VSRS Sodba I Ips 56249/2011-357

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 2. 4. 2012 J. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 11. 2012 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno, dne 1. 3. 2013, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obsojenčevi zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 14. 10. 2014, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da se določba drugega odstavka 244. člena KZ-1 ne sklicuje na uporabo zakonov in podzakonskih aktov s področja vrednostnih papirjev, zato dopolnilne norme, ki določa, da je ček vrednostni papir, ni potrebno navesti v opisu kaznivega dejanja. Obravnavano določbo je z uporabo jezikovne kot tudi logične in sistematične razlage potrebno razlagati tako, da storilec stori obravnavano kaznivo dejanje že v primeru, ko uporabi le en ponarejen vrednostni papir. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje dokončal, ko je ček predložil bančni uslužbenki, iz česar izhaja, da je neprimeren poskus storitve obravnavanega kaznivega dejanja že pojmovno izključen. Sodišči prve in druge stopnje sta za zavrnitev dokaznih predlogov navedli utemeljene razloge, nestrinjanje zagovornikov z razlogi obeh sodišč pa vsebinsko predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec še navaja, da dopis Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije z dne 9. 12. 2011 ni nedovoljen dokaz, prav tako pa navedeni dopis ni bil podlaga za zaključke sodišč prve in druge stopnje o dejstvu, da je ček ponarejen.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu na naslov stalnega bivališča, vendar obsojenec navedene pošiljke ni dvignil. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenčevim zagovornikom, ki v izjavi z dne 16. 10. 2014 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5Obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ko navajajo, da je določba drugega odstavka 244. člena KZ-1, ki opredeljuje zakonske znake kaznivega dejanja uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev, blanketna kazenskopravna norma, zato bi moral biti v izreku sodbe sodišča prve stopnje naveden zakon, ki določa, da je ček vrednostni papir (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Določba drugega odstavka 244. člena KZ-1 je "tiha" blanketna kazenskopravna norma, saj je v njej uporabljen pojem vrednostnega papirja, ki je do podrobnosti urejen v drugem pravnem področju in ima v celotnem pravnem sistemu enak pomen, razen če njegovega pomena za kazensko pravo ne določa posebna razlagalna norma (99. člen KZ-1)(1). Ker 99. člen KZ-1 pomena izraza „vrednostni papir“ ne določa, je zakonski pomen navedenega pojma nujno vezan le na vrednostne papirje, ki so kot takšni določeni z dopolnilnimi predpisi (Obligacijski zakonik, Zakon o čeku, Zakon o menici, Zakon o gospodarskih družbah itd.). Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje pa mora vsebovati konkretizacijo, kateri (ponarejen) vrednostni papir je uporabil obsojenec. V konkretnem opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je obsojenec uporabil ponarejen ček, zato je opis kaznivega dejanja sklepčen. Iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči pomen pojma vrednostni papir iskali v dopolnilnih predpisih in ga razložili v obrazložitvi sodb. Sodišči sta zaključili, da listina, ki jo je obsojenec uporabil pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, vsebuje vse sestavine bančnega čeka po Zakonu o čeku, ki je (tradicionalni) vrednostni papir (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 23 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

6Zagovorniki obsojenca neutemeljeno navajajo, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Zaključki sodišča druge stopnje, da blanketne norme (v kateri je določeno, da je ček vrednostni papir), v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni potrebno navesti (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), naj bi bili v nasprotju z zaključkom drugostopenjskega sodišča, da je namen določbe drugega odstavka 244. člena KZ-1 zaščititi vse vrednostne papirje, ki so kot takšni določeni v blanketnih normah (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Iz navedenega izhaja, da se je v točki 6 obrazložitve sodbe sodišče druge stopnje opredelilo do opisa obravnavanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v točki 7 obrazložitve sodbe pa je višje sodišče obrazložilo namen določbe drugega odstavka 244. člena KZ-1, zato zatrjevano nasprotje v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje ni podano.

7Po navedbah zagovornikov obsojenčevo dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev, ker je obsojenec uporabil le en ponarejen vrednostni papir; obravnavano kaznivo dejanje pa stori, kdor (kot prave) uporabi najmanj tri ponarejene vrednostne papirje (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Pritrditi je treba zagovornikom obsojenca, da je zakonski znak "vrednostni papirji" pri izvršitveni obliki uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev (drugi odstavek 244. člena KZ-1) naveden v množinski obliki(2), vendar pa je poleg jezikovne razlage obravnavane zakonske določbe potrebno uporabiti tudi ostale razlagalne metode, zlasti namensko razlago. Namen oziroma cilj, ki ga zasleduje konkretna zakonska določba, je varovanje gospodarstva Republike Slovenije kot celote pred motnjami(3); motnjo v gospodarstvu pa predstavlja že uporaba enega ponarejenega vrednostnega papirja, zlasti kadar gre za uporabo ponarejenih vrednostnih papirjev v visokih zneskih. Do enakih ugotovitev privede tudi sistematična razlaga, na podlagi katere je obravnavano zakonsko določbo mogoče primerjati z določbo prvega odstavka 243. člena KZ-1, ki opredeljuje kaznivo dejanje ponarejanja denarja(4). Kaznivo dejanje ponarejanja denarja je tako po zakonski dikciji kot tudi glede objekta kazenskopravnega varstva primerljivo z obravnavanim kaznivim dejanjem, pri čemer je za storitev kaznivega dejanja ponarejanja denarja dovolj že izdelava enega izdelka krivega denarja(5). Ker je obravnavano kaznivo dejanje po samem zakonskem opisu sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja (t.i. nadaljevano kaznivo dejanje po samem zakonskem opisu), je rezultat uporabe logične razlage zaključek, da je kaznivo dejanje storjeno že v primeru, kadar gre za eno dejanje oziroma ko storilec uporabi en ponarejeni vrednostni papir.

8V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki ponovno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in navajajo, da obsojenec obravnavanega kaznivega dejanja ni dokončal. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo dokončano, ko je ček izplačan. Po navedbah zagovornikov je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje poskušal storiti z neprimernim sredstvom, ker gre za ček v izjemno visokem znesku 500,000.000,00 EUR, ki ga banka (upoštevajoč postopek unovčevanja čeka), ne bi nikoli izplačala (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP). Glede na določbo 35. člena KZ-1, ki kot neprimeren poskus opredeljuje poskus storitve kaznivega dejanja z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčevo dejanje ne predstavlja neprimernega poskusa. Storilec poskuša obravnavano kaznivo dejanje storiti z neprimernim sredstvom v primeru, ko je ponarejeni ček že na prvi pogled nedvomno mogoče prepoznati kot ponaredek brez vsakega dodatnega preverjanja(6). V obravnavani zadevi sta visok znesek čeka in priloženo potrdilo o izdaji čeka ("confirmation letter") pri priči P. vzbudila sum o pristnosti čeka, vendar je bilo šele v (običajnem) postopku preverjanja čeka ugotovljeno, da je ček ponarejen. Iz izpovedbe priče T. ter izvedenke za ekonomijo in bančništvo izhaja, da na čeku ni bilo nič takšnega, kar bi vzbujalo dvom v njegovo verodostojnost (točki 8 in 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obsojenčevo ravnanje ne predstavlja zgolj poskusa storitve kaznivega dejanja uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev, ki je bilo dokončano, ko je obsojenec ček unovčil, torej ga predložil bančni uslužbenki v plačilo(7).

9Navedbe obsojenčevih zagovornikov, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti podatke o evidencah AA, zaslišati priči A. L. in J. D. ter za ugotovitev pristnosti čeka postaviti izvedenca ustrezne stroke (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije), niso utemeljene. Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s predlogom za postavitev izvedenca obrazložili, da zagovorniki niso konkretno navedli izvedenca, katere stroke naj bi postavilo sodišče. Sodišči sta v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) o dejstvu, da je ček ponarejen, zaključili na podlagi dopisov Barclays banke z dne 13. 10. 2011 ter dopisa Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije z dne 9. 12. 2011, zato postavitev izvedenca v tem kazenskem postopku ni bila potrebna (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje zagovorniki navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti podatke AA o evidencah, na podlagi katerih je navedena družba sodišču prve stopnje sporočila, da pogovorov o sodelovanju z družbo S. ni bilo, ter zaslišati A. L., ki je sestavila navedeni odgovor AA z dne 20. 3. 2012. Sodišči sta obrazložili, da je zaveza vseh subjektov, da za potrebe postopkov sodelujejo s sodišči in da sodiščem pri tem posredujejo verodostojne informacije. Ker obramba ni navedla nobenih okoliščin in ni predložila dokazov, da odgovor L. vsebuje neverodostojne podatke, gre za neutemeljena dokazna predloga, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovorniki še navajajo, da bi sodišče moralo zaslišati J. D., ki je seznanjen z okoliščinami izdaje, prenosa in izročitve čeka obsojencu. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči zaslišanje navedene priče utemeljeno zavrnili in zaključili, da je glede na vsebino obtožbe predhodna "pot čeka" nerelevantno dejstvo (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča drug stopnje in točka 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovorniki s temi navedbami po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10V zvezi z dopisom Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije z dne 9. 12. 2011 zagovorniki navajajo, da gre za listino, na katero se sodba ne more opirati, ker gre za obvestilo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz dopisa Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije z dne 9. 12. 2011 izhaja, da jih je Interpol London – Združeno kraljestvo obvestil, da so prejeli odgovor Barclays banke, da sta obravnavani ček in potrdilo o izdaji čeka ("confirmation letter"), ponarejena. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornikom, da je bil navedeni dopis Policijski upravi Kranj posredovan pri zbiranju obvestil na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, vendar po ustaljeni sodni praksi(8) takšne listine niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato ni potrebno izločiti iz spisa. Sodišče prve stopnje je zaključek o ponarejenem čeku oprlo na dopisa Barclays banke z dne 13. 10. 2011, iz katerih izhaja, da predmetnega čeka niso izdali, pri čemer dopis z dne 9. 12. 2011 to dejstvo zgolj (dodatno) potrjuje, zato kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

----

(1) Tako tudi sodbi VS RS I Ips 13/2001 z dne 24. 1. 2001 in I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2007.

(2) „Kdor take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave...“.

(3) Dr. Liljana Selinšek: Kazensko pravo, Splošni del in osnove posebnega dela, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 405.

(4) Sredstvo, s katerim storilec stori kaznivo dejanje po prvem odstavku 243. člena KZ-1, je denar, ki je zbirni samostalnik in pomeni več istovrstnih stvari (Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1992, str. 277.

(5) Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 542.

(6) Glede kaznivega dejanja ponarejanja denarja tako tudi sodba VS RS I Ips 2/2000 z dne 10. 4. 2003.

(7) Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 12. člena Zakona o čeku.

(8) Tako tudi sodba VS RS I Ips 256/2009 z dne 20. 9. 2010.