VSL sodba III Cp 963/2015

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi:

„Toženca sta dolžna tožniku nerazdelno povrniti 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2007 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik in toženca sami nosijo svoje pravdne stroške.“

II. Sicer se pritožbi zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Drugi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugi toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2007 do plačila (I. točka izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo (II. točka izreka); tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrnilo (III. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 137,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); odločilo, da mora drugi toženec tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 262,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper sodbo sta tožnik in drugi toženec vložila pravočasni pritožbi.

3Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi soprispeval k nastanku škode na način, da je s svojim ravnanjem izzval konfliktno situacijo z drugim tožencem. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik po vozilu udarjal, na avtomobil se je le oprl, da ne bi padel. Tudi če bi udarjal po vozilu, to ne daje pravice drugemu tožencu, da ustavi takšno ravnanje tožnika na način, da stori kaznivo dejanje, za katerega je bil tudi pravnomočno obsojen, in bi bila njegova dolžnost, da prepreči kakršnokoli ravnanje tožnika na primeren način. Za izživljanje drugega toženca kot varnostnika nad tožnikom, ni bilo nobene potrebe, šlo je le za izživljanje nad nemočnim otrokom. Drugi toženec je nedvomno v celoti odgovoren za škodni dogodek. Sodišče je napačno interpretiralo splošne pogoje prve toženke. Prva toženka jamči za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe zaradi napake, opustitve ali kršitve dolžnosti, ki jih je s pogodbo o tehničnem varovanju prevzel zavarovanec. Dejstvo je, da v sodbi opisano ravnanje drugega toženca, za katerega je bil tudi pravnomočno obsojen, in njegova brutalnost, nedvomno predstavljata grobo kršitev njegove dolžnosti. V skladu z določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in splošnih pogojev prve toženke, za nastanek škode odgovarja tudi tožnikov delodajalec oziroma prva toženka. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi višino škode, glede na to, da ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca psihiatra. Vztraja, da je bil dokazni predlog podan pravočasno.

4Drugi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Drugi toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje, da je postopek jasno pokazal, da si je tožnik škodni dogodek izmislil, poškodbe kot jih izkazuje, je lahko zadobil v času, ko sta se tožnik in drugi toženec že razšla. Sodišče bi moralo ugotoviti zgolj to, da je tožnik utrpel udarnino na desni strani vratu in izpuljenje las na delu temena. Ni pa utrpel sekundarnega strahu zaradi morebitnih trajnih posledic 10 dni, saj poškodbe niso bile hude, temveč zelo lahke. Tudi ni mogel kar dve leti trpeti občasnega strahu, da bi ga storilec ponovno poškodoval. Tudi posttravmatska stresna motnja ni posledica škodnega dogodka. Izvedenec dr. V. je v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu zaključil, da na duševno stanje tožnika vplivajo tudi druge okoliščine, tovrstne težave pa da so zgolj nadgradnja težav, ki so bile prisotne že prej. Glede vseh nevšečnosti, ki naj bi jih tožnik utrpel v času zdravljenje, tožnik tudi ni podal ustrezne trditvene podlage. Ni mogoče upoštevati ugotovitve izvedenca, da je škodni dogodek pri tožniku povzročil posttravmatsko stresno motnjo, za posledicami kot jih je opisal izvedenec. Domnevno posttravmatsko stresno motnjo je sodišče prve stopnje upoštevalo tako pri postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi pri pretrpljenem strahu, kar je nedopustno. Tudi ni mogoče kot posledica škodnega dogodka upoštevati bruhanja tožnika, izvedenec V. je ugotovil, da je bilo to posledica prekomernega uživanja alkohola. Tudi je zmotna ocena o soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka le v višini 20 %, pravilen soprispevek bi bil vsaj 40-50 %. Napačna je tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Sodišče je štelo, da je tožnik uspel z 80 %, v resnici pa je uspel le z 32 % - vtoževal je 7.500,00 EUR odškodnine, prisojeno mu je bilo le 2.400,00 EUR.

6Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku škodnega dogodka kot povsem prepričljive in jih pritožbene navedbe pritožnikov ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnik, takrat star 15 let, dne 15.10.2005 ob 22.30 uri, s prijatelji, vinjen, hodil po ploščadi Grajskega trga v Mariboru, kjer je bila takrat razstava civilne zaščite. Za varovanje te je skrbelo podjetje P., d.o.o., konkretno njen varnostnik – drugi toženec, ki je v tem času sedel v avtomobilu. Tožnik se je zaletel v avtomobil in po njem tudi udaril (udarjal). Drugi toženec se je na to odzval tako, da je izstopil iz avtomobila in tožnika fizično napadel – „prijel za lase in ga potegnil v šotor, za tem ga z roko prijel za vrat ter mu s tem povzročil udarnino na desni strani vratu in izpuljenje las na delu temena“. Utrpel pa je tudi udarnino po prsnem košu (23. točka obrazložitve). Za to dejanje je bil v kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, s sodbo III K 760/2005 z dne 4.7.2006, pogojno obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ(1).

9Pravdno sodišče je na to sodbo vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Drugi toženec je v tej pravdi podal ugovor soprispevka tožnika k nastanku škode (171. člen OZ), ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo tako, da je ugotovilo tožnikov soprispevek v višini 20 %. V tem obsegu je odločitev materialnopravno napačna. Udarec ali tudi več udarcev po avtomobilu (ki ni oziroma ki niso povzročili škode) ne pomeni ravnanja, ki bi prispevalo k nastanku škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi fizičnega napada drugega toženca. Na ravnanje tožnika, takrat starega 15 let, se drugi toženec nedvomno ne bi smel odzvati s fizičnim napadom nanj (izpuljenjem las v površini približno 5 cm x 3 cm, z udarci v vrat, prsni koš). Takšno ravnanje drugega toženca je bilo povsem nesorazmerno z ravnanjem tožnika in zato v celoti nepotrebno. Ravnanje je bilo tudi v nasprotju z določbami takrat veljavnega Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS št. 126/2003, ZZasV), predvsem njegovim 43. in 44. členom. Drugi toženec bi nedvomno premoženje lahko zavaroval drugače, kot z neposrednim fizičnim napadom na tožnika. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da tožnikovo ravnanje ni bilo ravnanje, ki bi kakorkoli pravno odločilno prispevalo k nastanku škode, zato drugi toženec 100 % odgovarja za škodo nastalo tožniku.

10Drugi toženec je bil v času dogodka (kot varnostnik) zaposlen pri firmi P., d.o.o. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretje osebe, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ).(2) Delodajalec drugega toženca je imel pri prvi toženki (Z. T.) sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti (polica št. 110908, priloga B5), za katero veljajo Posebni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti izvajalca zasebnega varovanja O-IZV/99 (priloga B3), v nadaljevanju Posebni pogoji. V 1. točki 1. člena je določeno, da zavarovalnica jamči za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe zaradi napake, opustitve ali kršitve dolžnosti, ki jih je s pogodbo o fizično tehničnem varovanju prevzel zavarovanec (in ki ne smejo biti v nasprotju z določbami o dolžnostnem ravnanju varnostnika po ZZasV). ZzasV je določal obvezno sklenitev zavarovanja odgovornosti pred škodo, ki bi utegnila nastati v zvezi z opravljanjem zasebnega varovanja ne samo naročniku varnostnih storitev, ampak tudi tretji osebi (37. člen). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi trditvami tožnika, da je opisano ravnanje drugega toženca pomenilo kršitev pogodbenih dolžnosti. Da temu ni bilo tako, je prva toženka povsem pavšalno zatrjevala s tem, da se je le sklicevala na določbo 1. točke 1. člena Posebnih pogojev.(3) Tudi se ni sklicevala na določbo 4. točke prvega odstavka 2. člena Posebnih pogojev, zato ni bilo podlage, da se sodišče prve stopnje na to določbo sklicuje.(4) Tudi zavarovalnica (prva toženka) torej tožniku odgovarja za škodo nastalo z zavarovalnim primerom (1. točka 1. člena Posebnih pogojev, 37. člen ZZasV, 921., 964., 965. člen OZ).

11Sodišče prve stopnje je poleg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je v zvezi s tem trpel tožnik, upravičeno upoštevalo, da je ta trpel posledice tudi na duševnem področju in kot nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi njegove obiske pri psihologih (več v nadaljevanju). Kot rečeno je tožnik utrpel udarnino na glavi z izpuljenjem las, udarnino na vratu in na prsnem košu. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi, ki jih je tožnik v posledici trpel in ki temeljijo na medicinski dokumentaciji, izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke in izpovedbi tožnika. Sprejema torej njegov zaključek, da je tožnik hude bolečine prestajal dva dni, srednje hude še en dan, neprestane lahke tri dni, občasne lahke nato še dva dni. Bil je šestkrat izpostavljen ionizirajočemu žarčenju, na pregledih pri splošnem zdravniku in kirurgu je bil trikrat, dva dni je bil hospitaliziran, en dan je pogosto bruhal, 15 dni ni smel telovaditi, tri dni pa opravljati težjih fizičnih del, večkrat je bil obravnavan tudi pri psihologih. Iz tega naslova mu je sodišče prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine, kar tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje tudi skupno odmero, šteje kot pravično odmeno (179. člen OZ).

12Ne more biti sporno, da je takrat 15-letni tožnik ob nenadnem fizičnem napadu drugega toženca, utrpel zelo intenziven primarni strah, ki je trajal nekaj minut. Kasneje je bil v strahu zaradi morebitnih trajnih posledic, bilo ga je tudi strah, da ga bo storilec ponovno poškodoval, kar je tudi za pritožbeno sodišče logična posledica dogodka. Nedvomno je bila izkazana tudi posttravmatska stresna motnja, zaradi katere je bil tožnik pol leta omejen pri intelektualnem delu. Res je bilo ugotovljeno, da se je tožnik pred dogodkom zdravil zaradi depresije, kar pa, po izrecni ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, v katero tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, ni vplivalo na nastanek in obstoj posttravmatske stresne motnje. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je s tem v zvezi tožnik podal zadostno trditveno podlago, saj je že v tožbi trdil, da se v posledici dogodka „boji ulice“, druženja, prisotne so depresije, moreče sanje, strah pred zaprtim prostorom, strah pred nepoznanimi ljudmi, pred temo, izrecno pa je zatrjeval, da je „še vedno prisotna popoškodbena stresna motnja“. Iz naslova strahu mu je sodišče odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje tudi skupno odmerjeno odškodnino 3.000,00 EUR, pravična odmena (179. člen OZ).

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra postavil prepozno. Že iz povedanega je razvidno, da je trditve v zvezi s psihičnimi posledicami postavil že v tožbi in ni bilo ovire, da že tedaj ali najkasneje na prvem naroku, predlaga tudi izvedenca psihiatra. Sicer pa je bil njegov predlog tudi povsem pavšalen in ni jasno, kaj več bi o posledicah ugotovil psihiater, česar ni že ugotovil postavljeni izvedenec dr. V. S.

14Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka sodbe. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. S tem v zvezi drugi toženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pri tožniku le uspeh po temelju, ne pa tudi po višini. Sedaj je tožnik po temelju uspel 100 %, po višini pa 40 %, upoštevaje tako temelj kot višino 70 %, uspeh tožencev pa je 30 %. Upoštevaje tudi višino priglašenih pravdnih stroškov, pri čemer tožnika ni zastopal odvetnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je najbolj primerna odločitev, da pravdne stranke same nosijo svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi stroškovno odločitev je tako pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo in s tem v zvezi delno ugodilo pritožbi drugega toženca. Odločitev o spremembi sodbe temelji na določbi 358. člena ZPP.

15Sicer je pritožbi zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16Drugi toženec je s pritožbo uspel le glede pravdnih stroškov, ki so stranska terjatev, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik stroškov za pritožbo ni priglasil.

------------

(1) Iz iste sodbe (priloga A9) izhaja tudi, da je tožniku tudi grozil, da bo napadel njegovo telo s tem“ da mu je zagrozil, da če ga naslednjič vidi, da je kaj naredil, ga bo prebutal, zaradi česar se je tožnik počutil ogroženega in prestrašenega“. Za to kaznivo dejanje je bil drugi toženec prav tako pogojno obsojen in sicer za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

(2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ).

(3) Tudi ni zatrjevala, da škoda ni bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom.

(4)Sicer res po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, vendar le v okviru trditev pravdnih strank. Tudi sicer bi bilo to določbo razumeti tako, da z zavarovanjem ni krita odgovornost za škodo, ki je posledica intervencije zavarovanca (izvajalca zasebnega varovanja), ki ne pomeni kršitve dolžnosti, ki jih je prevzel zavarovanec.