VSL sodba I Cpg 1835/2014

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.398,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 23.927,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2014 do plačila, zavrne (I. točka izreka), tožeča stranka pa mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.409,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo bodisi spremeni bodisi jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožnici pa naloži, naj toženki povrne stroške odgovora na pritožbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet spora je regresni zahtevek tožnice, ki je plačala stroške zdravljenja in stroške nadomestil plače, ki so nastali delavcu toženke J. R., poškodovanemu v nesreči pri delu dne 1. 4. 2011, in sicer pri padcu z lestve pri montaži nadstreška. Pravno podlago zahtevka predstavlja 1. odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - UPB Ur. l. RS, št. 72/2006). Citirano določilo določa krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu.

Pritožba sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo zgolj na podlagi listinske dokumentacije, ne da bi izvajalo dodatne dokaze, ki jih je v postopku predlagala tožnica. Pri tem posebej ne navaja, katere dokaze bi bilo še dolžno izvesti sodišče prve stopnje za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja niti ne katera dejstva naj bi bila posledično napačno ugotovljena. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza (2. odstavek 286. člena ZPP). Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, nepomembni ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče prve stopnje je glede s strani tožnice predlaganih dokazov sprejelo pravilno odločitev, da izvajanje teh ni bilo potrebno, ker so bila vsa v pravdi relevantna dejstva (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ugotovljena že na podlagi preostale listinske dokumentacije.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imel poškodovani delavec zdravniško spričevalo za konkretno delovno mesto ključavničarja (priloga A7), potrdilo o opravljenem preizkusu usposobljenosti za varno delo in varstvo pred požarom (priloga A6), izjavo o varnosti z oceno tveganja (priloga A21), oceno tveganja za mesto ključavničarja, med katere spada tudi usposobljenost za delo na višini (priloga A22 – str. 51) ter izjavo dobavitelja o skladnosti lestve, vključno z navodili za uporabo lestve (priloge A11-A15). Pritožbeno sodišče se strinja s ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica toženki zgolj pavšalno očita kršitev predpisov s področja varnosti pri delu, ne navede pa konkretno, kaj naj bi toženka storila narobe oziroma katero dolžno ravnanje naj bi opustila. Prav tako ne predlaga nikakršnega dokaza, ki naj bi dokazoval opustitev oziroma kršitev tožnice na področju varstva pri delu. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. list RS št. 56/1999, ki je veljal od 28. 7. 1999 do 2. 12. 2011) določa zgolj načelno dolžnost delodajalca za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu in tožnice ne odvezuje dolžnosti, da bolj specifično navede posamezne dolžnosti, ki jih je delodajalec v konkretnem primeru opustil.

Pritožbenemu sodišču ni povsem jasno, kaj želi tožnica doseči z navajanjem 3. odstavka 5. člena ZVZD, po katerem obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca; v kolikor pa želi povedati, da je morebiten soprispevek delavca lahko le predmet nadaljnjega regresnega zahtevka med njim in delodajalcem, potem pritožbeno sodišče opozarja, da v primeru, da delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo (so)odgovoren tudi oškodovanec - njegov delavec, sodišče mora ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti je namreč tožnikov zahtevek po 86. oziroma 87. členu ZZVZZ omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Deljeno odškodninsko odgovornost ureja OZ. Po določbi 1. odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (tako VSL sodba I Cpg 84/2013 z dne 19. 3. 2014, sklep III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014, sklep III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014, VSL sodba Cpg 266/2013 z dne 30. 1. 2014). Navedeno pomeni, da je sodišče dolžno v tem konkretnem postopku upoštevati dejstvo, da je nezgoda lahko (v celoti) posledica malomarnosti oškodovanca oziroma nesrečnega naključja, ne pa računati s tem, da bo delodajalec v primeru delavčevega (so)prispevka vtoževano odškodnino terjal v posebnem, regresnem postopku.

Tožnica je v tožbi navedla, da navodila za varno delo z lestvijo, ki jih je predložila toženka, datirajo dne 16. 12. 2013, toženka pa ni z ničemer izkazala, da so bila ta navodila zaposlenim pri toženki dana na razpolago že pred škodnim dogodkom. Toženka je v zvezi s tem v odgovoru na tožbo navedla, da se je oškodovanec s temi navodili seznanil pred dogodkom dne 1. 4. 2011, sodišče prve stopnje pa ji je sledilo. Čeprav tožnica v pritožbi navaja, da bi lahko šele z uveljavitvijo načela kontradiktornosti ugotovili, ali je bil zavarovanec tožnice sploh seznanjen z navodili za varno delo z lestvijo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem dejstvom tožnica sploh ni predlagala nobenega dokaza. Zaslišanje oškodovanca je namreč predlagala zgolj v zvezi s potekom samega dogodka, je pa njegovo zaslišanje (tudi glede ukrepov delodajalca) predlagala nasprotna stran, to je toženka. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da tožnica nima pravnega interesa, da bi zahtevala izvedbo dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Sama, kot že rečeno, zaslišanja oškodovanca, ki bi lahko potrdil oziroma ovrgel, da je bil seznanjen z navodili za uporabo lestve, v postopku ni predlagala.

Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila izvedba spornega dokaza nepotrebna, saj že iz priloženih slik in navodil izhaja, da gre za povsem enako lestev, kot jih imajo mnoga gospodinjstva, kar pomeni, da se sme že od vsakega povprečnega človeka pričakovati, da bo vedel, kako jo uporabljati. Navodila za uporabo določenega stroja oziroma orodja namreč pridejo v poštev v primeru, če gre za bolj nenavadno orodje, ki zahteva določena posebna znanja in previdnost pri uporabi; za kar pa v primeru običajne lestve ne gre. V tem kontekstu zato tudi ni na mestu očitek, da se od delodajalca pričakuje večja skrbnost kot od povprečnega človeka. To namreč drži, vendar pa se od delavca samega pričakuje prav tako ustrezen povprečen nivo skrbnosti in v konkretnem primeru se je od oškodovanca v zvezi z uporabo navadne lestve zahtevala prav takšna skrbnost.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da vzrok padca oziroma zdrsa delavca z lestve – bodisi zaradi ugreznitve lestve zaradi neravne podlage bodisi zaradi zapletanja pri izstopanju in spodrsljaja – ni pomemben, v kolikor delodajalcu samemu ni mogoče očitati protipravnosti - kakršnekoli opustitve oziroma kršitve ukrepov v zvezi z varstvom pri delu. V tem smislu zato ni pomembno, da obstajajo določene nejasnosti med listinami, ki se tičejo točnega poteka nastanka poškodbe. Bistveno za odškodninsko odgovornost delodajalca po 87. členu ZZVZZ je namreč, da je škoda, ki je nastala tožnici, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati toženka, in da je izkazana vzročna zveza med opustitvijo ukrepov iz varstva pri delu in nezgodo delavca.

Je pa pritožba utemeljena v stroškovnem delu, saj je sodišče prve stopnje pri prisoji stroškov postopka tožnici priznalo tudi 10,00 EUR stroškov tiskanja in fotokopiranja, ki jih je ta priglasila v svojem odgovoru na tožbo, ni pa jih posebej specificirala niti ni predložila nobenega dokaza, da so ti res nastali. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnici priznalo 1.398,15 EUR pravdnih stroškov. Tožnici je tako priznalo 534,00 EUR za zastopanje na naroku, 578,50 EUR za postopek, 20 EUR materialnih stroškov, 22% DDV (249,15 EUR) in 16,50 EUR kilometrine.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo.

Ker je tožnica s pritožbo uspela zgolj v minimalnem obsegu in pritožbenih stroškov ni priglasila, toženka pa je stroške odgovora na pritožbo priglasila, vendar ta ni bil potreben, ker ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (1. in 3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP).