VSL vmesna sodba in sklep II Cp 601/2015

Pritožbi se delno ugodi ter se glede odškodninske podlage (91. člen OZ) ter glede višine zahtevka nasploh sodba sodišča prve stopnje v točkah II.1 in II.3 (odločitev o stroških) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se odločitev sodišča prve stopnje potrdi v takšnem obsegu, da se izda naslednja vmesna sodba: „Tožbeni zahtevek je po podlagi iz prvega odstavka 87. člena OZ(1) utemeljen.“

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo tako, da je toženca obsodilo na plačilo 1,862.666,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2007 do plačila. Presežni obrestni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Nazadnje je odločilo še o obveznosti povračila pravdnih stroškov in toženo stranko obsodilo na plačilo 57.383,05 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženec. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(2) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, če to ne, naj sodbo potem vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Uvodoma pritožnik napada sodbo sodišča prve stopnje z argumentom, da je nesprejemljivo, ker je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje odločilo diametralno nasprotno kot v prejšnjem postopku. Sklicuje se na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa s temi razlogi izpodbija tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodbo sodišča zaradi kredibilnosti sojenja potrebno brati v celoti (pogosto se ena sodba na razloge predhodne sodbe celo sklicuje) ter da bi prav iz tega razloga sodišče moralo pojasniti svoje odstopanje od dokazne ocene v prejšnjem postopku. Ker sodišče ni tako ravnalo, mu pritožnik očita arbitrarnost. Sklicuje se na posamezne dele procesnega gradiva, iz katerega izhaja, da je toženec v družini govoril o načrtih, ki jih je imel s sporno nepremičnino. Zato meni, da ni mogoče trditi, da prodajalci ob ponudbi oziroma prodaji niso vedeli za možnost spremembe zazidljivosti zemljišča ter posledičnega zvišanja vrednosti nepremičnine.

V drugem delu pritožbe pritožnik sodišču očita kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Trdi, da je sodišče prve stopnje v svoji prvi sodbi pravilno ugotovilo, da ni ustrezne trditvene podlage za ugotavljanje toženčevega nemoralnega ravnanja, ki bi imelo za posledico ničnost. Posebej izpostavlja dejstvo, da svoje trditve o prevari tožnik ni gradil na tezi, da bi toženec prodajalcem prikrival konkretno pismo o nameri. Takšne trditvene podlage ni, se je pa sodišče v nasprotju s 7. členom ZPP nanjo sklicevalo. Očitek, da naj bi toženec še pred nakupom vedel za kupca, ki je pripravljen za isto nepremičnino plačati več milijonov, je nedokazan in neresničen. Milijoni, o katerih je govor izpred časa prve pogodbe, so bili mišljeni kot opcija in odloženi pod predpostavko, da se bo spremenil zazidalni načrt, ne v smislu takojšnjega odkupa. Šele avgusta 2007 je I. spremenil svojo poslovno politiko glede te nepremičnine in se na podlagi informacij, ki jih je uspel v vmesnem času pridobiti (od M. in verjetno še kje) ter verjetno tudi zaradi spretnega pogajanja toženca, odločil, da bo špekuliral do te mere, da bo sam prevzel riziko in nepremičnino odkupil.

Pritožnik se v nadaljevanju znova sklicuje na neupoštevnost motivne zmote. Sodišču očita, da v sodbi priznava, da pogodba ni izpodbojna (zaradi zmote ali prevare), vendar pa je nato sodišče prav izpodbojni razlog pripeljalo nazaj v svoji argumentaciji kot razlog nemoralnosti.

Preprodaja v Sloveniji in v zahodnih demokracijah ni prepovedana. Gre za splošno sprejet družbeni pojav. Če je preprodaja z dobičkom nedopustna, potem bi bilo treba enostavno zapreti vse trgovine in ukiniti tržni kapitalizem, ki sicer velja v naši družbi. Sodišču očita, da nemoralnosti v konkretnem primeru ne konkretizira. Odločitev je zato arbitrarna. Pritožnik trdi, da ne obstaja pojasnjevalna dolžnost, ki bi toženca zavezovala k temu, da bi prodajalce obvestil o ponudbi Immorenta z dne 28. 2. 2007. Informacije o morebitnih drugih kupcih tudi ne predstavljajo dejanske lastnosti nepremičnine. Toženec je imel legitimno pravico zamolčati informacije, kaj namerava sam storiti s kupljeno nepremičnino. Neenakovrednost vzajemnih dajatev po njegovem stališču ni prepovedana.

Pritožnik tudi zavrača sklicevanje pritožbenega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, ko je govor o teoretičnih stališčih G.R. Meni, da je takšno sklicevanje v današnjem času lahko nevarno. Nevarno zato, ker lahko pride do uzurpacije sodne veje oblasti nad zakonodajno. V normalnih družbenih razmerah zakonodajalec postavlja pravične zakone.

Pritožnik se sklicuje tudi na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij. Hkrati spregleduje pomen dela in znanja, s katerim je toženec iztržil ceno, kakršno je kasneje pač iztržil. V tem obsegu napada tudi odločitev o višini zahtevka. Sklicuje se na pravilo prvega odstavka 87. člena OZ in opozarja, da bi moralo sodišče ugotavljati vrednost predmeta pogodbe po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Prav tako meni, da bi moralo sodišče o višini terjatve odločiti po izvedenem dokaznem postopku z izvedencem ustrezne stroke. Preprosto vzeti sedem let staro kupnino kot vrednost, ki ustreza pravnemu pojmu iz prvega odstavka 87. člena OZ je kršitev materialnega prava.

Pritožba je bila vročena tožniku. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistveno izhodišče zadeve

Toženec je tožnikov nečak. Zanj (ter za B.M. in J.T., ki je toženčev oče) je opravljal posle v denacionalizacijskih postopkih. Tožnik je družini (in tako tudi tožencu) zaupal. Ko so sporno nepremičnino kot denacionalizacijski upravičenci prejeli v naravi, se je zastavilo vprašanje, kaj z njo. Toženec je družini sicer govoril, da bi se dalo iz tega narediti dober posel, a podlage za sklep, da jim bi govoril o razsežnosti posla, kot se je nato udejanil, ni. Nasprotno, nazadnje jim je zatrdil, da je cena 294.000,00 EUR maksimalna možna cena, pri čemer se je že pred tem pogajal za nesorazmerno višji znesek (a te podrobnosti tožniku v celoti zamolčal(3)). Za to ceno je toženec 18. 6. 2007 nepremičnino od vseh treh solastnikov tudi odkupil. Nato pa jo je že 26. 9. 2007 prodal naprej družbi I. za 5.588.000,00 EUR.

O pritožbenem očitku, da je sodišče prve stopnje nedopustno odstopilo od svojega predhodnega stališča

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na uvodne pritožbene očitke, da je sodišče v ponovljenem postopku razsodilo diametralno nasprotno kot v prejšnjem postopku. To ne predstavlja nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 339. člena ZPP. Kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP pa bi bila podana le, če bi sodišče kakšno določbo ZPP uporabilo napačno ter bi bila sodba zaradi tega nezakonita ali napačna.

V zvezi s procesnimi očitki si je kot takšno kršitev mogoče zamisliti kršitev metodološkega napotka o dokazni oceni iz 8. člena ZPP. Glede na vsebino izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Navsezadnje pritožnik sodišču prve stopnje konkretizirano ne očita niti tega, da bi verodostojnost ali vrednost kakšnega konkretnega dokaza sodišče napačno presodilo (analitični vidik metodološkega napotka iz 8. člena ZPP), kakor tudi ne tega, da bi mu manjkala končna pozunanjena racionalna argumentacija prepričanja sodišča prve stopnje o dejanskem stanju (sintetični vidik metodološkega napotka iz 8. člena ZPP).

Dokazna ocena je sicer prepričljiva. Njeno bistvo je zgoščeno v okoliščini, da je toženec tožniku, svojemu stricu, ki je tožencu kot nečaku zaupal, zamolčal odločilne informacije in tako zlorabil njegovo zaupanje. Te informacije so z visoko stopnjo verjetnosti kazale na to, da bo toženec uspel prodati nepremičnino naprej za nekajkrat višjo ceno, kot tisto, po kateri jo bo odkupil od toženca in drugih dveh prodajalcev. Pri tem ga je zavajal, da je znesek 294.000,00 EUR največ, kar je mogoče iztržiti. Prepričljivosti dokazne ocene o tej zlorabi zaupanja ne morejo omajati tisti deli procesnega gradiva, ki govorijo o toženčevih namerah, da bo nepremičnino „oplemenitil“. Razlog je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu(4): razlika med malo boljšo ali malo slabšo prodajo na eni ter med dvajsetkratno razliko glede istega pogodbenega predmeta (brez vsakršnega „oplemenitenja“) na drugi strani ni zgolj kvantitativna, marveč kvalitativna. Tu gre torej za preskok kvantitete v kvaliteto in nobene podlage ni za sklep, da bi o slednji toženec tožnikom karkoli razkril. Velja ravno obratno, da jim je torej skušal to zakriti (ponudba, s katero je razpolagal na eni, ter njegova izjava, da je 294.000,00 EUR maksimum, ki ga je moč iztržiti, na drugi strani). Pri tem ne more biti bistvenega pomena, da dotlej pogajanja še niso ponudila zavezujoče kupoprodajne ponudbe. Bistveno je, da je bilo tožencu brez sence dvoma jasno, da se empirična tržna vrednost od zneska 294.000,00 EUR znatno (večkratno) razlikuje zaradi potencilanih urbanističnih možnosti.

Bistveni razlog, da je sodišče prve stopnje tokrat odločilo drugače kot prejšnjič, pa v resnici korenini v drugačnem materialnopravnem izhodišču. Nanj je v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Cp 210/2013 opozorilo pritožbeno sodišče. Nosilni razlog prvotne odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bil zahtevek zavrnjen, je namreč bil, da so imeli tožniki vso možnost preveriti ponujeno višine kupnine na nepremičninskem trgu, vendar tega niso storili. Prvi posel zato po tedanjem stališču sodišča ni neveljaven. Napake volje naj ne bi bilo. Sodišče se je torej oprlo na načelo skrbnosti (6. člen OZ), ki naj bi ga tožeča stranka prekršila oziroma naj ne bi ravnala v skladu z njim.(5)

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu(6) poudarilo, da je takšno materialnopravno stališče napačno predvsem zato, ker pri presoji neveljavnosti pogodbe ni upoštevalo dveh odločilnih (zatrjevanih) okoliščin. Prva je zatrjevana nepoštenost toženca pri celotnem kompleksu nakupa in kasnejše prodaje nepremičnine. Druga, s to povezana okoliščina, pa je, da so bile pogodbene stranke sorodniki, med katerimi velja povsem drugačna stopnja zaupanja kot med pogodbeniki, ki takšnih vezi nimajo ter si njihovi poslovni interesi stojijo nasproti. Ob trditveni tezi tožeče stranke je brez sence dvoma mogoče reči, da zahtevki temeljijo na tezi o hudi zlorabi zaupanja.

Drugačna odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku je torej posledica drugačnega materialnopravnega izhodišča, ne pa arbitrarnega odstopa od prejšnjega stališča.

O zatrjevani kršitvi razpravnega načela

Neutemeljen je tudi procesni očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ničnostnimi razlogi. Procesno gradivo stranke običajno (večinoma) podajajo prek jezika. Jezik je komunikacijsko sredstvo (medij). To pomeni, da jezik naslovniku opisuje stvarne in pojmovne vidike dejanskosti. Neko besedilo torej vsebuje sporočilni pomen o dejanskosti (tako stvarni kot pojmovni). A vendar sporočilni pomen ni identičen (istoveten) z jezikovnimi znaki kot sredstvom tega sporočanja. Zakaj je ta uvod pomemben? Zato, ker ne gre za kršitev razpravnega načela zgolj zato, ker se sodišče opira na jezikovne znake, ki jih stranka v svoji vlogi ni navedla. Za kršitev razpravnega načela gre tedaj, ko sodišče brez oziroma mimo slehernega sporočilnega pomena v procesnem gradivu samo ugotavlja pravno odločilna dejstva.

Kakšne so bile trditve tožeče stranke? Najprej so se nanašale na dejstva o prvi in drugi prodaji sporne nepremičnine. V tožbi (list. št. 2) tako lahko beremo: „Pri vpogledu v prodajno pogodbo z dne 26. 9. 2007 sta bili tožeči stranki povsem šokirani, saj jim je tožena stranka ob nakupu izjavila in zagotavljala, da je dogovorjena kupnina v pogodbi z dne 18. 7. 2007 največ, kar je mogoče iztržiti za predmetno nepremičnino. Tožeči stranki sta ugotovili, da sta bili pri sklepanju pogodbe z dne 18. 7. 2007 glede prodajne cene nepremičnine s strani tožeče stranke prevarani glede dejanske vrednosti nepremičnine“. V nadaljevanju nato opisuje sorodstveno razmerje med pravdnima strankama in se sklicuje na kršitev moralnih načel v zvezi s tem. Tudi v nadaljevanju na list. št. 3 tožeča stranka podaja tožbene navedbe, ki podrobneje opredeljujejo, v čem je toženčeva prevara. Ta je bila v tem, da je toženec imel informacije, ki so mu jasno kazale na bistveno višjo vrednost nepremičnine, kot je po drugi strani zagotavljal prodajalcem, da je mogoče iztržiti.

Bistveno zasnovo trditvene podlage je tožeča stranka tako podala že v tožbi. Trditveno podlago je kasneje še dopolnjevala (tudi po prvem naroku za glavno obravnavo in še tudi v ponovljenem postopku). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je bilo tožeči stranki sprva lahko znano le na zunaj vidno ravnanje tožene stranke. To se je najprej odražalo v njegovi komunikaciji s tožnikom glede tega, kolikšno ceno je bilo v trenutku pogodbe mogoče iztržiti; dalje pa v dejstvih, za kolikšno ceno je bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama na eni in za kolikšno ceno je toženec nepremičnino nato prodal naprej na drugi strani. V zaznavni sferi tožeče stranke so bila nadalje še dejstva, ki se nanašajo na zaupanje med pravdnima strankama, ki je izviralo iz sorodstvenega razmerja in na konkretne odnose med pravdnima strankama.

Druga dejstva so bila izven zaznavne sfere tožeče stranke. To so predvsem dejstva, ki se nanašajo na toženčevo (skrito) ravnanje – pogajanja med tožencem in nadaljnjim kupcem (gre predvsem za pogajanja še iz časa pred sklenitvijo prve pogodbe; torej, ko je bil tožnik še solastnik konkretne nepremičnine). Ta dejstva (na primer glede obstoja pisma o nameri z dne 21. 2. 2007) je tožeča stranka zato iz opravičljivih razlogov navedla šele po prvem naroku za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana procesna kršitev (kršitev razpravnega načela) ni podana. Ta kršitev bi bila podana le ob takšnem razumevanju razpravnega načela, ki ne bi dopuščalo nikakršnega (niti atomiziranega) odstopanja dejanske podlage sodbe od trditvene podlage. To bi bilo v nasprotju z naravo jezika in tudi v nasprotju z zasnovo pravdnega postopka, ki v 285. členu ZPP predvideva korekcijo razpravnega načela v obliki materialnega pravdnega vodstva. Dejstva, za katera je tožeča stranka izvedela kasneje, je prav iz tega razloga upravičeno nato procesno posvojila.

O podlagi zahtevka

Z odločitvijo o podlagi zahtevka v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče soglaša. Ta odločitev se odraža v ugotovitvi o ničnosti prodajne pogodbe ter posledicah (sankcijah), ki iz tega izhajajo. V tej fazi postopka je bilo mogoče izdati vmesno sodbo le glede podlage kondikcijskega zahtevka iz prvega odstavka 87. člena, ne pa tudi glede morebitne odškodninske podlage (91. člen OZ), saj ta doslej ni bila predmet obravnave, se je pa tožeča stranka nanjo sklicevala v pripravljalni vlogi, podani v ponovljenem postopku.

Glede podlage se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz razveljavitvenega sklepa, opr. št. II Cp 210/2013 ter v odgovor na pritožbene navedbe podaja še nadaljnje razloge.

Pritožnik problematizira sklicevanje pritožbenega sodišča na G.R. v razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče zavrača tezo, da je sodišče s tem obšlo pozitivno pravo. Iz razlogov razveljavitvenega sklepa jasno sledi, da je pritožbeno sodišče izhajalo iz vrednostnih izhodišč, ki jih ponuja teorija (12. in 13. točka razveljavitvenega sklepa) ter jih nato prek zakonskih pravnih načel (14. - 16. točka razveljavitvenega sklepa) apliciralo na pravna pravila (17. točka razveljavitvenega sklepa). Ta miselna pot, ki ustreza razlagi pravnih aktov z uveljavljenimi metodami razlage, tudi v ponovljenem pritožbenem postopku po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje obstoj ničnostnega razloga iz 86. člena OZ. Nanj se je v ponovljenem postopku oprlo tudi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (glej 26. točko obrazložitve).

Pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnjo pritožnikovo tezo, katere bistvo je, da v tržnem gospodarstvu preprodaja ni nedopustna. To drži, vendar ne brez omejitev. Okoliščine konkretnega primera utemeljujejo sklep, da je bila preprodaja v konkretnem primeru izrazito nemoralna. Bistvo nemoralnosti je bilo v zlorabi zaupanja (kar je okoliščina, ki je ekvivalentna celo ničnostnim razlogom po dejanskem stanu oderuštva - 119. člen OZ) ter v zvezi s tem toženčevi pridobitvi nesorazmerne (približno dvajsetkratne) premoženjske koristi na rovaš tožnika. Takšna nemoralna preprodaja je nedopustna. Pravni posel (prodajna pogodba med pravdnima strankama), ki je osrednja prvina te nemoralne preprodaje, pa zato nična.

O višini zahtevka

Pritožnik pa utemeljeno opozarja na materialnopravne prvine kondikcijskega zahtevka iz prvega odstavka 87. člena OZ, za katere iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo (glej 28. točko izpodbijane sodbe).

Prvi odstavek 87. člena OZ se glasi: „Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.“

V izpodbijani sodbi ni nikakršne podlage za sklep, da prisojeni denarni znesek ustreza pravnemu pojmu „ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba“. Tisto, kar je bilo tožniku prisojeno, namreč ustreza vrednosti kupnine, ki jo je toženec prejel z drugo (nadaljnjo) prodajo v letu 2007. Sodna odločba pa je bila izdana sedem let kasneje.

Pritožbeno sodišče je že v opombi št. 7 razveljavitvenega sklepa navedlo: „Dejstvo, da je tožena stranka uspela doseči prodajno ceno, ki za skoraj 20 krat presega nakupno ceno že samo po sebi razmeroma zanesljivo kaže na nesorazmerje. Cena je bila dosežena na trgu in je torej to empirična tržna cena. Metodološko ugotavljanje tržne cene z izvedencem bo zato najverjetneje potrebno predvsem v zvezi z ugotavljanjem višine denarne terjatve.“

Pri odločanju o višini zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ bo torej nujno vsebinsko napolniti zakonski pojem „ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba.“ Evidentno je, da cene nepremičnin v času sklenitve nične pogodbe niso nujno enake cenam v času izdaje sodne odločbe. Ker sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo, je bilo zato treba sodbo v tem delu razveljaviti (zmotna uporaba materialnega prava in razveljavitveno pooblastilo iz 355. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v kontradiktornem postopku zato v ponovljenem postopku prej citirani pravni pojem iz prvega odstavka 87. člena OZ ustrezno vsebinsko napolniti. Na tej točki je mogoč napotek, da bo moralo sodišče glede na gibanje cen nepremičninskega trga ugotoviti razmerje med cenami v času sklenitve pogodbe ter cenami v času izdaje sodne odločbe. Pri tem ne bo mogoče zaobiti dejstva, da na ceno konkretne nepremičnine vplivajo konkretne okoliščine. Takšna okoliščina so lahko tudi informacije (in špekulacije) o potencialni zazidljivosti nepremičnine. To so namreč relevantne okoliščine pri oblikovanju tržne cene. Gola abstraktna metoda, ki temelji na ugotavljanju vrednosti primerljivih zemljišč (glede na obstoječe urbanistične akte) zato v obravnavani zadevi najbrž ne bo/bi dala odgovora, ki bi ustrezal pravnemu pojmu iz prvega odstavka 87. člena OZ. Nadaljnja okoliščina, ki je najverjetneje prav tako ni mogoče spregledati je, da bi prodajalci (in s tem tudi tožnik) pri tovrstni prodaji nujno potrebovali pomoč strokovnjaka za nepremičninsko trgovanje, kar je zvezano s stroški, ki bi jih tožnik imel v vsakem primeru. Te dodane vrednosti (ki ustreza delu nepremičninskega strokovnjaka) zato pravno vrednotno ni mogoče upoštevati v okviru pojma „ustreznega denarnega nadomestila“.

Če se bo izkazalo, da zahtevku po višini ni mogoče v celoti ugoditi na pravni podlagi iz prvega odstavka 87. člena OZ, pa bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost morebitnega preostanka višine tožbenega zahtevka tako po procesni kot po materialnopravni plati presoditi še v luči podlage iz 91. člena OZ, na katero se je tožeča stranka izrecno sklicevala.

-------------

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(3) Konkretnejše dejanske ugotovitve o tem so vsebovane v sodbi sodišča prve stopnje ter jih pritožbeno sodišče sprejema. Glej predvsem točke 25, 26, in 27 izpodbijane sodbe.

(4) Glej 11. točko odločbe VSL, II Cp 210/2013.

(5) Glej 9. točko odločbe VSL, II Cp 210/2013.

(6) Glej točko 10 odločbe VSL, II Cp 210/2013.