VSM sodba I Cpg 477/2014

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.
II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170536/2013 z dne 30. 10. 2013 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da plača terjatev, to je v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa, glede plačila glavnice v znesku 730,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 10. 2013 do plačila in v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da mora povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 89,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi pa je v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da plača zakonske zamudne obresti od zneska 730,80 EUR od dne 4. 4. 2013 do 23. 10. 2013 razveljavilo in v navedenem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 150,60 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (III. točka izreka).

2Proti tej sodbi, smiselno zoper obsodilni del, se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka oškodovana v svojih procesnih pravicah in v postopku ni mogla enakovredno sodelovati, ker je med postopkom prejela poziv, ki ni bil popoln, saj ni bila opozorjena po 451. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (456. člen ZPP). Stališče, da je v takem primeru sodba obremenjena s procesno kršitvijo, je zavzela sodna praksa skozi številne odločitve, na primer VSL I Cp 4803/2010. Sodišče ni izvedlo niti naroka, čeprav je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi obširno pojasnila argumente zoper račun tožeče stranke, na podlagi katerega je bila predlagana izvršba, ker naj bi bila zadeva jasna že na podlagi predloženih listin. Pri odločanju naj bi sodišče upoštevalo tudi vlogo tožene stranke z dne 20. 2. 2014. V kolikor bi sodišče to vlogo upoštevalo, bi moralo upoštevati, da je tožena stranka z naročilnico z dne 6. 3. 2009 naročila Bonitete.si in Bonitetne ocene za ceno 375,00 EUR plus DDV, tožena stranka pa je zaračunala Bonitete Professional v višini 609,00 EUR plus DDV. Tožena stranka je kljub drugačnemu naročilu uporabljala navedene storitve in plačala fakture do odpovedi pogodbe, ki je bila, kot je sodišče pravilno ugotovilo, pravočasna, ter da pogodbeno razmerje od 6. 2. 2013 do 5. 2. 2014 ni več obstajalo. V nadaljevanju pa je sodišče zmotno zaključilo, da je bila tožena stranka neopravičeno obogatena, ker je v nadaljevanju še vedno občasno uporabila storitve tožeče stranke, kljub neobstoju pogodbenega razmerja. Sodišče svoje zaključke utemeljuje z določilom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer pa prezre in se niti ne opredeli do tega, da je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala blokado dostopa do njenih storitev, ker nima več naročenih, česar pa tožeča stranka ni želela storiti, ker je izhajala iz prepričanja, da ima sklenjeno pogodbo, ker je bila prepozno odpovedana. Tožeča stranka vseh predpostavk neopravičene obogatitve ni zatrjevala, ni pojasnila prehoda premoženja brez pravnega temelja. Ves čas postopka je namreč navajala ravno obratno in sicer, da je podlaga njenega zahtevka (prepozno odpovedana in tako podaljšana) pogodba (torej pogodbena podlaga) in na tem dogovoru utemeljevala svoj zahtevek. Tako za uporabo določil o neopravičeni obogatitvi ni izpolnjenih pogojev in je sodišče ob izkazani kršitvi določil postopka tudi zmotno uporabilo materialno pravo. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi, vse s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti po prvem odstavku 495. člena ZPP, saj tožbeni zahtevek ne presega 4.000,00 EUR. V skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP je takšno sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih, s pritožbo uveljavljanih razlogov, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

7Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je bila v svojih procesnih pravicah oškodovana in da v postopku ni mogla enakovredno sodelovati. Ni namreč mogoče pritrditi njenim pritožbenim navedbam, da v postopku ni bila opozorjena, da mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Kot izhaja iz podatkov spisa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama poslalo vabilo na poravnalni narok in narok za glavno obravnavo (ki je bil kasneje sicer preklican) v sporu majhne vrednosti, pri čemer je bil (kot je to razvidno iz prikaza vsebine pošiljk strankam - priloga k list. št. 38 spisa) toženi stranki skupaj z vabilom poslan tudi drugopis vloge tožeče stranke z dne 20. 1. 2014.

8Vročilnica, pripeta k odredbi za razpis glavne obravnave (list. št. 38) izkazuje, da je bilo toženi stranki vročeno pisanje z vsebino „g. Vab-smv-p-n-d4-20.2.2014 in drugopis vloge z dne 20. 1. 2014.“ Sodišče druge stopnje si je pridobilo vzorec vabila „g.Vab-smv-p-n-d4“, da bi preverilo, ali so bile pravdne stranke pravilno poučene o svojih procesnih pravicah in dolžnostih v postopku spora majhne vrednosti in ugotovilo, da vabilo, poslano strankam v obravnavani zadevi takšen pouk oziroma opozorilo vsebuje. Tako je v točki 3 vabila naveden med drugim tudi pouk strankam iz 451. člena ZPP, da mora tožeča stranka v postopku v sporih majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo, zato ne gre pritrditi pritožbeni navedbi, da takšnega pouka tožena stranka ni prejela, posledično pa izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s smiselno zatrjevano postopkovno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Neutemeljeno tožena stranka uveljavlja tudi očitek, da sodišče ni izvedlo naroka, čeprav je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi obširno pojasnila argumente zoper račun tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obrazložilo in navedlo pravno podlago, ki v sporih, kakršen je tovrstni, omogoča sprejem odločitve tudi brez razpisa naroka. Pravilno je citiralo določbo 454. člena ZPP, po kateri sme sodišče v zadevi odločiti brez razpisa naroka, če po prejemu pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena pravdna stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah ne zahteva. Ker so v obravnavanem primeru dokazno ponudbo pravdnih strank predstavljali le listinski dokazi, nobena od pravdnih strank pa izvedbe naroka ni zahtevala, je sodišče prve stopnje z odločitvijo v zadevi brez opravljenega naroka pravilno uporabilo procesna določila 454. člena ZPP.

10V postopkih v sporih majhne vrednosti je na dejansko stanje, kakršno ga ugotovi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče vezano in vanj ni mogoče posegati. Zato pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini spornega razmerja med pravdnima strankama, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog, ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

11Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da sta pravdni stranki poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki koristila storitve uporabe finančnih podatkov na spletu;

- da je pogodbeno razmerje med strankama trajalo do dne 5. 2. 2013, za nadalje pa je tožena stranka pogodbeno razmerje odpovedala;

- da je v času od 6. 2. 2013 do 5. 2. 2014, ko med strankama pogodbeno razmerje več ni obstajalo, tožena stranka storitve tožeče stranke še naprej uporabljala;

- da za opravljene storitve, po tem, ko je pogodbeno razmerje prenehalo, tožena stranka tožeči stranki ni plačala,

je sodišče prve stopnje, opirajoč se na določila 190. člena OZ, izpodbijano odločitev sprejelo tudi s pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki, ki se je na neopravičeno obogatitev sklicevala, z ugotovitvijo, da tožena stranka tožeči stranki za opravljene storitve ni plačala, pravilno pritrdilo, da je na račun tožene stranke za neplačane račune neopravičeno prikrajšana. Očitek zmotne uporabe materialnega prava z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov neopravičene obogatitve, je zato neutemeljen.

12Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).