VSL sklep Cst 211/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, 2.) za upraviteljico imenovalo M. B., 3.) zavrglo dolžnikov predlog za odločitev (najbrž pravilno odložitev) odločanja in 4.) zavrnilo predlog predlagatelja za povrnitev stroškov.

Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da upnikova terjatev ne obstaja in ta nima aktivne legitimacije za dokazovanje insolventnosti dolžnika in s tem izpodbija zatrjevano domnevno bazo upnikovih pavšalnih domnev. Terjatev družbe E. do upnika ni bila zastarana. Za 474,00 EUR s pp po In 1101/2012 je bil v tožbi podan ugovor v pobot in predložena fotokopija pobota z dne 15.1.2014. Glede terjatve 609,52 EUR s pp, ki se nanaša na VL 72129/2012 je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolitvenem delu, o zahtevku in stroških pa bo sodišče odločalo v pravdnem postopku; o naroku nima še nobenih informacij, je pa v pravdi predvidena predložitev ugovora v pobot kot v primeru In 1101/2012. Glede terjatve 1.554,31 EUR s pp upnik ni vlagal izvršbe, ker je bil seznanjen z dejstvom, da bo sledil pobotni ugovor, zato je raje predlagal stečaj na osnovi zahtevkov, za katere je vedel, da z izvršilnimi postopki ne more uspeti. Izvršbe ni predlagal, čeprav ima dolžnik sredstva. Ta upnikova terjatev je postala izvršljiva 17. 10. 2012, kar dokazuje tudi tek obresti, saj se obresti vedno obračunava od datuma sklepa prvostopenjskega sodišča, katerega datum je bil nesporno 17. 10. 2012. Če bi sodišče menilo drugače, pa je popolnoma nesporno, da lahko dolžnik kadarkoli poplača svoj dolg. Ker se je upnik v začetku leta 2014 pripravljal na prisilno poravnavo, takrat pa bi bilo dolžniku oteženo uveljavljanje sicer nespornih terjatev do upnika, se je dolžnik odločil za pobot v začetku leta 2014. V postopku prisilne poravnave nad upnikom so izkazani upniki same povezane osebe z upnikom in I. M. d. d., pri čemer so se lastniki odločili, da mora upnik v stečaj. Dolžnikova terjatev ni zastarala. Odločitev o tem, kdaj bo dolžnik plačal določeno terjatev, zagotovo ni na strani upnika, pobot pa se je izvršil 15. 1. 2014 tudi zaradi bojazni pred pričakovano za upnike in moteče lastnike uničujočo prisilno poravnavo, ki jo je izvedel O. d. d. dne 2. 7. 2007. Da so bile storitve resnično opravljene, dokazuje podpisana pogodba o poslovnem sodelovanju, sklenjena 17.11.2009 med E. d.o.o. in O. d. d., na podlagi katere je potekalo knjiženje in računovodenje ter pravno svetovanje in bila izdelana IPI in BS za O. d. d. za leto 2009, oddano Ajpesu iz e-davčnega terminala, katerega nosilec je C. d. d., kar lahko potrdi tudi J. P., tedanji direktor O. d. d. in kar potrjuje tudi njegov podpis na bilanci stanja za O. za leto 2009. Sodišče ni dopustilo njegovega zaslišanja, ki bi mu omogočilo bistveno lažjo vsebinsko presojo dogajanja med strankama, kar predstavlja bistveno kršitev postopka in bi že zato bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep in ga dati v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Po členu 235/2 ZFPPIPP lahko dolžnik ugovarja, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja. Ni torej določen kumulativni pogoj. Dolžnik se je osredotočil na utemeljevanje in dokazovanje, da upnikova terjatev ne obstaja in s tem tudi izpodbijal zatrjevano bazo upnikove domneve glede insolventnosti dolžnika. Izpodbija tudi stališče sodišča glede insolventnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Glede terjatev upnika do dolžnika v višini 474,00 EUR s pripadki in 609,52 EUR s pripadki višje sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje izreklo o tem, da do pobota naj ne bi prišlo. Poudarilo je le, da ni pomembno, ali je upnik prejel pobotno izjavo, pomembno je le, da je bila podana. Predvsem pa v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ne posega v položaj dolžnika, ki zato niti nima interesa za pritožbo v tem delu, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo verjetnosti obstoja terjatve upnika do dolžnika glede teh zneskov, temveč je odločilo le, da terjatev v višini 1.554,31 EUR ni mogla biti pobotana in da ima upnik vsaj to terjatev do dolžnika. Višje sodišče pa pri tem še pojasnjuje, da so dolžnikove navedbe glede tega, da je bil na njegov ugovor v zadevi VL 72129/2012 razveljavljen sklep o izvršbi v dovolitvenem delu in odločeno, da bo o zahtevku odločeno v pravdi, pri čemer naj bi dolžnik čakal na razpis naroka, nepravilne. Upnik je namreč v spis predložil tudi sklep višjega sodišča, ki je sklep o ugovoru spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo, zaradi česar se je nato nadaljevala izvršba, ki pa se za upnika ni uspešno končala.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da ni prišlo do pobota upnikove terjatve v višini 1.554,31 EUR z nasprotno dolžnikovo terjatvijo, ker je bila dolžnikova terjatev v višini 4.800,00 EUR že zastarana takrat, ko je postala odločba višjega sodišča, ki je potrdila odločbo sodišča prve stopnje v zadevi V Pg 1/2009, pravnomočna in izvršljiva. Tudi zato je ocenilo, da ni potrebna izvedba dokazov v zvezi z obstojem dolžnikove terjatve v višini 4.800,00 EUR.

Stališče dolžnika, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (1. odstavek 314. člena Obligacijskega zakonika – OZ), je sicer pravilno in tako izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa. Kljub temu pa se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila morebitna dolžnikova terjatev že zastarana takrat, ko bi ji nasproti lahko stopila upnikova terjatev za plačilo 1.554,31 EUR.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 336. člena OZ). Zastaranje pa nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (2. odstavek 335. člena OZ), s čimer preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 335. člena OZ), pri čemer se mora dolžnik na zastaranje sklicevati (3. odstavek 335. člena OZ). Ključno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali je bila takrat, ko je terjatev upnika za plačilo 1.554,31 EUR stopila naproti zatrjevani dolžnikovi terjatvi v višini 4.800,00 EUR, zatrjevana dolžnikova terjatev že zastarana.

Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Sodba v zvezi s stroški v zadevi V Pg 1/2009 je postala izvršljiva 31.5.2014, s tem pa je tudi zapadla v plačilo. Tega dne je upnik pridobil pravico zahtevati izpolnitev dolžnika za plačilo teh stroškov, kar pomeni, da bi šele tega dne ta terjatev lahko stopila nasproti zatrjevani dolžnikovi terjatvi. Na to ne vpliva dejstvo, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 17.10.2012. Pri tem je treba poudariti, da se dolžnik moti, ko trdi, da naj bi zamudne obresti od prisojenih stroškov tekle že od dneva izdaje sodbe dalje. V njej je namreč jasno določeno, da zamudne obresti od dosojenih stroškov začnejo teči šele v primeru, da dolžnik kot zavezanec za plačilo stroškov ne bi prostovoljno izpolnil te terjatve v 15 dneh po prejemu odločbe v tej zadevi, ne pa že na dan izdaje sodbe. Ker je upnik šele 31.5.2014 pridobil možnost zahtevati izpolnitev od dolžnika glede prisojenih stroškov, je treba upoštevati, da je šele takrat lahko šteti, da je ta terjatev zapadla in šele tega dne bi se lahko stekli pogoji za pobot medsebojnih terjatev. To pa je bilo že po poteku zastaranja zatrjevane dolžnikove terjatve. Zato je glede na zgoraj navedeno določilo 1. odstavka 314. člena OZ in glede na 2. odstavek 314. člena OZ, po katerem ne nastane pobot, če so pogoji za pobot nastali potem, ko je ena izmed terjatev že zastarala in dolžnik zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pobot medsebojnih terjatev ni nastal. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebno izvajati dokazov o obstoju terjatve dolžnika, saj bi ta, tudi če bi obstajala, že bila zastarana v času, ko so se stekli pogoji za pobot.

Poudariti je potrebno še, da sicer drži trditev dolžnika, da lahko kadarkoli plača svojo denarno obveznost. Vendar pa prej navedeni 311. člen OZ določa, da morata biti za dovoljenost pobota obe terjatvi že tudi zapadli. Upnikova terjatev za plačilo pravdnih stroškov je zapadla šele 31.5.2014, zato se v januarju 2014 pogoji za pobot še niso stekli, temveč so se stekli šele 31.5.2014, ko je bila zatrjevana dolžnikova terjatev že zastarana. Zato do pobota ni moglo priti in ima upnik še vedno vsaj terjatev v višini 1.554,31 EUR, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Višje sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene trditve, ki so bile pomembne za odločitev glede obstoja upnikove terjatve. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče ugotavljati morebitne spornosti prisilne poravnave, ki je tekla nad upnikom.

Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnik ni nasprotoval upnikovim trditvam, ki jih je ta podal v zvezi z dolžnikovo insolventnostjo. Pri tem iz zakona (235. člen ZFPPIPP) ne izhaja nobena nedoslednost, ki jo v pritožbi zatrjuje dolžnik. Če mora upnik izkazati tako verjetnost obstoja terjatve, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca, kot tudi insolventnost dolžnika (232. člen ZFPPIPP), to hkrati pomeni, da dolžnik lahko izpodbija oboje ali pa le eno od tega. Tudi na naroku za začetek stečajnega postopka sodišče presoja obe predpostavki, tako obstoj terjatve kot dolžnikovo insolventnost (5. odstavek 239. člena ZFPPIPP). Dolžnik insolventnosti sploh ni izpodbijal, niti v pritožbi pa ni navedel nobenega dejstva, ki bi izpodbijalo obstoj insolventnosti. Nasprotno pa iz neprerekanih trditev upnika izhaja, da je pri dolžniku podana tako trajnejša nelikvidnost kot tudi dolgoročna plačilna nesposobnost, kar v skladu s 14. členom ZFPPIPP pomeni, da je dolžnik insolventen. Sodišče prve stopnje je tudi jasno in pravilno razložilo, zakaj je podana dolžnikova insolventnost, zato se višje sodišče v celoti sklicuje na njegove razloge kot na svoje. S pavšalnim nasprotovanjem pa dolžnik tega ne more izpodbiti.

Glede zavrnitve predloga za odložitev odločanja dolžnik ni navedel nobenih relevantnih pritožbenih trditev, zato je višje sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in takih kršitev ni ugotovilo.

Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).