščenca z dodelitvijo najemnega stanovanja kontradiktorni, saj je pritožbeno sodišče v 8. točki obrazložitve najprej menilo, da zato, ker je razlaščenec stanovanje kasneje odkupil, ni mogoče šteti, da je imel od njega kakšno korist, ki bi jo bilo treba odšteti od odškodnine, nato pa ravno zaradi dodelitve najemnega stanovanja odškodnino znižalo za 30%. Obrazložitev v 14. točki, da razlaščenec v postopku ni trdil, da dodeljeno mu stanovanje ni zadovoljivo oziroma primerno, je protispisna: na naroku 29.3.2012 je nasprotoval uporabi določbe 42. člena ZRPPN ravno iz razloga, ker dodeljeno mu stanovanje površine 54 m2 ni ustrezno nadomestilo razlaščene 6-krat večje hiše z 771 m2 zemljišča in ni bilo primerno; enako, z dodatkom, da je bilo stanovanje v bloku brez delavnice in neprimerno za petčlansko družino, ki je ravno zaradi tega razpadla, je trdil že v vlogi z dne 28.6.2006. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče odločitev oprlo na ZRPPN na podlagi določbe 63. člena navedenega zakona, po kateri lahko prejšnji lastnik do pravnomočnosti sklepa o odškodnini zahteva, da se mu odškodnina določi po določbah tega zakona (ZRPPN) in ne po določbah (prejšnjega) zakona, ki je veljal ob uvedbi postopka, če je to za razlaščenca ugodneje. Ta pogoj ni bil izpolnjen: ZRPPN za razlaščenca ni ugodnejši, ker ob ugotovitvi o dodelitvi primernega stanovanja določa 30%-no znižanje odškodnine in ker so nasprotni udeleženci v zadnjem sojenju nasprotovali njegovi uporabi. Obrazložitev pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu, da ni jasno, kdaj naj bi odločitev o uporabi zakona spremenili, je protispisna; navedeno izhaja iz zapisnika z dne 29.3.2012 in iz reviziji priloženih vlog. Pritožbeno sodišče se do stališče glede uporabe 64. člena ZRPPN sploh ni opredelilo in je s tem pritožnikom odvzelo možnost pritožbe. Poleg tega pa, ponavlja z obširnimi razlogi, stanovanje ni bilo primerno. Primernost stanovanja je pravni standard. Sodišče ga v konkretnem primeru sploh ni napolnilo. Zadovoljilo se je z dejstvom, da je bilo razlaščencu dodeljeno drugo stanovanje, kar ni kriterij za znižanje odškodnine iz 42. člena ZRPPN. Odločitev o višini odškodnine je napačna tudi zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje zastopali zmotno stališče, da nasprotni udeleženci niso upravičeni do odškodnine za zemljišče, za parcelo ... k.o. ..., ker so zanjo prejeli odškodnino že v denacionalizacijskem postopku in zato o njej ni mogoče ponovno odločati. Res so prejeli 16.085 EUR odškodnine, vendar bi moralo sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava izhajati iz tržne (po ugotovitvi izvedenca D. Ž. nekajkrat višje) vrednosti zemljišča in od te vrednosti odšteti, kar je bilo plačanega v denacionalizacijskem postopku in kar nedvomno ne predstavlja popolne odškodnine. Stališče nižjih sodišč o tem vprašanju je v direktnem nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi U-I-45-89-14 z dne 29.3.1990, ki poudarja, da mora biti odškodnina seštevek izgub vseh koristi, ker razlaščenec trajno in za vselej izgublja lastnino in se njegov položaj po razlastitvi ne sme bistveno poslabšati. Odškodnina je pravična le v primeru, ko bi si razlaščenec z odškodnino za razlaščeno nepremičnino lahko kupil najmanj tiso, kar mu je bilo odvzeto. Nasprotni udeleženci, ki so izgubili hišo s 327 m2 uporabne površine in velikim vrtom, si s prisojenim zneskom ne morejo kupiti niti 150 m2 velikega stanovanja v C., ker znaša kupnina zanj 312.610 EUR; odškodnina zadošča za polovico takega stanovanja brez kakršnegakoli dodatnega zemljišča. Sodišče so opozorili tako na dejstvo, da je za razliko od njih, ki niso prejeli še ničesar, razlastitveni upravičenec pred 43 leti, že 15.1.1969, za nepremičnino, ki je predmet tega postopka, prejel od G. 1.809.914,54 Din kot tržno odškodnino v smislu določbe 32. člena tedaj veljavnega Zakona o razlastitvi iz leta 1968, kot tudi na vsebino prej navedene ustavne odločbe, vendar o višini odškodnine nista odločali na njeni podlagi, s čemer sta zagrešili še absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje revidentka nasprotuje razlogom iz 18. točke sklepa pritožbenega sodišča, češ da nasprotni udeleženci niso uveljavljali odškodnine iz naslova izpada dohodka in izgubljenega dobička; to ne drži, saj je bilo postavljenih več zahtevkov za različne vrste škode, v zvezi z njimi pa je sodišče druge stopnje zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da bi morali spore o premoženjskopravnih razmerjih skladno z določbo 26. člena ZRPPN reševati v drugem sporu pred rednim sodiščem. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z določitvijo odškodnine v višini 2.976.222,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2007 do plačila, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve nižjima sodiščema v ponovno odločanje. Uveljavlja stroške revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Skladno z določbo 375. člena ZPP je bila revizija predlagateljice vročena nasprotnim udeležencem, revizija prve nasprotne udeleženke pa ostalim nasprotnim udeležencem in predlagateljici.

7Predlagateljica je odgovorila na revizijo prve nasprotne udeleženke in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Znesek 2.976.222,78 EUR, ki ga, in sicer nedovoljeno – po nastopu prekluzije - zahteva revidentka, je s pomočjo izvedenca S. V. preračunana odškodnina, ki jo je v višini 1.809.914,54 Din prejela predlagateljica; mnenje izvedenca V. je bilo naročeno s strani predlagateljice izključno za potrebe izvensodnih pogajanj in čeprav je bilo izrecno dogovorjeno, da sodišču ne bo predloženo, so ga nasprotni udeleženci priložili svoji pripravljalni vlogi z dne 21.1.2008, zato ga nižji sodišči pravilno nista upoštevali. Pravilno sta na podlagi izbire V. J. odškodnino določili na podlagi ZRPPN in odločili, da odškodnine za parcelo ..., k.o. ... ni mogoče prisoditi, ker je bila zanjo plačana odškodnina v denacionalizacijskem postopku, ki ga je v okviru svoje pravice izbire izbral razlastitveni upravičenec. Ponovna določitev odškodnine za to zemljišče bi bila v nasprotju z načelom pravične odškodnine iz prvega odstavka 9. člena ZRPPN. Revizijske trditve o neprimernosti V. J. dodeljenega stanovanja oceni kot zmotne in ponovi svoje revizijsko stališče, da bi morali sodišči prve in druge stopnje odškodnino zmanjšati ne le za 30%, kar sta pravilno storili, pač pa za tržno vrednost stanovanja, kot določa 33. člen ZRPPN.

8Prva nasprotna udeleženka je odgovorila na revizijo predlagateljice in jo ocenila za neutemeljeno. Ne drži, da bi V. J. na račun odškodnine prejel nadomestno stanovanje in nadomestno zemljišče, kar naj bi (glede zemljišča) izhajalo iz zapisnika z dne 7.7.1981, ki po zmotnem stališču predlagateljice predstavlja zavezovalni pravni posel. Za zavezovalni posel bi šlo le, če bi izročevalec zemljišča nedvoumno izrazil voljo, da bo zemljišče prenesel v sfero razlaščenca in bi slednji s tem soglašal, poleg tega pa bi moral zavezovalni posel vsebovati vse bistvene sestavine, a jih ni. Ni ga podpisala oseba, pooblaščena za zastopanje predlagateljice, zato v nobenem primeru ne more nikogar veljavno zavezovati. Tudi sicer obveznosti, ki jih je prevzela s tem zapisnikom, predlagateljica ni izpolnila: ni pridobila lokacijskega in gradbenega dovoljenja na ime V. J. (prvega je nato leta 1983 izposloval imenovani sam, a ne na svoje ime, pač pa v korist Komunalne skupnosti Šiška in še to je Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora leta 1986 odpravil), ni v objekt napeljala trifaznega toka. Z zemljiščem je vseskozi razpolagala predlagateljica in ne razlaščenec, kar dokazuje na Območno geodetsko upravo Ljubljana naslovljena vloga predlagateljice za izvedbo sprememb v katastru z dne 6.4.2009. In ne najmanj pomembno: na parceli, ki naj bi bila izročena kot odškodnina, je na podlagi odločbe Mestne uprave za inšpekcijske službe iz leta 1994 zaznamovana črna gradnja soseda I. J. Predlagateljičino zavzemanje za zmanjšanje odškodnine za tržno vrednost stanovanja, ki je bila razlaščencu dodeljeno kot nadomestno najemno stanovanje, označi za absurdno spričo nesporne okoliščine, da je razlaščenec kasneje stanovanje po določbah o privatizaciji iz VIII. poglavja SZ odkupil prav od predlagateljice. Trditve o neplačevanju stroškov stanovanja pred sklenitvijo prodajne pogodbe pa so ovržene z listinskimi dokazi.

K reviziji predlagateljice

9Revizija predlagateljice ni utemeljena.

a) O znižanju odškodnine za vrednost parcele št. 1 k.o. ...

10Predlagateljica je uveljavljala, naj sodišče odškodnino zmanjša za vrednost parcele št. 1. k.o. ..., češ, da je to nepremičnino razlaščencu izročila kot odškodnino oziroma kot nadomestno zemljišče. Sodišči prve in druge stopnje njenemu predlogu nista sledili.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedena nepremičnina nikoli ni prešla v razlaščenčevo premoženjsko sfero. Takšen zaključek je zgradilo na ugotovitvah: da navedena parcela V. J. nikoli ni bila dana z nobeno odločbo ali pravnim poslom - v zvezi s čemer zapisnik z dne 7.7.1981 po njegovem pravnem vrednotenju ne predstavlja “pravnega posla, ki bi služil kot pravna podlaga za prenos lastništva s strani predlagajoče stranke na nasprotnega udeleženca”; da je iz zapisnika razviden dogovor, da bo V. J. prevzel kot nadomestno zemljišče parcelo št. 1 k.o. ... v izmeri 1499 m2 – kjer stoji baraka; da je na podlagi tega dogovora V. J. parcelo št. 1 k.o. ... prejel le kot začasno rešitev – do zgraditve novega stanovanjskega poslopja; da na tak dogovor kaže tudi dejstvo, da je predlagateljica kot zemljiškoknjižna imetnica pravice uporabe kasneje večkrat enostransko, brez soglasja nasprotnega udeleženca, naročila katastrske operacije, ki so posegle (tudi) v zemljišče, ki je bilo predmet zapisnika z dne 7.7.1981 (parcelacije, pripojitve posameznih delov k drugim parcelam ipd) in so njegovo površino zmanjšale na 1256 m2; da predlagateljica ni nikoli poskrbela za komunalno opremo parcele, niti uresničila zaveze po pridobitvi lokacijskega in gradbenega dovoljenja v razlaščenčevo korist; da je Javni pravobranilec v dopisu z dne 31.10.1987 potrdil, da je V. J. pripravljen prevzeti nadomestno gradbeno parcelo, da pa pogodba o oddaji nadomestne parcele še ni sklenjena; da iz dopisa Zavoda za izgradnjo Ljubljane z dne 18.6.1987 izhaja, da bo nasprotnemu udeležencu preko ene od stanovanjskih zadrug dana nadomestna parcela in na njegovo ime pridobljeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje; da se to ni zgodilo. Sodišče druge stopnje predlagateljičini pritožbi ni ugodilo. Najprej je iz podatkov spisa povzelo, da je predlagateljica vse do vloge z dne 13.9.2006 trdila, da bo razlaščenec prejel parcelo št. 1 k.o. ... kot nadomestno zemljišče oziroma da si je za to prizadevala in da je nato v omenjeni vlogi neobrazloženo (brez navedbe kdaj in na kateri pravni podlagi) zatrdila, da je razlaščenec to parcelo že prejel. Nato je pojasnilo, da pritožbena trditev, da je V. J. parcelo št. 1 k.o. ... prejel na podlagi sporazuma, vnešenega v zapisnik z dne 7.7.1981, oziroma da ta sporazum predstavlja zavezovalni pravni posel za pridobitev lastninske pravice, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

12Temu predlagateljica ob uveljavljanju absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma relativne bistvene procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom istega zakona v reviziji neutemeljeno nasprotuje, sklicevaje se pri tem na dejstvo, da je parcelo št. 1 k.o. ... ocenil sodni izvedenec zaradi odštetja vrednosti od odškodnine, na razloge sklepa I Cp 1802/88 z dne 5.7.1988, da sta se stranki načeloma dogovorili o sklenitvi sporazuma o odškodnini ter da je (nasprotni udeleženec) pripravljen prevzeti parcelo št. 1450/4, in na zapis v lastni pripravljalni vlogi z dne 21.6.1988, da je navedeno nadomestno zemljišče razlaščenec že celo prevzel v posest. Poleg tega, da skladno z razpravnim načelom procesna dejanja sodišča in razlogi sodne odločbe ne morejo nadomestiti trditev strank in da niti s še tako široko razlago iz gornjih zapisov ni mogoče izluščiti trditve, da je stvarna pravica že prešla na razlaščenca ali da zapisnik z dne 7.7.1981 predstavlja pravno podlago (zavezovalni posel) za tak prehod, je sodišče druge stopnje v nadaljevanju izpodbijanega sklepa preverilo pravilnost razlage sporne listine in materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, da ne predstavlja podlage za prenos lastninske pravice oziroma pravice uporabe sprejelo kot pravilno.

13Tudi očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila zagrešena zato, ker je sodišče dogovor z dne 7.7.1981 upoštevalo glede nadomestnega stanovanja, ne pa tudi glede nadomestnega zemljišča, je neutemeljen: razlaščenec glede na tedanjo pravno ureditev stanovanjskih razmerij na nadomestnem stanovanju stanovanjske pravice ni mogel pridobiti na podlagi obravnavanega sporazuma; pridobil jo je lahko le (in jo tudi je) z odločbo pristojnega organa. Trditve, s katerimi revizija posega v dejanske ugotovitve sodišča, pa so zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP neupoštevne.

14In ne nazadnje: lastnica parcele št. 1 k.o. ... je predlagateljica. Zavezovalnega pravnega posla, sklenjenega v korist nasprotnih udeležencev ni, torej lastninske pravice na njej (v korist nasprotnih udeležencev) ne bo izgubila. V njeni premoženjski sferi do prikrajšanja zaradi tega, ker odškodnina ne bo zmanjšana za vrednost navedene nepremičnine (za kar glede na ugotovljena dejstva ni podlage) ne bo prišlo.

b) O znižanju odškodnine za tržno vrednost nadomestnega stanovanja

15Predlagateljičina revizijska teza je, da bi moralo sodišče zato, ker je V. J. nadomestno stanovanje odkupil po privatizacijskih določbah SZ, ob smiselni razlagi 33. člena ZRPPN od odškodnine odšteti tržno vrednost stanovanja.

16Ključen razlog, ki je V. J. omogočil odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji, je v tem, da je imel na tem stanovanju, ki je bilo v družbeni lasti, stanovanjsko pravico. V izpodbijanem sklepu je pravilno pojasnjeno, da se njegov položaj ni v ničemer razlikoval od položaja drugih imetnikov stanovanjske pravice in da pravica do ugodnosti ob nakupu ni bila posledica (dve desetletji pred tem opravljene) razlastitve, predvsem pa, da v ZRPPN, ki vprašanje odškodnine za razlaščene nepremičnine ureja celovito, za predlagano znižanje odškodnine ni podlage- tudi v 33. členu ne.

c) O znižanju odškodnine za “stroške stanovanja”

17Predlagateljica v reviziji graja pravnomočno odločitev, da ni podlage za znižanje odškodnine za “stroške stanovanja”, kar se nanaša na domnevno neporavnano stanarino oziroma najemnino za čas do odkupa stanovanja ter obratovalne stroške. Trdi, da je v zvezi s tem vprašanjem sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni skladno z njenim dokaznim predlogom, podanim v pripravljalni vlogi z dne 13.9.2009, pridobilo in izvedlo dokazov, s katerimi bi bilo potrjeno, da v tej točki obravnavanih obveznosti razlaščenec ni poravnaval, ker o tem sklepa obeh sodišč nimata razlogov in se ju ne da preizkusiti, pa sta (oba) obremenjena še s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je izrecno pojasnilo svoje materialnopravno stališče, da je “plačilo najemnine in stroškov stvar razmerja med najemnikom na eni strani ter najemodajlcem in dobavitelji na drugi strani .“ To revizijsko neizpodbijano stališče pomeni, da za te terjatve tudi v primeru, če bi res obstajale, predlagateljica ne bi bila stvarno legitimirana. Dokazi o njihovem obstoju (ki so bili poleg tega prepozni) res niso bili relevantni.

d) O zatrjevanih procesnih kršitvah v zvezi z ugotavljanjem stanja razlaščene nepremičnine

19Ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem razlaščenčevega sina F. J. in soseda S., kot je predlagala na narokih 18.1. in 29.3.2012, trdi predlagateljica, je sodišče prve stopnje ugotovilo stanje razlaščene nepremičnine, ki odstopa od stanja, upoštevanega v cenitvi, v njeno škodo. Razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložilo, pač pa je šele pritožbeno sodišče (prvič in arbitrarno) ugotovilo, da sta bila prepozna. S takim postopanjem je predlagateljici odvzelo pravico do pritožbe in zagrešilo kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker dokazna predloga nista bila prepozna, saj se nanašata na isto dokazno temo – vrednost nepremičnine, oziroma pomenita celo le pripombe na cenitev, predlagateljica pa je za dediča in pričo zvedela šele sedaj, po smrti V. J., je bila storjena še procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP.

20Da je F. J. dedič po pok. V. J., ki je umrl 19.10.2008, je predlagateljica zvedela najpozneje 24.2.2011, ko je sodišču s pripravljalno vlogo sporočila podatke o vseh dedičih, tudi o F. J.(1) Od tedaj dalje je F. J. sodeloval v postopku; bil je navzoč, ko je izvedenec D. Ž. opravil ogled razlaščene nepremičnine, prav tako pooblaščenec predlagateljice.(2) Cenitev je izvedenec podal na podlagi podatkov v spisu in izjav udeležencev ogleda.(3) Izvedenec upošteval, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, stanje objekta iz “predhodnih pisnih izdelkov z opisi objekta po stanju ob uvedbi postopka za razlastitev”, cenitev je bila vročena vsem udeležencem postopka, na naroku 27.12.2011, ki je vročitvi sledil, pa pripomb na dejansko izhodišče cenitve ni podal nihče (tudi ne predlagateljica ali F. J.). Nato pa je predlagateljica v pripravljalni vlogi z dne 18.1.2012 dopolnila pripombe, ki jih je k cenitvi podala z vlogo z dne 13.1.2012, med drugim s trditvijo, da je izvedenec glede stanja objekta uporabil cenitev B. B. iz leta 1975, ki ne odraža stanja ob razlastitvi leta 1970, ko naj bi bila hiša zgrajena le do 3. (in ne do 4.-5.) gradbene faze, in s pojasnilom, da teh pomembnih okoliščin predlagateljica ni vedela do trenutka, ko se je v postopek vključil F. J., ki ji je te informacije posredoval. Na naroku 19.1.2012, na katerem je sodišče z izvedencem Ž. razčiščevalo pripombe udeležencev zoper cenitev, je predlog za zaslišanje F. J., ki se naroka ni udeležil (iz zapisnika je razvidno, da je bil to razlog za zavrnitev predloga za njegovo zaslišanje), podala še ustno in ga ponovila na naroku 29.3.2012, ko ga je sodišče prve stopnje zavrnilo neobrazloženo. Ob nobenem od navedenih procesnih dejanj ni navedla okoliščin, ki bi izkazovale verjetnost, da ob zadostni skrbnosti za zatrjevano stanje objekta ni mogla zvedeti in ga uveljavljati v postopku do smrti V. J.(4) oziroma vstopa njegovih dedičev v postopek. Da bi izključila uporabo pravil o prekluziji iz 286. člena ZPP, bi to morala storiti, pa ni. Smrt udeleženca postopka sama po sebi in vstop njegovih pravnih naslednikov v postopek ne upravičuje predlagateljice navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki bi jih lahko navedla oziroma predlagala pred tem. Za presojo pravočasnosti predlagateljičinih trditev in dokaznih predlogov ni bistveno, kdaj jo je pravni naslednik razlaščenca seznanil z določenim dejstvom, pač pa, ali se predlagateljica ob ustrezni skrbnosti s tem dejstvom res ni imela možnosti seznaniti že prej. To predlagateljica prezre tudi v reviziji, v kateri podajo dokaznega predloga v zaključni fazi postopka utemeljuje s le trditvijo, da je za stanje razlaščenega objekta zvedela ob vključitvi F. J. v postopek in spregleda, da je ob taki trditvi predlog prepozen tudi ob neupoštevanju obdobja do vstopa dedičev V. J. v postopek. Podan je bil namreč šele skoraj leto dni za tem, ne da bi pred tem obstajale za to iz spisa razvidne ovire ali da bi zadržke ob podaji predloga ali naknadno zatrjevala predlagateljica. V nobeni od vlog in na nobenem od narokov v času po podaji predloga za zaslišanje imenovanega nasprotnega udeleženca svoje trditve ni spremenila - ni trdila, da naj bi za to zvedela šele kasneje, v času, ki ni zajet s prekluzijo. Zmotno je njeno stališče, da gre za isto dokazno temo – vrednost nepremičnine – in da zato prekluzije sploh ne more biti. Zaslišanje F. J. je predlagala k spremenjeni dokazni temi – k trditvam o stanju predmeta cenitve, ki je različno od tistega, ki je bilo do tedaj neosporavano in upoštevano v cenitvah osmih izvedencev. Zato relativna postopkovna kršitev ni bila zagrešena.

21S tem, ko je razlog za zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo šele pritožbeno sodišče pa po mnenju revizijskega sodišča v konkretnem primeru kršitve pravice do pritožbe (z opustitvijo sankcioniranja neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga) in s tem absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo. Razlog zavrnitve dokaznega predloga je bil, upoštevaje v prejšnji točki obrazložitve povzet potek relevantnega dela postopka, očiten.

e) O zatrjevani nemožnosti preizkusa odločitve o višini odškodnine

22Na pritožbene očitke o nemožnosti preizkusa višine razlastitvene odškodnine je predlagateljici obrazloženo in pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Na v reviziji ponovljeno grajo dodatni razlogi niso potrebni. Sklepa sodišč prve in druge stopnje je mogoče preizkusiti in je revizijsko sodišče to tudi storilo. Procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni.

K reviziji prve nasprotne udeleženke

23Revizija prve nasprotne udeleženke je delno utemeljena.

A) O odškodnini za hišo, lopo, delovno jamo, vrtno ograjo, dvoriščni tlak, ponikovalnico, vetrolov, material, selitvene stroške, sadno drevje in agromelioracijska dela

a) O uporabi 64. člena ZRPPN

24Nepravdni postopek v tej zadevi se je pričel z vložitvijo predloga z dne 4.10.1971. Tedaj je veljal (zvezni) Zakon o razlastitvi iz leta 1968.(5) Med postopkom je stopil v veljavo (republiški) ZRPPN.(6) Ta je v prehodnih določbah v 64. členu določal, da se v primerih, ko je do njegove uveljavitve že izdana odločba o odškodnini, pa še ni pravnomočna, postopek nadaljuje in odškodnina določi po dotedanjih predpisih;(7) prejšnji lastnik pa lahko do pravnomočnosti odločbe o odškodnini zahteva, da se mu odškodnina določi po določbah tega zakona,(8) če je zanj to ugodneje.

25Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča pravilno, odškodnino določilo po ZRPPN, ker je razlaščenec v pritožbi, ki jo je 11.3.1980 vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o določitvi odškodnine, zahteval, naj se odškodnina določi po tem (novejšem) zakonu, s čemer je izkoristil pravico izbire in izbire ne more več spremeniti; zato ni upoštevalo njegovega kasnejšega, leta 2004 sodišču podanega predloga za uporabo Zakona o razlastitvi.

26Izbiro zakona, po katerem naj se določi odškodnina za razlaščene nepremičnine, je imel razlastitveni upravičenec le v procesni situaciji, ko je sodišče prve stopnje o odškodnini že odločilo, pa odločba zaradi pritožbe, o kateri pritožbeno sodišče še ni odločilo, še ni bila pravnomočna. Odločiti je bilo treba na podlagi zakona, ki ga je v okviru obravnavane možnosti izbral razlaščenec. Izbira novejšega zakona je zajemala tudi razlaščenčevo presojo, da je ta zakon zanj ugodnejši. Presoja sodišča, da je temu res tako, ni pogoj za dovoljenost izbire: sodišče ne more zavrniti uporabe ZRPPN, ki ga je razlaščenec izbral, in postopka nadaljevati po Zakonu o razlastitvi, ki je veljal ob uvedbi postopka in ob izdaji prvostopenjskega sklepa o odškodnini, čeprav bi menilo, da je Zakon o razlastitvi za razlaščenca ugodnejši.

27Iz spisa je razvidno, da je V. J. v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, izdan po uveljavitvi ZRPPN, uveljavljal, naj se odškodnina določi po navedenem (novejšem) zakonu in da je sodišče druge stopnje prav zaradi tega sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Tedaj izbrani zakon predstavlja pravno podlago izpodbijanega sklepa. In ta pravna podlaga je pravilna. Pravico izbire pravne podlage, ki jo je imel, je razlaščenec konzumiral in s tem izgubil pravico spremembe svoje odločitve glede tega vprašanja. Zato sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta navkljub (glede na prvo izbiro bistveno kasnejšemu) predlogu nasprotnih udeležencev, naj se odškodnina določi po Zakonu o razlastitvi, le-to določili po ZRPPN. V izpodbijanem sklepu je sodišče druge stopnje v 13. točki obrazložitve pojasnilo razloge za uporabo 64. člena ZRPPN, zato je neutemeljen revizijski očitek, da » kljub pritožbenemu sklicevanju na 64. člen ZRPPN odločba pritožbenega sodišča v tej zvezi sploh ne zavzame nobenega stališča.« Okoliščina, da je bila »sprememba izbire,« kot sicer pa pravilno opozarja revizija, jasno izražena v pisnih vlogah revidentke in na naroku dne 29.3.2012, in da torej ni bila posplošena, kot je ocenilo pritožbeno sodišče, je glede na zgoraj že obrazloženo nepomembna.

28Kot razlikovalni kriterij presoje, kateri zakon je za nasprotne udeležence ugodnejši, oziroma kot argument za svoje stališče, da je ugodnejši starejši zakon, revizija izpostavlja izključno določbo prvega odstavka 42. člena ZRPPN o 30%-nem zmanjšanju odškodnine za razlaščeno stanovanjsko hišo ali stanovanje, če je bilo razlaščencu dodeljeno drugo primerno najemno stanovanje. V času razlastitve veljaven Zakon o razlastitvi je v prvem odstavku 37. člena določal zavezo razlastitvenemu upravičencu, da mora razlaščencu hiše ali stanovanja kot posameznega dela stavbe in drugim imetnikom stanovanjske pravice pred rušenjem hiše zagotoviti drugo ustrezno stanovanje,(9) razen, če so se prizadeti drugače sporazumeli; po določbi drugega odstavka istega člena se je ta okoliščina vzela v oceno pri določitvi odškodnine. Obseg znižanja zaradi dodelitve primernega najemnega stanovanja je bilo določno in fiksno (30%) opredeljen v drugem odstavku 42. člena »novega« zakona (ZRPPN). Kot je bilo že navedeno, sta bili predpostavki za znižanje dve: (i) da je bilo dodeljeno razlaščencu nadomestno najemno stanovanje in (ii) da je bilo to stanovanje primerno. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da sta obe predpostavki izpolnjeni, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo V. J. dodeljeno stanovanje v izmeri 54 m2 v stanovanjskem bloku v U. (v katerega se ni prostovoljno preselil v roku 1 meseca po tem, ko mu je bilo dodeljeno,(10) zato je bil vanj 23.9.1981 prisilno preseljen), on oziroma njegovi pravni nasledniki pa niso ugovarjali, da to stanovanje ne bi bilo primerno.

29S ponavljanjem trditev o premajhni površini stanovanja (šestkrat manjši od bivalnih površin v hiši) za družino s tremi otroki, ki naj bi prav zaradi tega razpadla, revizija graja materialnopravni zaključek o primernosti stanovanja, s trditvijo, da je pravkar navedeno uveljavljal (že) v pripravljalni vlogi z dne 28.6.2006, pa procesno kršitev.

30Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na izrecno zahtevo stranke (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: kršitev mora biti uveljavljana jasno in konkretizirano. V obravnavanem primeru ni tako. Iz trditve, da je okoliščine, relevantne za presojo ugovora neprimernosti stanovanja, revidentka navedla (že) v vlogi z dne 28.6.2006, ni mogoče razbrati, ali uveljavlja relativno (in katero) ali absolutno (in katero) bistveno postopkovno kršitev.

b) O zmanjšanju odškodnine zaradi dodelitve nadomestnega stanovanja (42. člen ZRPPN)

31Niti na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Revidentka uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odškodnino za hišo na podlagi določbe drugega odstavka 42. člena ZRPPN znižali zaradi razlaščencu dodeljenega nadomestnega stanovanja in sicer zato, ker sta odškodnino znižali na podlagi zmotne presoje, da je bilo nadomestno stanovanje primerno. Vrhovno sodišče revidentki pritrjuje.

32Razlaščenec je tako po Zakonu o razlastitvi kot po ZRPPN upravičen do odškodnine. Razlastitveni upravičenec mu jo mora praviloma plačati v nezmanjšani (na podlagi zakona ugotovljeni oziroma odmerjeni) višini. Znižanje odškodnine po drugem odstavku 42. člena ZRPPN pomeni odstop od pravkar navedenega splošnega pravila, ki je v korist razlastitvenega upravičenca in je pogojen z dodelitvijo primernega najemnega stanovanja. Primernost stanovanja je pravni standard. ZRPPN ne določa, ali se primernost stanovanja presoja glede na primerjavo z razlaščeno nepremičnino (kar bi bilo v konkretnem primeru ob dejanskih ugotovitvah o stanovanjski površini v razlaščeni hiši za nasprotne udeležence ugodneje) ali po stanovanjskopravnih predpisih. Revizijsko sodišče iz argumentov v izpodbijanem sklepu, da pri napolnitvi pravnega standarda primernega stanovanja ni mogoče izhajati zgolj iz primerjave med površinama v najem dodeljenega stanovanja in razlaščene hiše in da je pomembno, ali je »dodeljeno stanovanje rešilo z razlastitvijo nastali stanovanjski problem«, zaključuje, da je pritožbeno sodišče uporabilo drugi način, ki je za razlaščenca strožji. Meni, da je tudi to strožje merilo uporabilo zmotno. Tedaj veljaven Zakon o stanovanjskih razmerjih je v prvem odstavku 7. člena določal, da je primerno tisto stanovanje, ki ne pomeni bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja. Kot pomemben kriterij presoje, ali bi se stanovanjske razmere s preselitvijo v določeno stanovanje poslabšale, sta pravna teorija sodna praksa upoštevali tudi število družinskih članov(11) in površino tega stanovanja.(12) Sklep, da se je v konkretnem primeru že ob primerjavi s stanovanjskopravnimi standardi, še toliko bolj pa ob primerjavi z razlaščeno nepremičnino, zgodilo prav to (da so se stanovanjske razmere razlaščenca poslabšale), pa utemeljujeta neprerekani dejstvi, da je bilo petčlanski družini na razpolago dane 54 m2 stanovanjske površine in še to šele desetletje po razlastitvi hiše.

33Iz razlogov prvostopenjskega sklepa je razvidno, da znaša po Pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin(13) (v nadaljevanju PEM) vrednost hiše 181.831,80 EUR, skupaj z leseno lopo, delovno jamo, smetiščno jamo, vrtno ograjo, dvoriščnim tlakom, ponikovalnico, vetrolovom, materialnimi stroški in stroški selitve pa 213.675,90 EUR. Te ugotovitve v pritožbi nista izpodbijala ne predlagateljica ne nasprotni udeleženci. Ob pravilni uporabi materialnega prava je revizijsko sodišče odločitev o višini odškodnine za zgoraj navedeno (hišo in ostalo, brez zemljišča) spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo na navedeni znesek oziroma ga je nasprotnim udeležencem priznalo brez 30%-nega znižanja po prvem odstavku 42. člena ZRPPN (prvi odstavek 380. člena ZPP). Revidentkina graja uporabe PEM, češ, da ta ni v uporabi že več kot 10 let, pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena: vrednost zgradbe, ugotovljena po PEM, je namreč po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje celo višja od tržne vrednosti, za katero se zavzema. Sicer pa je podlaga za uporabo navedene metodologije podana v prvem odstavku 41. člena ZRPPN, ki napotuje na predpise o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lasti.

c) O odškodnini za zemljišče (parcelo št. ... k.o. ...)

34Za zemljišče – parcelo št. ..., k.o. ... v izmeri 771 m2, sodišče prve stopnje odškodnine ni določilo, ker naj bi jo razlaščenec že prejel v denacionalizacijskem postopku, do dvojne odškodnine pa ni upravičen. Pritožbeno sodišče je s tem soglašalo. Revizija pa opozarja, da 16.085 EUR odškodnine, priznane v denacionalizacijskem postopku, ne predstavlja pravične odškodnine.

35Z odločbo o denacionalizaciji št. ... Upravne enote Ljubljana - Izpostava Šiška z dne 30.12.2004 je bila odškodnina v zgoraj navedeni višini v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe V. J. priznana za parcelo št. ... k. o. ..., ki mu je bila kot takratnemu lastniku nacionalizirana in je prešla v družbeno lastnino z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Šiška z dne 1.9.1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ). Na njej je obdržal pravico uporabe, ki mu je bila odvzeta z odločbo Skupščine občine Ljubljana Šiška z dne 1.9.1970 na podlagi Zakona o razlastitvi. V njegov premoženjskopravni položaj je bilo torej poseženo dvakrat. Za prvi poseg (izgubo lastninske pravice), ki je temeljil na zakonu, ki spada med predpise iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je odškodnino prejel v denacionalizacijskem postopku po merilih iz navedenega zakona. Za drugi poseg (odvzem pravice uporabe podržavljene parcele, na kateri je medtem zgradil stanovanjsko hišo z delavnico), ki je temeljil na zakonu, ki ne spada med predpise iz 3. člena ZDen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa odškodnine še ni prejel. Je pa do nje upravičen. O tem ne bi bilo nobenega dvoma, če bi bil »samo« imetnik pravice uporabe; zaradi okoliščine, da je bil pred tem lastnik, ne more izgubiti pravice do odškodnine. Že Zakon o razlastitvi je določal ne le pogoje in postopek razlastitve nepremičnin, ki so bile t.i. »državljanska lastnina«,(14) pač pa tudi podlago za prisilni prenos pravice uporabe nepremičnin, ki so že bile v družbeni lasti(15) in sicer proti plačilu odškodnine(16). In tudi določbe za odločitev v konkretnem primeru relevantnega (kasnejšega) ZRPPN, ki so veljale za razlastitev in omejitev pravic na nepremičnini, na kateri je imel kdo lastninsko pravico, so se smiselno uporabljale tudi za odvzem in omejitev pravic, ki jih je imel občan, društvo, ali druga civilna pravna oseba na nepremičnini v družbeni lastnini, če ni bilo s posebnim zakonom drugače določeno (12. člen navedenega zakona). Navedeno pomeni, da so se določbe o odškodnini za razlaščene nepremičnine smiselno uporabljale tudi za prisilni prenos pravice uporabe na nepremičninah, ki so bile že družbena last in da se še vedno uporabljajo v tistih postopkih, ki se morajo po kasnejših predpisih končati po ZRPPN.

36Ker v prejšnji točki pojasnjenega nista upoštevali in odškodnine za odvzem pravice uporabe parcele št. ... k. o. ... nista določili, sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato reviziji prve nasprotne udeleženke ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu nad zneskom 213.675,90 EUR in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi določitve pravične odškodnine še za odvzem pravice uporabe parcele št. ... k. o. ...

37Zakonski imperativ je razlaščencu plačati pravično odškodnino za nepremičnino(17) po stanju ob razlastitvi in po cenah ob odločanju sodišča prve stopnje.(18) Odškodnina je odraz vrednosti razlaščene nepremičnine. Metod ugotovitve vrednosti je več. Metoda tržne vrednosti je pravična, ker je (kot pojasnjuje izvedenec) definirana kot najverjetnejša cena, ki bi jo morala posest doseči na konkurenčnem ali odprtem tržišču pod vsemi pogoji, potrebnimi za pošteno prodajo, pri čemer tako prodajalec kot kupec ravnata previdno, razumno in v skladu s svojimi najboljšimi interesi. Takšno ugotovitev vrednosti terja funkcija odškodnine za razlastitev, ki je v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot jo je imela odvzeta stvar.(19) Ker bodo nasprotni udeleženci drugo nepremičnino lahko pridobili le na trgu, mora biti odškodnina odraz razmer na trgu v času njene določitve. Smiselno enako izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-45/89, s katero so bile razveljavljene določbe 40. člena ZRPPN prav iz razloga, ker so kot kriterij določitve odškodnine za razlaščeno stavbno zemljišče predpisovale metodo ugotavljanja vrednosti zemljišča, ki ni odražala njegove tržne vrednosti. Valorizirana vrednost kupnine, ki jo je razlastitvena upravičenka iztržila s prenosom pravice uporabe parcele na (novega) investitorja (G.), ni relevantno merilo te vrednosti v času odločanja o odškodnini in se revidentka zanjo zavzema neutemeljeno.

38Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo vrednost razlaščene komunalno opremljene parcele (stran 16 sklepa, listovna št. 891 spisa), vendar se revizijsko sodišče na to ugotovitev ni moglo opreti in pravnomočne odločitve spremeniti-odškodnine zvišati tako, da bo v njej upoštevana tudi tržna vrednost zemljišča. Te vrednosti sodišče prve stopnje (po presoji pritožbenega sodišča pravilno) ni štelo za odločilno: njegovo stališče je bilo, da nasprotni udeleženci do odškodnine za odvzem pravice uporabe parcele št. ... k. o. ... niso upravičeni, ker je bila razlaščencu plačana že v denacionalizacijskem postopku. Ravno zaradi presoje, da razlaščencu odškodnina za zemljišče ne pripada, cenitev vrednosti parcele št. ... k.o. ... sploh ni bila odrejena; tik pred zaključkom postopka jo je izvedenec opravil samoiniciativno in vrednost zemljišča prikazal v dopolnitvi cenitve (priloga C, stran 6 oz. listovna št. 835 spisa), ki jo je v spis vložil, ko je bil na zadnjem naroku 29.3.2012 zaslišan zaradi razčiščevanja cenitve stavbe oziroma premoženja iz 1. točke obrazložitve tega sklepa (listovna št. 870). Ker je ob pravilnem materialnopravnem izhodišču vrednost parcele št. ... k.o. ... pomembna, v dosedanjem teku postopka pa ni bila obravnavana kot taka, je revizijsko sodišče, da udeležencem postopka, ki jim ob zgoraj navedenem decidiranem stališču sodišč prve in druge stopnje ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ne bi bila v zvezi z ugotovitvijo vrednosti spornega zemljišča kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), odločitev nižjih sodišč v delu, ki se nanaša na odškodnino za prisilen prenos pravice uporabe parcele št. ... k. o. ..., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP).

39Neutemeljena pa je revizija v delu, v katerem se zavzema za določitev odškodnine v višini valorizirane vrednosti kupnine, za katero je razlastitvena upravičenka zemljišče prodala G. Pravna podlaga za določitev odškodnine je ZRPPN in nanjo nadaljnji promet z nepremičnino ne more vplivati.

d) O odškodnini zaradi izgube zaslužka

40Neutemeljeno se uveljavlja tudi, da bi moralo sodišče odločiti tudi o odškodnini za škodo zaradi izgube dohodka oziroma izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče je sicer zmotno menilo, da je za odločanje v tovrstnih sporih podana funkcionalna pristojnost pravdnega sodišča (26. člen ZRPPN), a je zavrnilna odločitev kljub temu pravilna. Med stranskimi učinki razlastitve je treba upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za vzpostavitev enake rabe enakovredne nepremičnine.(20) V konkretnem primeru je razlaščenec uveljavljal odškodnino zaradi izpada dohodka iz obrtne dejavnosti, ki je, kot je sam zatrdil, pred razlastitvijo še ni opravljal, pač pa se je imel namen pričeti ukvarjati z njo po upokojitvi, ko bi zaprosil za obrtno dovoljenje in na podlagi dogovora z A. opravljal zanjo obrtniška dela. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo (in revizijsko sodišče je po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na te ugotovitve vezano), da se je V. J. upokojil že pred razlastitvijo, leta 1967, po upokojitvi pa je zavrnil ponudbo A., pri kateri je bil zaposlen od leta 1946 do upokojitve, za opravljanje strokovno zahtevnih del. Ob takih ugotovitvah materialnopravne podlage za odškodnino iz tega naslova tako res ni.

41Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Listovna št. 689.

Op. št. (2): Stran 6 izvedenskega mnenja, točka 1.4 - listovna št. 740.

Op. št. (3): Stran 7 izvedenskega mnenja, točka 1.9 - listovna št. 740.

Op. št. (4): Umrl je 37 let po uvedbi postopka.

Op. št. (5): Uradni list FLRJ 11/68.

Op. št. (6): Uradni list SRS 5/80 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Torej po Zakonu o razlastitvi.

Op. št. (8): To je po določbah ZRPPN.

Op. št. (9): Pri tem ni bilo določeno, ali v najem, ali v začasno rabo, ali v zamenjavo.

Op. št. (10): Predlagateljica je v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje N 351/82 sama pojasnila, da je bilo nadomestno stanovanje V. J. dodeljeno z odločbo z dne 9.1.1980.

Op. št. (11): Virant,G., Odvzem in omejitev lastninske pravice v javno korist ter socialna vezanost lastnine, Doktorska disertacija, Ljubljana 1997, stran 374; poudarja, da po ZRPPN razlaščenec ni bil upravičen do enakovrednega, pač pa »le« do primernega stanovanja in da je bil do najpotrebnejših prostorov upravičen celo razlaščenec, ki mu je bila odvzeta črna gradnja.

Op. št. (12): Primerjaj sodbo II Ips 223/95. Pomen površine stanovanja za kvaliteto bivanja in s tem za presojo, ali bi se s preselitvijo v določeno stanovanje bistveno poslabšale stanovanjske razmere prizadetih oseb (imetnika stanovanjske pravice, lastnika, najemnika in njihovih ožjih družinskih članov), kar je merilo primernosti stanovanja, so upoštevali tudi prejšnji Zakon o stanovanjskih razmerjih (uradni list SRS /74) in vsi kasnejši zakoni s tega področja. Tako je Stanovanjski zakon (Uradni list RS 19/91) v 5. členu določal, da mora imeti primerno stanovanje poleg dnevne sobe, kuhinje, sanitarnih prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njegovih ožjih družinskih članov in da se šteje, da zadoščata spalnica za dve osebi, kabinet pa za eno osebo. Sedaj veljaven Stanovanjski zakon-1 (Uradni list RS 69/2003) pa v 10. členu določa, da mora imeti primerno stanovanje ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena tega zakona.

Op. št. (13): Uradni list SRS 8/87.

Op. št. (14): V 2. členu je določal, da morejo biti predmet razlastitve samo nepremičnine, ki so last državljanov, civilnih pravnih oseb, družbeno-političnih organizacij ali društev (državljanska lastnina).

Op. št. (15): Če je treba zato, določa 11. člen, da bi se zgradil objekt ali izvedla druga dela, ki jih določa ta zakon (1. člen), prenesti pravico uporabe zemljišča, ki je v družbeni lasti, ali kakšno drugo pravico na drugega, se opravi ta prenos po posebnem postopku, ki je določen v tem zakonu. Prenos pravice uporabe je urejen v posebnem, VIII. poglavju zakona.

Op. št. (16): Po 67. členu se pravica uporabe ali druga pravica prenaša proti odškodnini.

Op. št. (17): 9. člen ZRPPN: Lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino ali omejitev lastninske pravice ali kakšne druge pravice na nepremičnini pravična odškodnina.

Op. št. (18): 33. člen ZRPPN: Višina odškodnine za razlaščeno nepremičnino se določa po njeni vrednosti v času izdaje prvostopne odločbe o odškodnini in po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev.

Op. št. (19): Primerjaj sklep II Ips 81/2012.

Op. št. (20): Virant,G., navedeno delo, stran 401 in 402. Primerjaj še sklep II Ips 81/2012.