VSM sodba PRp 85/2015

I. Pritožba obdolženega J. L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 255,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo z dne 2. 3. 2015 je Okrajno sodišče na Ptuju spoznalo obdolženega J. L. za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk, v breme pa mu je naložilo tudi plačilo sodne takse v višini 200,00 EUR.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil obd. J. L. in v pritožbi med drugim navedel, da sodba nima razlogov o njegovem pisnem zagovoru, v katerem se je skliceval na dejansko zmoto in je podal dokazni predlog, zmotno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, da je obdolženec na zaslišanju dejal, da je pred vožnjo užival alkoholne pijače. Gre tudi za protislovje med obdolženčevim pisnim zagovorom in ustnim zagovorom, izpodbijana sodba pa nima dokazne ocene listinskih dokazov, prav tako pa tudi nima razlogov glede obdolženčevega predloga za zaslišanje priče.

3Pritožba ni utemeljena.

4Neutemeljene so pritožnikove pritožbene navedbe, da je zmotno, da je obdolženec na zaslišanju dejal, da je pred vožnjo užival alkoholne pijače, saj je iz zapisnika o njegovem zaslišanju pri Okrajnem sodišču na Ptuju z dne 26. 2. 2015 med drugim razvidno, da je glede te v pritožbi zatrjevane okoliščine navedel, da je sicer kasneje odšel spat, ko pa se je zbudil, je ponovno užival alkohol in se je hotel odpeljati ne daleč vstran do svojega vikenda, vendar so ga na tej poti ustavili policisti. Na podlagi vsebine navedenega zapisnika, ki jo je s svojim podpisom kot točno potrdil tudi obdolženi J. L., je nedvomno razvidno, da je obdolženec v svojem zagovoru priznal, da je alkohol užival ne zgolj dan pred storitvijo prekrška, temveč tudi istega dne.

5Obdolženec v svoji pritožbi z uveljavljanjem protislovja med pisnim in ustnim zagovorom ter z navedbo, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov oziroma nima razlogov glede njegovega pisnega zagovora, v katerem se je skliceval na dejansko zmoto in podal dokazni predlog za zaslišanje priče, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Ta je med drugim podana, če sodba nima razlogov (o odločilnih dejstvih). V zvezi s tem je uvodoma potrebno pojasnit, da dopis obdolženega J. L. z dne 23. 2. 2015 ni njegov pisni zagovor. Procesna določba šestega odstavka 114. člena ZP-1 predpisuje, da lahko sodnik zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec odkloni pisni zagovor in zahteva ustno zaslišanje. Navedeno pomeni, da je sodnik tisti, ki na podlagi spisovnega gradiva oziroma okoliščin storitve obravnavanega prekrška presodi, ali je zaslišanje obdolženca potrebno, ali pa lahko le-ta svoj zagovor poda pisno in v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da obdolženec mora biti zaslišan oziroma, da svojega zagovora ne more podati pisno, na kar kaže tudi dejstvo, da ga je z vabilom z dne 12. 2. 2015 na zaslišanje za dne 26. 2. 2015 vabilo z opozorilom po drugem odstavku 115. člena ZP-1, da bo sodišče v primeru, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka opravičil, odredilo njegovo privedbo. Obdolženčev dopis z dne 23. 2. 2015 tako ni njegov zagovor, je pa nedvomno dokaz z obdolženčevim opisom okoliščin obravnavanega prekrška in z vloženim dokaznim predlogom za zaslišanje priče S. L.. Obdolženi J. L. je bil tri dni zatem 26. 2. 2015 pri Okrajnem sodišču na Ptuju zaslišan in je dejansko stanje obravnavanega prekrška glede ključne okoliščine konzumiranja alkoholne pijače in v navedenem dopisu zatrjevane dejanske zmote v širšem pomenu navedel povsem drugače in priznal, da je alkoholno pijačo konzumiral tudi potem, ko se je zbudil oziroma istega dne, kot je kasneje storil obravnavani prekršek, kar je povsem v nasprotju z zatrjevanjem v njegovem dopisu, da je zadnjo alkoholno pijačo konzumiral enajst ur pred vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu, na čemer je utemeljeval tudi dejansko zmoto in o čemer naj bi glede na dokazni predlog pričala priča S. L.. V obravnavani zadevi ne gre za dva nasprotujoča ali vsaj glede ključnih okoliščin različna dokaza npr. med zagovorom obdolženca in izjavo priče oziroma dvema izjavama prič, temveč gre za obdolženčev opis okoliščin storitve obravnavanega prekrška, v zvezi s katerimi je očitno, da si je obdolženec po vložitvi navedenega dopisa z dne 23. 2. 2015 in do zagovora pri sodišču prve stopnje 26. 2. 2015 premislil, zaradi česar je za dokazno oceno v obravnavani zadevi pravno relevantno zgolj obdolženčevo navajanje v njegovem zagovoru in sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni bilo dolžno ugotavljat in tehtat razlike med obdolženčevimi navedbami v njegovem dopisu z dne 23. 2. 2015 in njegovem kasnejšem zagovoru 26. 2. 2015, prav tako pa tudi ne pojasnjevat, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče S. L., saj je bila izvedba tega dokaza predlagana zgolj zaradi tega, da bi potrdil obdolženčevo navajanje v njegovem dopisu z dne 23. 2. 2015, da enajst ur pred vožnjo osebnega avtomobila v cestnem prometu ni užival alkoholnih pijač in v zvezi s tem zatrjevano dejansko zmoto, kar pa je, kakor je v obrazložitvi tega sklepa že pojasnjeno, obdolženec v svojem zagovoru 26. 2. 2015 zanikal, ker si je očitno premislil. Zaradi tega ni podana v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, dejansko stanje le-tega pa je dokazano na podlagi obdolženčevega zagovora in z njegove strani podpisanega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 10. 1. 2015, ki je glede vseh ključnih okoliščin obravnavanega prekrška skladen z obdolženčevim zagovorom, saj je obdolženec s svojim podpisom na njem potrdil svoje strinjanje, da je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom opravil kot voznik motornega vozila v cestnem prometu, da je indikator alkohola pokazal 0,80 mg alkohola v litru njegovega izdihanega zraka, in da se je s tem rezultatom strinjal in sicer dokazano tako v njegovem objektivnem kakor tudi subjektivnem delu, to je glede obdolženčeve krivde, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje v šestem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je obdolženec prekršek storil s krivdno obliko direktnega naklepa.

6Za obravnavani prekršek je v določbi 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP glavna sankcija globa predpisana v višini najmanj 1.200,00 EUR, kar v povezavi z materialno določbo 1. alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obd. J. L. glavno sankcijo globo izreklo na specialnem minimumu v višini 1.200,00 EUR, pri tem pa upoštevalo ustrezne za takšno oceno relevantne in v osmem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe navedene okoliščine. V istem zakonskem določilu je za obravnavani prekršek predpisana tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk, zaradi česar je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi to sankcijo obdolžencu utemeljeno izreklo v navedenem številu.

7Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka v višini 255,00 EUR in sicer 10 % izrečene glavne sankcije globe, to je 120,00 EUR (tarifna številka 8111) in 50,00 EUR zaradi izreka stranske sankcije (tarifna številka 8114), kar v povezavi s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe (tarifna številka 8132) pomeni skupaj 255,00 EUR.