VSL sodba II Cp 146/2015

I. Pritožbama se delno ugodi in se II. in III. točka izreka spremenita tako, da se glasita:

„II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 109975/2011 z dne 28.7.2011 ostane delno v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in sicer za plačilo:

- glavnice v višini 10.150,26 EUR,

- zakonskih zamudnih obresti od glavnice 5.195,66 EUR od 13.12.2008 in od glavnice 4.954,60 EUR od 7.1.2009 dalje do plačila ter

- stroškov izvršilnega postopka v višini 40,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila.

V presežku se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 109975/2011 z dne 28.7.2011 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in se zahtevek v tem delu zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni po prejemu te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 80,43 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 109975/2011 z dne 28.7.2011 v 1. in 3. točki vzdržalo v veljavi za glavnico 9.379,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za 40,42 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za glavnico 10.762,37 EUR in 45,58 EUR izvršilnih stroškov, oboje z obrestmi) je sklep o izvršbi razveljavljen in v tem delu zahtevek zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je določeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 187,49 EUR.

2Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na nasprotje med navedbo, da so upoštevani tudi zapisniki o kontroli iz obdobja pred 1.1.2007, kolikor izkazujejo, da se v poslovnih prostorih tožene stranke nahajajo TV sprejemnik, radio in kasetofon ter med navedbo, da zapisniki iz obdobja pred 1.1.2007 ne morejo dokazovati uporabe glasbe v vtoževanem obdobju. Opozarja, da zapisniki in prijavnice iz obdobja pred 1.1.2007 niso upoštevni. Meni, da so razlogi sodbe zato sami s seboj v nasprotju in je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Meni, da uporaba glasbe niti prerekana ni bila, saj je tožena stranka sama zatrjevala predvajanje po interni mreži in CD-jih, uporabo glasbe pa so potrdile tudi priče. Meni, da odsotnost zapisnika ne dokazuje, da se glasba ni predvajala, ampak zgolj to, da kontrole tisti mesec ni bilo. Glede na ugotovljeno prisotnost naprav za predvajanje glasbe in priznano kršenje navodil ter večkrat ugotovljeno predvajanje avtorsko varovane glasbe bi bila pravilna ugotovitev, da se je tudi v manjših poslovalnicah glasba vsaj občasno predvajala. Dopis z dne 20.12.2006, v katerem je tožena stranka sporočila, naj bi se način predvajanja glasbe spremenil, ne dokazuje ničesar, posebno, ker je J. S. izpovedal, da so se navodila kršila in da se kontrole niso izvajale. O predvajanju glasbe v več različnih poslovalnicah sta izpovedala J. A. in R. Ž.. J. S. je izpovedal, da so po decembru 2006 v poslovalnicah velikosti od manjših do supermarketov naprave za predvajanje glasbe ostale. Glede uporabe glasbe v velikih centrih in supermarketih je ugotovljena glasba v 25 poslovalnicah, sodišče pa je honorarje priznalo le za 14 takih centrov. Za preostalih 9 centrov tožena stranka sama priznava uporabo glasbe, vendar je sodišče nerazumljivo ni priznalo. Opozarja, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Graja tudi zavrnitev zahtevka za plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Trdi, da je DDV dolžna obračunati in opozarja na nepravilno uporabo 76. čl. Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS 117/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZDDV-1). To določilo predpisuje, kdo mora davek odvesti državi; to je uporabnik. Tožeča stranka je dolžna izstaviti račun in ga ne more izstaviti brez DDV. Upravičenost do plačila nastane že ob nastanku obdavčljivega dogodka. Opozarja na prvostopne sodne odločbe in odločbo I Cp 1572/2011, ki DDV priznavajo. Ker je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV, ga je upravičena zaračunati. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja na pomanjkljivost in nepreverljivost pritožbenih razlogov o nepriznanju nadomestila za predvajanje glasbe v velikih centrih. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ki utemeljujejo zavrnitev zahtevka; tudi razlogom za zavrnitev zahtevka za plačilo DDV. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Graja zaključek, da je za tožečo stranko sporna tudi glasba na zgoščenki, kajti tožeča stranka je na splošno navajala, da gre pri vseh predvajanih delih za avtorsko varovana dela, ni pa pojasnila, s čem to dokazuje. Opozarja, da je predložena zgoščenka s seznamom posnete glasbe. Tožeča stranka v zvezi z zgoščenko ni prerekala, kaj šele dokazala, da gre za priredbo glasbe in ne za originalne partiture. Tožeča stranka ni prerekala, da so avtorji na zgoščenki posnete glasbe mrtvi že več kot 70 let. Le v primeru konkretnih trditev o nevarovanosti glasbe na zgoščenki bi morala tožena stranka ta dejstva še posebej dokazovati. O tem izrecno tudi sodba II Cp 489/2013. Opozarja, da zapisniki, v katerih se navaja zgolj uporaba glasbe, ne dokazujejo uporabe avtorsko varovanih del. Vsi zaslišani kontrolorji so pojasnili, da pri kontrolah ne ugotavljajo vrste oz. zvrsti glasbe. V velikem številu poslovnih prostorov se glasba sploh ni predvajala. Če iz kontrolnih zapisnikov izhaja uporaba klasične glasbe, M. glasbe, ambientalne glasbe ali pa le predvajanje glasbe, to potrjuje neprerekane trditve tožene stranke in vsebino zgoščenke. Če kontrolnega zapisnika iz obravnavanega obdobja (plus minus obdobje rednih mesečnih kontrol) ni, to pomeni, da se glasba ni predvajala in tožeča stranka uporabe glasbe ni dokazala. Opozarja na izpovedi kontrolorjev, da opravljajo kontrole pri neplačnikih na tri mesece ali še pogosteje. Sodišče zato lahko upošteva le zapisnike, datirane en mesec in pol pred vtoževanim obdobjem ter en mesec in pol po vtoževanem obdobju. Glede na izpovedi prič o rednih kontrolah morajo zapisniki obstajati. Očitno jih tožeča stranka ni predložila, ker uporaba glasbe ni bila ugotovljena. Kakršnakoli domneva o uporabi glasbe izven obdobja 3 mesečnih kontrol ne more obstajati. Graja, da glede poslovalnic, kjer se je glasba predvajala iz prodajanega artikla, ni navedeno in izkazano, da je bila uporaba omejena zgolj na določen oddelek oz. na posamezno prodajalno. To sploh ni bilo dokazno breme tožene stranke. Tožeča stranka ni trdila in dokazala, da se je glasba iz prodajnih artiklov konstantno predvajala. Graja upoštevanje pravilnikov iz obdobja pred 1.1.2007 in navaja, da je sodišče na podlagi teh zapisnikov nepravilno sklepalo, da so naprave za predvajanje glasbe obstajale in nepravilno sklepalo na uporabo glasbe. Opozarja na nedopustno domnevo. Sklicuje se na stališče iz odločbe V Cpg 885/2014, da pripomočki za predvajanje glasbe niso zadosten indic, da se je glasba predvajala. Ker ni navedeno za katere poslovne objekte so ti zapisniki upoštevani, sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja na zapisnik o kontroli v I. D., ki na hrbtni strani vsebuje zapis, da se predvaja športni program (smučarski tek), na prvi strani pa na zapis, da se glasba uporablja. Zapisa označuje za očitno nasprotujoča. Glede poslovnega prostora B. pa je za oba meseca – november in december – nadomestilo upoštevano dvakrat, kljub temu, da je tožena stranka na dvojno zaračunavanje opozorila že pred sodiščem prve stopnje.

6Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbeno trditev, da je bila iz zgoščenke predvajana glasba glede varovanosti različna od glasbe, predvajane po interni mreži, označuje za pritožbeno novoto. V postopku je tožena stranka navajala, da je bil del, v velikih centrih predvajane glasbe, posnet na podatkovne nosilce – zgoščenke, ki so bile distribuirane v poslovalnice in druge poslovne objekte. Da bi pri I. d.o.o. naročila dve različni zvrsti glasbe, tožena stranka ni navajala. Ker tovrstnih navedb ni bilo, se tožeči stranki ni bilo treba posebej opredeljevati do glasbe, vsebovane na zgoščenkah. Opozarja, da trditev o tem, da bi se režim uporabe glasbe po 1.1.2007 mesečno spreminjal, tožena stranka ni podala. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljena delna zavrnitev zahtevka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Prvostopenjsko sodišče je v 53. in 55. točki obrazložitve pravilno navedlo, da zapisniki o kontroli in prijavnice za glasbeno priobčitev glasbenih del iz obdobja pred 1.1.2007 – zato, ker je s 1.1.2007 začel veljati nov režim oskrbe poslovnih prostorov z glasbo – nimajo dokazne vrednosti o uporabi glasbe v vtoževanem obdobju (oktober, november, december 2008). V 43. točki obrazložitve je navedlo, da je kljub temu s pomočjo teh zapisnikov ugotavljalo, ali se v poslovnem prostoru tožene stranka nahajajo televizija, radio ali kasetofon. Ta argumentacija o dokazni vrednosti zapisnikov iz obdobja pred 1.1.2007 ni sama s seboj v nasprotju. Očitek tožeče stranke, da so razlogi med seboj v nasprotju, ni utemeljen. Tožena stranka pa v pritožbi pravilno opozarja, da zgolj posedovanje aparatur za predvajanje glasbenih del še ne dokazuje njihove uporabe oz. uporabe glasbenih del. Prvostopenjsko sodišče je zato listine iz obdobja pred 1.1.2007 po nepotrebnem preučevalo z vidika dokazovanja opremljenosti poslovnih prostorov z aparati za predvajanje glasbe. Da bi bil pri odločitvi ta podatek uporabljen, pa iz obrazložitve ni razvidno. Očitno ni bil, saj je podlaga za odločitev pri vsakem poslovnem prostoru posebej navedena, pa nobena od strank na konkretno nepravilno ugotovitev, temelječo na zapisniku iz obdobja pred 1.1.2007, ne opozarja. Odsotnosti tega podatka zato ni mogoče opredeliti za pomanjkljivo argumentacijo.

9Tožeča stranka neutemeljeno zanika svoje dokazno breme, da je tožena stranka avtorsko varovano glasbo predvajala. Ker je tožena stranka zanikala uporabo avtorskih del v nekaterih manjših poslovnih prostorih in dokazovala, da je uporabljala izključno glasbo avtorjev, od katerih smrti je preteklo že več kot 70 let, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o predvajanju glasbe ostalih avtorjev. Ker pa tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je v večjih trgovskih centrih po interni mreži predvajala glasbo, ki zaradi poteka časa ni več varovana, je dokazno breme tožeče stranke olajšano. S predloženim seznamom predvajanih del je tožena stranka potrdila trditev tožeče stranke o uporabi avtorsko varovane glasbe. Ker so na seznamu po interni mreži predvajane glasbe (listinska dokaza B 3 in B 4) tudi dela avtorjev, od smrti katerih še ni preteklo 70 let oz. celo še živeči avtorji, je potrjena trditev tožeče stranke, da so bila v večjih trgovskih centrih in hipermarketih predvajana tudi dela ostalih avtorjev. Dodatno dokazovanje tožeče stranke glede uporabe avtorsko varovane glasbe v večjih trgovskih centrih in hipermarketih zato ni potrebno.

10Uporabo glasbe v manjših poslovalnicah je tožena stranka priznala selektivno – le za nekatere od njih, za druge je trdila, da se glasba sploh ni uporabljala – zato ni mogoče soglašati s tožečo stranko, da dokazovanje uporabe glasbe v manjših poslovalnicah ni potrebno. Po trditvah tožene stranke se je v manjših poslovnih prostorih, kjer se je glasba sploh predvajala, uporabljala izključno glasba, posneta na zgoščenki; to pa je ista glasba, kot se je predvajala po interni mreži (3. stran vloge tožene stranke z dne 19.12.2013). Trditvi, da je na zgoščenki posneta glasba avtorjev, od katerih smrti je preteklo več kot 70 let, tožeča stranka res ni nasprotovala, vendar to niti ni bilo potrebno. Tožena stranka je namreč zatrdila, da gre za isto glasbo, kot se je predvajala v večjih centrih po interni mreži, glede te pa je izkazano, da vključuje tudi avtorsko varovana dela. Tudi za manjše poslovalnice, ki so glasbo uporabljale, je torej izkazano, da so uporabljale avtorsko varovano glasbo.

11Dokazno breme, da je bila glasba v posameznih poslovnih prostorih uporabljena, pa je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje. Prvostopenjsko sodišče je to dejstvo med drugim ugotavljalo tudi z zapisniki. Pravilno je štelo, da imajo tudi zapisniki, izdelani v obdobju nekaj mesecev pred ali po obravnavanem obdobju oziroma vsi zapisniki iz obdobja po 1.1.2007, ko se je režim oskrbe poslovnih prostorov z glasbo spremenil, dokazno vrednost v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil režim oskrbe poslovnih prostorov z glasbo v vsem obdobju po 1.1.2007 enak, zato so tudi zapisniki, sestavljeni izven obravnavanega obdobja, upošteven dokaz o oskrbovanosti poslovnih prostorov z glasbo. Neutemeljeno zato tožena stranka v pritožbi nasprotuje, da zapisniki, ki ne izvirajo iz obravnavanega obdobja, uporabe ne dokazujejo. Nesprejemljivo je sugeriranje tožene stranke, da bi bilo kot pravno relevantne dokaze mogoče upoštevati samo zapisnike, datirane en mesec in pol pred in po obravnavanem obdobju. Iz istega razloga je nesprejemljivo tudi pritožbeno sklepanje tožene stranke, da tožeča stranka tistih zapisnikov, v katerih je ugotovljeno, da se glasba ne predvaja, ni predložila. Tožeča stranka je pri uveljavljanju plačila vsekakor dolžna ravnati skrbno, vendar je zahteva po vsakomesečni kontroli v vsaki od poslovalnic pretirana in neživljenjska. Tudi pri opredelitvi dokazne moči zapisnikov, ki so jih posredovali kontrolorji, je treba izhajati iz izhodišča o materialni zaščitenosti avtorskih del in dolžnosti uporabnika, da o uporabi avtorskega dela obvešča. Razen tega je do uporabe avtorsko varovane glasbe v nekaterih poslovalnicah prišlo s predvajanjem glasbe iz radijskih frekvenc, pa tožena stranka tožeče o tem ni obvestila. S tem je kršila svojo obveznost iz četrtega odstavka 159. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – Ur. list RS 21/95 s spremembami; v nadaljevanju ZASP. Glede na to, da je predpisana dolžnost uporabnikovega obveščanja o uporabi avtorskih del, te pa glede na ugotovitve o uporabi glasbe iz radijskih frekvenc tožena stranka ni izpolnila, je dolžna nositi posledice svoje opustitve dolžnosti obveščanja. Izpovedi kontrolorjev je sodišče prve stopnje upoštevalo; tudi njihove izpovedi o tem, da so kontrole bolj ali manj redno opravljali ter da vrste glasbe oz. zlasti zaščitenosti glasbenih del ne ugotavljajo. Sodišče je zapisnikom priznalo táko dokazno moč, za kakršno se tožeča stranka zavzema, zato njena graja dokazovanja z zapisniki ni razumljiva. Upoštevane so tudi izpovedi po tožeči stranki predlaganih prič – med drugim tudi izpovedi prič J. A. in R. Ž., ki ju pritožba tožeče stranke izpostavlja.

12Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je tožena stranka priznala uporabo avtorsko varovane glasbe v 25 poslovalnicah, sodišče pa je honorarje priznalo le za 14 trgovskih centrov, ni konkretiziran. V 50. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pravdni stranki trgovine poimenujeta vsaka na svoj način in je bilo zato treba ugotavljati, kateri od poslovnih prostorov se nahajajo v velikih trgovskih centrih. Način ugotavljanja je razumljivo pojasnilo. Ker tožeča stranka ni navedla, kateri od poslovnih prostorov so locirani v velikih trgovskih centrih oz. v katerem od teh centrov, je neutemeljen njen očitek, da ji je naloženo breme dokazovanja priznanih dejstev in da je sodišče ugotavljalo nesporna dejstva.

13Ker gre v primeru priobčevanja glasbe zaradi preizkušanja naprav za dopuščeno prosto uporabo avtorskih del, je na toženi stranki dokazno breme, da je bila uporaba v posameznem primeru prosta. Trditev o tem, v katerih poslovnih prostorih se je glasba priobčevala zaradi preizkušanja avdio in video naprav, tožena stranka ni podala. Nesprejemljive so navedbe v pritožbi tožene stranke, da bi tožeča stranka morala dokazati kršitev avtorske pravice pri predvajanju glasbe iz prodajnih artiklov. Ker konkretnih trditev o prosti uporabi glasbe v katerem od poslovnih prostorov sploh ni bilo, iz tega naslova proste uporabe avtorskih del sodišče ni moglo ugotoviti.

14Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da zapisnik o kontroli v I. D. z dne 20.3.2008 (dokaz A 95) uporabe glasbe ne dokazuje. Na prvi strani je kontrolor podal oceno, da se uporablja mehanična glasba, na hrbtni strani pa pojasnil, da sta vklopljena TV sprejemnika ter predvajan športni program (smučarki tek). Ugotovitev kontrolorja je pravilna, kajti v trenutku kontrole predvajana vsebina ni odločilna. Dejstvo, da je bil javnosti posredovan TV spored, dokazuje uporabo glasbe. Velik del TV sporeda namreč predstavlja glasbeni program. Glasbeni vložki so tudi v reklamnih sporočilih, ki se oddajajo med posameznimi oddajami, tudi med športnimi prenosi.

15Utemeljeno pa tožena stranka ugovarja, da je za gostinski obrat B. nadomestilo obračunano dvakrat – tako za november kot za december 2008. V vlogi z dne 24.1.2014 je tožeča stranka ta gostinski obrat dvakrat opredelila s številom sedežev oz obiskovalcev (stran 3 in 20 te vloge), dvakrat pa zgolj s podatkom, da gre za gostinski obrat z radijskim sprejemnikom in dvema zvočnikoma (stran 19 in 34 te vloge). Tožena stranka je v vlogah z dne 19.12.2013, 11.2.2014 in 23.4.2014 navedla, da gre za isti prostor, opredeljen oz. opisan na dva načina. Tožeča stranka dejstva, da gre za isti prostor, ni zanikala, ampak se je v vlogi z dne 24.1.2014 sklicevala na dve različni postavki – gostinski prostor z mehanično glasbo ter gostinski obrat z radijskim sprejemnikom. Ker je povsem nepomembno, na kakšen način uporabnik avtorsko glasbo javnosti predvaja, je za posamezen poslovni prostor, v katerem je bila glasba predvajana, nadomestilo za uporabo avtorskih del treba plačati le enkrat. Sodbo zato pritožbeno sodišče spreminja tako, da glavnico zmanjšuje za 24,52 EUR (dvakrat po 12,26 EUR). To terjatev je tožeča stranka opredelila z računoma št. 08-300-096955 in 08-300-105568, sodišče pa jo je opisalo na 62. strani sodbe. Obveznost iz računa št. 08-300-96955 je zapadla v plačilo 12.12.2008; obveznost iz računa št. 08-300-105568 pa 6.1.2009. Glavnici, ki se obrestujeta od 13.12.2008 in 7.1.2009, je zato treba zmanjšati; vsako za 12,26 EUR. Sodba je spremenjena, ker je na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev materialno pravo nepravilno uporabljeno (358. čl. ZPP).

16Pravna podlaga za prisojeni znesek je neupravičena obogatitev (190. čl. Obligacijskega zakonika). Tožena stranka, ki je avtorsko varovana dela uporabljala, uporabe ni plačala. Tožeča stranka, ki za račun avtorjev nadomestila za uporabo avtorskih del ni prejela, je prikrajšana. Sodišče je prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke ugotavljalo na osnovi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS 29/1998), ki v tarifnem delu predpisuje višino avtorskega honorarja za javno priobčitev glasbenih del. Gre za običajno plačilo, zato je na ta način tožničino prikrajšanje ustrezno ovrednoteno (81. čl. ZASP). Davek na dodano vrednost ni tožničin dohodek, ampak davščina, ki jo obračuna in odvede v proračun. Ker davek na dodano vrednost ni tožničin dohodek, ga pri ugotavljanju tožničine prikrajšanosti ni mogoče upoštevati. Tudi v primeru, da bi tožeča stranka uporabo avtorskih del zaračunavala na osnovi pogodbe, DDV ne bi bil njen dohodek, saj bi ga morala odvesti v proračun. Po sodišču prve stopnje prisojena višina nadomestila, do katerega je tožeča stranka zaradi uporabe avtorsko varovanih glasbenih del upravičena skladno z določilom 81. čl. ZASP, ki predvideva določitev običajnih plačil, je pravilno določena.

17Pri utemeljevanju zahtevka za plačilo 8,5 % DDV pa se tožeča stranka sklicuje tudi na izdane račune z obračunanim DDV; trdi, da je zavezanka za plačilo DDV in navaja, da je dolžna obračunati in plačati davek na dodano vrednost (vloga z dne 8.4.2014). S temi trditvami zahtevek za plačilo DDV - drugače kot glavno terjatev, katere podlaga je verzija – utemeljuje na drugi dejanski in pravni podlagi kot ostali del iztoževane terjatve. Dejanska in pravna podlaga zahtevka za plačilo DDV je zakonska obveznost tožeče stranke, da to davščino obračuna in odvede v proračun – torej izpolnitev obveznosti, predpisane z ZDDV-1.

18Tožena stranka ne zanika, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV, niti tega, da je tožeča stranka izdala račune, s katerimi uveljavlja nadomestilo za predvajanje glasbenih avtorskih del javnosti v njenih prostorih v oktobru, novembru in decembru 2008. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati ( 214. čl. ZPP), se dejstvo, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV (prvi odstavek 78. čl. ZDDV-1), šteje za dokazano. Enako velja za izstavljene račune. Ker so v spisu, je izkazano, da so izdani; pa tudi kdaj in po kateri stopnji je DDV obračunan.

19ZDDV-1 določa obveznost plačila DDV za subjekte, ki opravljajo ekonomsko dejavnost. DDV je predpisan za vsako transakcijo - dobavo blaga ali opravljeno storitev (3. čl. ZDDV-1). Uporabo avtorske stvaritve z materialno avtorsko pravico davčni organ šteje za opravljeno storitev. Predmet obdavčitve je plačilo, do katerega je avtor iz naslova materialne avtorske pravice upravičen (davčna osnova). Ker ima tožeča stranka pooblastilo, da nadomestila za uporabo avtorskih del izterjuje v svojem imenu (vendar za račun avtorjev), je dolžna obračunati in plačati tudi DDV. Dejstvo, da ima tožeča stranka javno pooblastilo za pobiranje nadomestila, katerega višina je določena s pravilnikom, ni zadostna podlaga, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot osebo, ki od storitev (nadomestil za uporabo avtorskih del) ni dolžna plačati DDV (peti odstavek 5. čl. ZDDV-1). Ker je uporaba avtorskih del obravnavana kot storitev, je tožeča stranka od nadomestila za uporabo avtorskih del dolžna obračunati DDV.

20Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. V primeru storitev obveznost obračuna nastane, ko je storitev opravljena (33. čl. ZDDV-1). Izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV, zakon imenuje »obdavčljivi dogodek«. Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. čl. ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. čl. ZDDV-1). Ugotovljeno je, da so bila avtorska dela javno predvajana v oktobru, novembru in decembru 2008. Tožeča stranka je bila torej DDV dolžna obračunati skladno s 33. čl. ZDDV-1.

21Ker se terjatev (tožnikovo prikrajšanje, toženčeva obogatitev) ugotovi šele z odločbo sodišča - t.i. nečista terjatev, je v zvezi s toženčevimi ugovori treba razčistiti, ali je obdavčljivi dogodek nastal šele s pravnomočnostjo odločitve v tej zadevi in je tožeča stranka DDV dolžna obračunati šele po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi, ali je tožeča stranka obravnavane račune upravičeno izdala in DDV upravičeno obračunala. Pa tudi vprašanje, ali je DDV sploh upravičena zaračunati oziroma ali je račune sploh upravičena izdati, glede na to, da nadomestila ne uveljavlja na podlagi pogodbe, ampak na osnovi zakona zahteva plačilo, za katero je zaradi neplačila avtorskega honorarja prikrajšana, uporabnik pa obogaten.

22Ker je iz ekonomske dejavnosti tožeče stranke izvirajoč dogodek tudi uporaba avtorsko varovanih del, ki ne temelji na pogodbi, je tožeča stranka DDV upravičena in tudi dolžna obračunati. Ni videti razloga za obravnavo te situacije drugače od situacij, ko uporabnik avtorsko delo uporabi na osnovi pogodbe. Nebistveno je, da je bila terjatev ugotovljena šele z izdajo odločbe, kajti zakon obveznost obračuna davka veže na obdavčljivi dogodek, ta pa nastane z javnim predvajanjem avtorskih del. Ker je DDV v svojem bistvu prometni davek, s katerim se obdavčujejo blago in storitve v vseh fazah menjave, menjava (promet) pa je bila z uporabo avtorskih del izvršena, je tožeča stranka DDV dolžna plačati tudi v primeru, ko uporabnik glasbeno delo uporabi ne da bi sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del. Gre za obdavčljivi dogodek, zaradi katerega je treba obračunati DDV v roku, določenem v 33. čl. ZDDV-1, ne glede na to, ali je bil račun izdan ali ne. Razrešitev vprašanja, ali je tožeča stranka obračunani DDV davčnemu organu evidentirala in ga plačala, pa presega potrebe tega postopka, ker gre za razmerje med tožečo stranko in davčnim organom.

23Sodišče prve stopnje pravilno povzema določilo 76. čl. ZDDV-1, ki določa, da je zavezanec za plačilo tega davka subjekt, ki opravi obdavčljivo storitev, nepravilno pa sklepa, da je z obračunom DDV tožeča stranka davščino prevalila na toženo stranko. V trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, je namreč davčni zavezanec upravičen do odbitka DDV, ki ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitve uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij (62. čl. ZDDV-1). S 76. čl. ZDDV-1 je torej opredeljen subjekt plačila davka od »dodane« vrednosti in ne subjekt plačila obračunanega davka. Zato ni mogoče soglašati, da je DDV protizakonito prevaljen na toženo stranko. Tako tožeča stranka kot tožena stranka bosta zaradi pravice do odbitka DDV, ki sta ga sami plačali, končna plačnika zgolj davka od dodane vrednosti.

24DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku obdavčljivega dogodka (40. čl. ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka je stopnja DDV od nadomestila za uporabo avtorske stvaritve znašala 8,5 %. Ker na podlagi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ugotovljeno prikrajšanje tožeče stranke oz. obogatitev tožene stranke znaša 9.355,08 EUR, tožeča stranka pa je od tega zneska upravičena in dolžna obračunati tudi 8,5 % DDV, ki znaša 795,18 EUR, obveznost tožene stranke znaša 10.150,26 EUR (9.355,08 EUR + 795,18 EUR). V tem obsegu je odločitev zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena (358. čl. ZPP).

25Tožeča stranka, ki je prvotno zahtevala plačilo 20.902,53 EUR, po umiku dela zahtevka pa 20.141,97 EUR, je uspela uveljaviti glavnico v višini 10.150,26 EUR. Iz 96. in 97. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 1.907,67 EUR stroškov, toženi pa 1.337,95 EUR stroškov. Uspeh strank, ki je – upoštevajoč spremembo, s katero je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča – drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ostale okoliščine, zlasti višina stroškov, ki so strankama nastali, so podlaga za odločitev, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. čl. in drugi odstavek 154. čl. ZPP).

26Uspeh tožene stranke s pritožbo je minimalen, zato do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Uspeh tožeče stranke pa je približno 7 %. V pritožbenem postopku so tožeči stranki nastali sledeči potrebni stroški: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife 545,60 EUR, pavšalni materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 124,43 EUR in 459,00 EUR sodne takse, skupaj 1.149,03 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je upravičena do povrnitve 80,43 EUR. Odgovora na tožbo, ki sta ju vložili obe pravdni stranki, k razjasnitvi zadeve nista pripomogla, zato do povrnitve stroškov v zvezi z njuno sestavo pravdni stranki nista upravičeni (prvi odstavek 155. čl. ZPP).