VSL sklep IV Cpg 44/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo družbe Ž. d. o. o. proti sklepu tega sodišča opr. št. Srg 2014/22201 z dne 9. 6. 2014.

Navedena družba je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za vpis ustanovitve skupnosti lastnikov X. zavrne.

Subjekt vpisa je na pritožbo odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom Srg 2014/22201 z dne 9. 6. 2014 v sodni register vpisalo nov subjekt, skupnost lastnikov X.

Družba Ž. d. o. o. (pritožnik) je zoper sklep o vpisu vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Ugotovilo je, da pritožnik trdi in izkazuje, da je z odločbo Javnega stanovanjskega sklada MOL z dne 4. 3. 2014 vpisan kot upravnik na naslovih Y, X ter Z ki predstavljajo večstanovanjsko stavbo z ID 000 - 000. Meni, da bi bilo z ustanovitvijo skupnosti lastnikov stanovanj zgolj enega od vhodov v to večstanovanjsko stavbo, to je vhoda, ki se nahaja na naslovu X, oteženo upravljanje ostalih posameznih delov te večstanovanjske stavbe, s tem pa tudi pravna varnost tretjih oseb, ki ne bi vedele, s kom sklepajo pogodbe o dobavi blaga in storitev. Pritožnik meni, da iz 2., 7., 48. in 72. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) izhaja, da se za vsako večstanovanjsko stavbo s svojo ID, ne glede na število vhodov v stavbo, lahko imenuje le en upravnik in da ni dovoljeno v eni večstanovanjski stavbi ustanoviti več skupnosti lastnikov.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da iz nobenega od zgoraj navedenih členov SZ-1 ne izhaja prepoved, da bi samostojni del (vhod) večjega večstanovanjskega kompleksa, ki tudi sam izpolnjuje vse pogoje za status večstanovanjske stavbe, ker ima več stanovanj, od ostalih vhodov ločen samostojni vhod in od ostalih vhodov ločene in samostojne skupne dele, naprave in skupne prostore, ne smel za namen skupnega upravljanja ustanoviti samostojne skupnosti lastnikov in da bi moral proti svoji volji imeti istega upravnika kot drugi deli velikega večstanovanjskega kompleksa. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in soglaša z njegovo odločitvijo, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pritožnik trditvam subjekta vpisa, da je stavba na naslovu X dejansko povsem samostojno stoječ in od ostalih vhodov ločen del velikega stanovanjskega kompleksa in da ima povsem ločene skupne dele in naprave, ni oporekal, saj nanje ni niti odgovoril. Z ugotovitvijo, da vhod na naslovu X predstavlja samostojno stoječ in od ostalih vhodov ločen del velikega stanovanjskega kompleksa, pa sodišče prve stopnje tudi ni imelo v mislih, da bi šlo za fizično povsem ločen del navedenega stanovanjskega kompleksa, kot si to razlaga pritožnik. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje ne nasprotuje trditvam pritožnice, ki jih je podala v zvezi s tem. Ali ima posamezen ločen del večstanovanjskega kompleksa povsem ločene skupne dele in naprave, pa vedno tudi ni odločilno merilo, saj so pojavne oblike večstanovanjskih stavb raznovrstne, tako v arhitekturnem kot v funkcionalnem smislu. Zato tudi ni odločilnega pomena, kako je v katastru stavb vpisana sporna večstanovanjska stavba niti, ali stoji na eni ali več parcelah. Prav tako za predmetni postopek ni pomembno, da je sporna večstanovanjska stavba vpisana kot celota v register kulturne dediščine. Očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o sodnem registru (ZSReg) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki naj bi ju sodišče prve stopnje storilo, ker ni vpogledalo v kataster stavb in ker se do navedenih trditev ni opredelilo, tako nista podani.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje, da del večstanovanjske stavbe na naslovu X predstavlja samostojen in od ostalih vhodov ločen del večstanovanjskega kompleksa, ne izhaja, kot to želi prikazati pritožnik, da to pomeni, da ima ta del večstanovanjske stavbe identifikacijsko (ID) številko druge večstanovanjske stavbe, saj je ID številka celotnega kompleksa tudi ID številka tega dela stavbe. Zgolj dejstvo, da ta del nima svoje ID številke pa ne more biti razlog za potrditev stališča pritožnika, da zato lastniki stanovanj v tem delu stavbe ne morejo ustanoviti skupnosti lastnikov, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 7. člena SZ-1 se identifikacijska številka določi stanovanjskim stavbam in posameznim delom le za potrebe vzpostavitve, vodenja in izmenjave podatkov iz katastra stavb in registra stanovanj.

Kako bo pritožnik urejal razmerja s skupnostjo lastnikov X, pa ni predmet tega postopka.

Ob povedanem se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, ko je pred tem ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, niti ni podan nobeden od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 37. členom ZNP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 37. členom ZNP).