VSRS Sklep I Up 64/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s 1. točko izreka zavrglo tožničino (pritožničino) tožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Območne enote Maribor – Murska Sobota, Inšpekcijske pisarne Slovenska Bistrica, št. 06122-1267/2010/46 z dne 27. 3. 2014, s katerim je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba gradbene inšpektorice, št. 06122-1267/2010/26 z dne 19. 12. 2012, s katero je bilo inšpekcijskim zavezancem A. A., B. B. in C. C. naloženo, da morajo odstraniti nadzidavo stanovanjskega objekta tlorisnih dimenzij cca. 12 m x 8 m in višine cca. 8 m vključno s strešno konstrukcijo ter vzpostaviti prejšnje stanje na zemljišču parc. št. 3 k. o. ..., postala izvršljiva 10. 7. 2013 in se dovoli njena izvršba. Prav tako je bilo inšpekcijskim zavezancem naloženo, da morajo v naknadnem roku 180 dni odstraniti sporno nadzidavo, sicer bo opravljena izvršba po pooblaščenem izvajalcu na stroške inšpekcijskih zavezancev. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnila z odločbo, št. 0612-18/2013-14-00641116 z dne 19. 11. 2014. Z 2. točko izreka pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa navaja, da izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje pomeni le realizacijo z izvršilnim naslovom izrečene prepovedi. Zato ne predstavlja ponovnega odločanja o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti. Izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, namreč ne predstavlja odločanja o obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posega v pravni položaj zavezanca. Predstavlja le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno sam ne izpolni.

3Pritožnica se pritožuje le zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa in navaja, da iz odločbe tožene stranke iz pravnega pouka izhaja, da je zoper sklep, izdan na prvi stopnji, dovoljen upravni spor. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno, saj ni mogoče zaključiti, da v predmetni zadevi pritožnica od odločitve sodišča nima pravne koristi in ne gre za varstvo njene pravice. Grozi ji namreč rušenje lastnega bivališča, kar je nedvomno grob poseg v pravico bivanja v njej lastni nepremičnini. Ker si drugega bivališča ne more zagotoviti, saj ne razpolaga z nobenimi dohodki, bi zanjo nadaljevanje izvršilnega postopka v smeri prisilne izvršitve rušenja oziroma odstranitve njenega bivališča zagotovo pomenil hud poseg v pravico bivanja in njeno lastninsko pravico, zato ima do meritorne oziroma vsebinske odločitve v okviru sodne presoje nedvomno pravno korist. Že Ustava vsakemu posamezniku daje pravico do sodnega varstva (120. člen Ustave) ter pravico do razpolaganja s svojo lastninsko pravico. Prisilna izvršba v obravnavani zadevi pa je nedvomno najhujši in skrajni poseg v takšne pravice kot temeljne človekove pravice, zato ji sodnega varstva ne gre odreči. Vsak zakon oziroma drug predpis je namreč vedno treba razlagati v smeri varovanja temeljnih človekovih pravic.

4Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi pritožnica v upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Z njim je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je odločba gradbene inšpektorice z dne 19. 12. 2012, s katero je bilo inšpekcijskim zavezancem naloženo, da morajo odstraniti nadzidavo stanovanjskega objekta vključno s strešno konstrukcijo ter vzpostaviti prejšnje stanje na zemljišču (izvršilni naslov), postala izvršljiva in se dovoli njena izvršba, določen je bil naknadni rok za izpolnitev obveznosti, sicer bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec.

7Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012, I Up 100/2011, I Up 99/2009, X Ips 294/2010, I Up 83/2013 in I Up 404/2013). Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe je v upravnem sporu namreč zagotovljeno v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe; ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravnosodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen).

8Pritožnica niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil sklep o dovolitvi izvršbe v neskladju z izvršilnim naslovom ali da bi naloženo obveznost že izvršila. Prav tako pri sklepu o dovolitvi izvršbe po drugi osebi ne gre za odločanje o obveznosti pritožnice v delu, kjer je določena izvršba po drugih osebah, saj gre le za prisilo izvršitve, ker pritožnica naloženega ukrepa ni prostovoljno sama izvršila.

9Ker se torej z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe odločitev, vsebovana v izvršilnem naslovu, torej v odločbi z dne 19. 12. 2012, ne spreminja, v pravico, obveznost oziroma pravno korist pritožnice z izpodbijanim sklepom tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni poseženo. Vsebinsko odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je pravnomočna odločba gradbene inšpekcije z dne 19. 12. 2012, s katero je bila zavezancem, med katerimi je tudi pritožnica, naložena odstranitev nadzidave vključno s strešno konstrukcijo ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Ta odločba je postala izvršljiva 10. 7. 2013, zato je prvostopni upravni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe dovolil izvršitev te odločbe, saj zavezanci v danem roku niso izpolnili odrejene obveznosti.

10Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dopusten upravni spor, ker ne gre za nobenega izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep ne spada.

11Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne vpliva pritožničino sklicevanje na pravni pouk v odločbi tožene stranke z dne 19. 11. 2014. Napotitev na vložitev tožbe namreč še ne pomeni, da gre tudi v tem primeru za akt po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, namreč ne presoja upravni organ, temveč je to stvar presoje sodišča, ki pa je odvisna od vsebine akta.

12Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

13Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

14V zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je bila pritožnica s sklepom sodišča prve stopnje II U 509/2014-2 z dne 13. 3. 2015 oproščena tudi plačila sodne takse za pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep.