7. člen SZ-1

Po prvem odstavku 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini. Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.

Na podlagi določbe 7. člena SZ-1 je mogoče sklepati, da ima lahko večstanovanjska zgradba več hišnih številk. Vendar dejstvo ločenih vhodov in zanje določenih samostojnih hišnih številk ne utemeljuje razlage tožene stranke, da sme vsak samostojni vhod sklepati samostojno pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Upravni organ je ugotovil, da je bila pogodba sklenjena le za del večstanovanjske stavbe, saj je bila sklenjena le za en vhod in ne za celotno večstanovanjsko stavbo in da torej ni bila sklenjena s predpisano večino in da posledično niso izpolnjeni pogoji za vpis tožnika kot novega upravnika v register upravnikov stavb.

Tožnik zatrjuje, da je priposestvoval eno od garaž v stanovanjski hiši toženk. Če naj bi torej tožnik na ta način pridobil lastninsko pravico na delu tuje nepremičnine, kot je določeno v tretjem odstavku 43. člena SPZ, potem ne more hkrati na isti dejanski in pravni podlagi terjati zase še solastninskega deleža na isti nepremičnini kot celoti. Idealnega deleža na nepremičnini ni mogoče priposestvovati. Res je, da lastniku posameznega dela zgradbe po prvem odstavku 105. člena SPZ pripada tudi solastnina skupnih delov, vključno z zemljiščem, na katerem stoji zgradba. To pa ne pomeni, da si tožnik lahko lasti zahtevani idealni delež na celotni parceli toženk. Sicer pa v obravnavanem primeru še ni bila vzpostavljena etažna lastnina na stavbi, niti ni bilo določeno pripadajoče zemljišče.

Pogodbeni temelj (za izterjavo stroškov obratovanja) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker pogodba za samo del celotne ene stavbe, ki obsega dva vhoda, ni veljavna, čemur pritožba konkretno ne oporeka.

Iz členov 2, 7, 48 in 72 SZ-1 ne izhaja prepoved, da bi samostojni del (vhod) večjega večstanovanjskega kompleksa, ki tudi sam izpolnjuje vse pogoje za status večstanovanjske stavbe, ker ima več stanovanj, od ostalih vhodov ločen samostojni vhod in od ostalih vhodov ločene in samostojne skupne dele, naprave in skupne prostore, ne smel za namen skupnega upravljanja ustanoviti samostojne skupnosti lastnikov in da bi moral proti svoji volji imeti istega upravnika kot drugi deli velikega večstanovanjskega kompleksa. Pri tem tudi ni odločilnega pomena, kako je v katastru stavb vpisana sporna večstanovanjska stavba niti, ali stoji na eni ali več parcelah. Zgolj dejstvo, da ta del nima svoje ID številke ne more biti razlog za potrditev stališča pritožnika, da zato lastniki stanovanj v tem delu stavbe ne morejo ustanoviti skupnosti lastnikov.

Vpis v register upravnikov in izbris iz njega sta deklaratorne in ne konstitutivne narave.