5. člen SZ-A

Smrt udeleženca postopka sama po sebi in vstop njegovih pravnih naslednikov v postopek ne upravičuje predlagateljice navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki bi jih lahko navedla oziroma predlagala pred tem. Za presojo pravočasnosti predlagateljičinih trditev in dokaznih predlogov ni bistveno, kdaj jo je pravni naslednik razlaščenca seznanil z določenim dejstvom, pač pa, ali se predlagateljica ob ustrezni skrbnosti s tem dejstvom res ni imela možnosti seznaniti že prej. Določbe o odškodnini za razlaščene nepremičnine so se smiselno uporabljale tudi za prisilni prenos pravice uporabe na nepremičninah, ki so bile že družbena last in se še vedno uporabljajo v tistih postopkih, ki se morajo po kasnejših predpisih končati po ZRPPN. Med stranskimi učinki razlastitve je treba upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za vzpostavitev enake rabe enakovredne nepremičnine.

Razlogov, zakaj je dal prednost namembnosti, ki bi izhajala iz morebitnega upravnega akta, v primerjavi z dejansko uporabo prostorov, upravni organ v obrazložitvi ni navedel, kar bi bilo nujno glede na stališče sodišča v prejšnji sodbi, da iz zakonske ureditve v SZ ne izhaja, da bi se za opredelitev prostorov kot stanovanja zahtevali akti pristojnih organov. Ker se po določbi 1. odstavka 2. člena SZ prostori, ki so stanovanje, lahko nahajajo tudi v drugi (nestanovanjski) zgradbi, razumevanje stanovanja po SZ ni odvisno od namembnosti, ki jo za samo stavbo določa morebitna upravna odločba (gradbeno, uporabno dovoljenje). Prav tako za odločanje o statusu ne morejo biti relevantni podzakonski predpisi iz 11. člena SZ, ki so med drugim določali tehnične, higienske in ekološke standarde stanovanj in stanovanjskih hiš. Drugačno stališče – da je treba uporabiti podzakonske predpise, ki določajo minimalne tehnične pogoje za graditev stanovanj -, bi namreč pomenilo, da prostorov, za katere ob izgradnji ali preureditvi v stanovanje ni bilo dvoma, da so stanovanje, zaradi kasnejšega zviševanja standardov gradnje ni mogoče več šteti za stanovanje. Sodišče ob tem še poudarja, da pojem

Obveznost pritožnice zagotoviti primerno stanovanje namreč pomeni, da ni dolžna zagotoviti tožencema večje oz. boljše stanovanje, kot je za njiju primerno po 5. čl. SZ, slabše od primernega pa bi bilo mogoče dodeliti le v primeru, če že do sedaj stanovanjski standard tožencema ne bi zagotavljal primernosti v smislu 5. čl. SZ, česar pa toženka, kot rečeno, ne zatrjuje.

S tem, ko določba 2. odstavka 41. člena SZ dolžnost sklenitve aneksa oziroma pravico najemodajalca, da odkloni sklenitev aneksa k najemni pogodbi zaradi povečanja števila oseb v njegovem stanovanju veže na število oseb, za katere se šteje stanovanje primerno, napotuje na določbo 5. člena SZ, ki določa definicijo primernega stanovanja. Ta pa ne določa le razporeditve prostorov v stanovanju, temveč govori o primernosti stanovanja za določen krog oseb - za lastnika oziroma najemnika ter njune ožje družinske člane, če živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu. Kdo so ožji družinski člani lastnika oziroma najemnika pa SZ določa v 6. členu. Po določbi 6. člena SZ med ožje družinske člane najemnika po SZ ni mogoče šteti tudi najemnikovega zeta in najemnikovih vnukov, razen, če so ti na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) stalno, več kot dve leti, živeli v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, a slednjega v konkretnem primeru tretja do peta tožena stranka sploh niso zatrjevale. Ker tretja do peta tožena stranka niso ožji družinski člani prve tožene stranke - najemnika stanovanja in

Novela SZ (Ur.l. RS, št. 21/04) je v 125. členu predvidela, da imajo najemniki - prejšnji imetniki stanovanjske pravice - pravico do odkupa stanovanja, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, po treh modelih (3., 4. in 5. odstavek 125. člena SZ). Tožeča stranka s predmetnim tožbenim zahtevkom uveljavlja varstvo domnevno kršene materialne pravice iz 5. odstavka SZ. Ustavno sodišče RS je z odločbo z dne 25.11.1999, št. U-I-268/96 (Ur.l. RS, št. 1/2000) razveljavilo 5. in 7. odstavek ter prvi stavek 8. odstavka 125. člena SZ. To ima v skladu s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (Ur.l. RS, št. 15/94) za posledico, da se razveljavljene določbe ne uporabljajo za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Pravilna razlaga medsebojnega dogovora strank in pravilna uporaba določb SZ utemeljujeta odločitev, da mora tožena stranka kot drugo primerno stanovanje prodati tožeči stranki stanovanje, ki je opredeljeno v izreku prvostopenjske sodbe.

Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporni življenski primer, predstavljajo določbe o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Izhodišče za odkup stanovanja vsebuje 117. čl. SZ. Na podlagi določila, da ima upravičeni kupec pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, je mogoče zaključiti, da pravica do odkupa stanovanja ni bila odvisna od stanovanjskih potreb imetnika stanovanjske pravice njegovih družinskih članov. Le ta je imel pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, pa če je bilo to primerno (5. čl. SZ) ali ne. Nasprotno pa je zakonodajalec želel upravičencem zagotoviti ustrezne stanovanjske razmere pri nakupu nadomestnih stanovanj v primerih iz 129. čl. SZ. Primernost se presoja po 5. čl. SZ. Ker je SZ predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, pa zavezancem tudi v primeru dolžnosti, da upravičencem omogočijo nakup nadomestnega stanovanja, v načelu ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec. Vsako stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice, ima določeno vrednost in samo v njenem okviru je mogoče poseči v premoženjsko pravico zavezanca.

Primerno socialno stanovanje v smislu določbe 5. odst. 53. čl. SZ je stanovanje, ki je primerno finančnim zmožnostim tistega, ki za dosedanje stanovanje ni bil sposoben plačevati najemnine in stroškov. Zato takega stanovanja ni mogoče enačiti s primernim stanovanjem v smislu določbe 5. čl. SZ.

Stanovanje, katerega odkup kot nadomestnega stanovanja zahteva upnik, mora ustrezati tako merilom o primernem stanovanju po Stanovanjskem zakonu kot mora biti njegova vrednost tudi sorazmerna vrednosti stanovanja, namesto katerega mu mora dolžnik omogočiti njegov odkup.

Če je v izreku sodbe toženim strankam naloženo, da morajo tožnici omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji SZ, je to nekaj drugega kot je toženim strankam v izreku iste sodbe prav tako naloženo - in sicer prodaja stanovanja tožnici v kraju B. najmanj v kvaliteti dosedanjega stanovanja v ulici L. 13, v izmeri 32,05 m2, v roku 15 dni za kupnino 128.546,30 SIT. Tako nasprotje v izreku sodbe ima za posledico absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP/77.

Imetnik stanovanjske pravice na službenem stanovanju ima pravico, da uredi stanovanjske razmere na tak način, kot je primerno zanj in za njegovo družino, toda lastniku službenega stanovanja ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec: prodajo stanovanja, na kakršnem ima kupec stanovanjsko pravico. To stanovanje ima določeno tržno vrednost in tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je mogoče poseči v njeno premoženjsko pravico samo v tem obsegu. Ker sodišči prve in druge stopnje tega nista upoštevali, nista dovolj popolno ugotovili omejitve, do katere sega obveznost tožene stranke.

Ko mora lastnik ponuditi v odkup prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice drugo stanovanje po drugem odstavku 129. člena SZ, se primernost slednjega ravna po 5. členu SZ in torej ne gre za primernost, ki bi ustrezala stanovanju, ki ga zaseda bivši imetnik stanovanjske pravice.

Osebe, ki so pridobile stanovanjsko pravico na stanovanju v zasebni lasti, v času, ko je to stanovanjska zakonodaja še dopuščala, so ohranile enak obseg stanovanjske zaščite kot imetnik stanovanjske pravice tudi v času, ko je stanovanjska zakonodaja na stanovanju v zasebni lasti dopuščala le pridobitev pravice uporabe do stanovanja. To pomeni, da je imel tudi potomec takšne osebe, ki je skupaj z njo živel v tem stanovanju, enak položaj kot uporabnik stanovanja, na katerem je imel kdo imetništvo stanovanjske pravice. Tako je tudi smel po smrti imetnika stanovanjske pravice v tem stanovanju to stanovanje še naprej uporabljati in je imel tudi sam enako stanovanjsko zaščito kot imetnik stanovanjske pravice. Zato ima tudi pravico zahtevati po uveljavitvi stanovanjskega zakona sklenitev najemne pogodbe za to stanovanje, v kolikor mu ni priskrbljeno ob izselitvi iz stanovanja zahtevo lastnika stanovanja drugo primerno stanovanje.

Če je lastnik dolžan prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice omogočiti nakup drugega primernega stanovanja po 2. odstavku 129. člena SZ, se pojem primernosti po 5. členu SZ presoja v izvršilnem postopku.