UPRS sodba I U 1160/2013

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-280/2011/50 (1312-02) z dne 4. 7. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti ZMZ odločila, da se prošnja prosilca, ki trdi da je A.A., roj. ... ... 1994 v kraju B., državljana Alžirije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 7. 6. 2013 že četrtič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec ob podaji prošnje svoje istovetnosti ni izkazal. Tožena stranka pravi, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ, razen v primeru 5. točke istega člena zakona. V tovrstnih primerih ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, temveč lahko v primeru ugotovitve obstoja kateregakoli izmed razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, razen v primeru 5. točke istega člena zakona. Tožnik je dne 31. 8. 2011 kot mladoletnik brez spremstva vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz uradnih evidenc MNZ izhaja, da je prosilec dne 30. 9. 2011 azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni ni vrnil. V zvezi s tem je bil dne 11. 10. 2011 izdan sklep o ustavitvi postopka, kateri je dne 26. 10. 2011 postal pravnomočen. V nadaljevanju je bil prosilec dne 15. 12. 2011 v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 predan iz Kraljevine Belgije nazaj v Republiko Slovenijo. Na letališču Jožeta Pučnika je v času obravnave s strani policistov izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je (takrat še vedno mladoletni A.A.) podal dne 16. 12. 2011. Iz uradnih evidenc MNZ izhaja, da je tudi po podaji ponovne prošnje prosilec azilni dom samovoljno zapustil dne 18. 7. 2012 in se v roku treh dni vanj ni vrnil. V zvezi s tem je bil dne 23.7. 2012 izdan sklep o ustavitvi postopka, kateri je dne 1. 8. 2012 postal pravnomočen. Dne 17. 1. 2013 je bil prosilec v skladu s prej omenjeno Uredbo (ES) s strani državnih organov Združenega kraljestva vrnjen v Republiko Slovenijo. Dne 18.1. 2013 je prosilec v azilnem domu podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je pred tem azilni dom že dvakrat samovoljno zapustil, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce v Postojni. Po ustnem izreku omejitve gibanja je prosilec zapustil prostore, kjer mu je bila omejitev gibanja izrečena in kljub prisotnosti varnostnika v azilnem domu pobegnil iz prostorov azilnega doma. Dne 6. 6. 2013 je bil prosilec v skladu z že omenjeno Uredbo (ES) vrnjen v Republiko Slovenijo, tokrat iz Švice. Dne 7. 6. 2013 je prosilec v azilnem domu podal že četrto prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je pred tem azilni dom že trikrat samovoljno zapustil, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce. Prosilec je bil nato odpeljan v Center za tujce. Ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito dne 31. 8. 2011 je prosilec navedel, da pri sebi nima nobenega svojega osebnega dokumenta. Dodal je, da ima v Alžiriji svojo osebno izkaznico, potnega lista pa nikoli ni imel. Na dodatno vprašanje uradne osebe, kako to, da osebne izkaznice ni vzel s seboj, je odgovoril, da je pač ni vzel s seboj in dodal, da lahko uredi, da mu brat posreduje fotokopijo osebne izkaznice. Pri podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito dne 16. 12. 2011 je bil prosilec še vedno brez osebnih dokumentov. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko priskrbi kakšen svoj osebni dokument, je prosilec povedal, da lahko pokliče svojega brata in ga prosi, da mu pošlje njegov rojstni list. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je po podani prvi prošnji azilni dom samovoljno zapustil, je prosilec povedal, da ga je zapustil zaradi problema, ki ga je doživel. Prosilec iz Nigerije naj bi ga obtožil, da mu je ukradel denar. Zaradi tega je prišla policija in ga aretirala ter za eno noč pridržala na policijski postaji. To naj bi bil razlog pobega. Na vprašanje uradne osebe ali bo po ponovno podani prošnji za mednarodno zaščito počakal na odločitev pristojnega organa, je prosilec odgovoril, da bo počakal do konca postopka in se vključil v tečaj slovenskega jezika in da ne bo odšel. Ker je bil prosilec mladoleten, se je pristojni organ odločil, da mu omejitve gibanja ne bo izrekel. Dne 18. 1. 2013 je prosilec v Republiki Sloveniji ob ponovni podaji prošnje na vprašanje uradne osebe, ali si je v tem času uredil kakšen svoj osebni dokument, odgovoril, da pri sebi nima osebnih dokumentov, da ima sicer osebno izkaznico, ki pa je pri bratu v Alžiriji. Na dodatno vprašanje uradne osebe, glede na to, da je že pri prvi in drugi prošnji omenjal, da bo uredil osebno izkaznico preko brata, je prosilec odgovoril, da je poskušal, vendar ne ve, kje se brat trenutno nahaja, ker beži pred teroristi v Alžiriji, ker ti hočejo, da bi delal za njih. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je tudi drugič samovoljno zapustil azilni dom, je prosilec odgovoril, da je to storil zato, ker je na odločitev o svoji prošnji čakal približno šest mesecev in ga v tem času pristojni organ ni povabil na drugi osebni razgovor. Večina azilantov mu je rekla, da v Republiki Sloveniji nikoli ne dobiš statusa begunca in zaradi tega je azilni dom ponovno samovoljno zapustil. Dne 7. 6. 2013 je prosilec v Republiki Sloveniji ponovno podal prošnjo za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, je odgovoril, da jih nima. Na dodatno vprašanje ali lahko naknadno dostavi kakšen osebni dokument, je odgovoril, da ga ne more. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je samovoljno zapustil azilni dom, je odgovoril, da zato, ker je izvedel, da bo njegovo bivanje omejeno na Center za tujce v Postojni. Poleg tega je odšel obiskati brata v Francijo. Nadalje tožena stranka pravi, da se je v Belgiji predstavljal za osebo C.A., rojen ... ... 1988, državljan Alžirije. Po drugi samovoljni zapustitvi je prosilec odšel v Združeno kraljestvo in bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Tam se je predstavljal za osebo Č.Č., rojeno ... ... 1993, državljana Alžirije. Ob ustni naznanitvi omejitve gibanja dne 18. 1. 2013 je uradna oseba prosilcu postavila vprašanje, zakaj se je v drugih državah predstavljal z drugimi osebnimi podatki. Prosilec je odgovoril, da je uradnim organom dal drugačne osebne podatke, ker se je bal, da bi ga vrnili v Alžirijo. Njegovi pravi osebni podatki pa naj bi bili ti, ki jih je podal v Republiki Sloveniji. Po tretji samovoljni zapustitvi azilnega doma je prosilec odšel v Švico, od koder je bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah večkrat izpostavilo, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Ker prosilec ni predložil nobenega svojega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu šeste točke 55. člena ZMZ, izhaja iz spisovne dokumentacije upravne zadeve. Prosilec je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito v letu 2011 ter nato samovoljno zapustil azilni dom. Po predaji iz Kraljevine Belgije je podal ponovno prošnjo, vendar je ponovno samovoljno zapustil azilni dom in bil nato vrnjen v Republiko Slovenijo iz Združenega kraljestva. Pristojni organ se je takrat odločil, da po podani tretji prošnji prosilcu omeji gibanje na Center za tujce v Postojni, saj je v tem času dopolnil 18 let. Pri odločitvi je upošteval, da prosilec zavaja uradne organe s tem, da spreminja svoje osebne podatke, prav tako pa je pri podaji druge, ponovne prošnje na vprašanje uradne osebe, zakaj je v drugih državah, kjer se je nahajal podal drugačne osebne podatke, navedel, da iz razloga, da bi ne bil vrnjen v izvorno Alžirijo. Po predaji iz Švice se je pristojni organ po podani četrti prošnji odločil, da prosilcu omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni.

Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da iz prosilčevih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev. Prosilec je ob prvi podaji prošnje kot razlog za mednarodno zaščito navedel, da je žrtev terorizma in da se kot pripadnik Berberov v Alžiriji počuti manjvrednega. Prosilec je ob ustni obravnavi v zvezi s pritožbo zoper omejitev gibanja na Upravnem sodišču dne 20. 6. 2013 navedel, da je Alžirijo zapustil iz osebnih razlogov, ker se je tam ukvarjal z nečednimi posli in zapadel v slabo družbo, iz katere je videl izhod samo v tem, da zapusti državo.

V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantne za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Prosilec je v vseh prošnjah kot razlog, zaradi katerega je moral zapustiti izvorno državo, navajal težave s teroristi in ker se kot pripadnik Berberov počuti manjvrednega. Ministrstvo ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil izključno zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države ter da prosilec lažno predstavlja razloge za priznanje mednarodne zaščite, saj so njegove navedbe neskladne, nekonsistentne ter v nasprotju s prosilčevimi ravnanji. V tovrstnih primerih Ministrstvu za notranje zadeve, ki je pristojni organ za odločanje o mednarodni zaščiti, ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, temveč lahko v primeru ugotovitve obstoja kateregakoli izmed razlogov določenih v 55. členu ZMZ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, razen v primeru 5. točke istega člena zakona. Pristojni organ ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je prosilec navedel v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Pristojni organ je nadalje ugotovil, da je prosilec pri vložitvi prošenj navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi dokumentacije oziroma na podlagi njegovih navedb ugotavlja, da je prosilec pred prvim prihodom v Republiko Slovenijo ilegalno bival v Španiji, Franciji, Belgiji in Avstriji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Pristojni organ meni, da bi prosilec v primeru resnične ogroženosti zaradi terorizma v Alžiriji poiskal pomoč in rešitev že v Alžiriji, katere državljan je, pa tega ni storil. Dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki potrebuje zaščito pred preganjanjem, so namreč že po naravi izključno usmerjena v pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno torej pristojni organ meni, da če bi prosilec resnično potreboval zaščito zaradi groženj v Alžiriji, bi zaščito poiskal pri pristojnih organih v Alžiriji, pa tega ni storil. Za pristojni organ tudi niso sprejemljive prosilčeve navedbe, da v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker bi ga islamski fanatiki likvidirali. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec ne uveljavlja, da bi bil sam kakorkoli ogrožen v Alžiriji oziroma ni navedel niti enega konkretnega primera. Prosilec pa ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč zgolj, da je kot pripadnik Berberov ogrožen. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena. Prosilec pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v Alžiriji in ravno tako ne, da bi mu v primeru vrnitve v Alžirijo grozila resna škoda.

Ker je pristojni organ lahko odločil izključno na podlagi prve, tretje, četrte in šeste alineje 23. člena ZMZ, je v skladu z drugo alinejo 46. člena ZMZ opustil osebni razgovor s prosilcem. Za Alžirijo je splošno znano, da ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kakor tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar ni mogoče sklepati iz prosilčevih izjav. Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da prosilčevih zadržkov pred vrnitvijo v Alžirijo ni mogoče povezati z razlogi resne škode. Iz opisanega je torej mogoče sklepati, da prosilcu v Alžiriji ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Poleg tega pa je Ministrstvu za notranje zadeve tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno državo iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna Situacija v Alžiriji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

V tožbi tožnik pravi, da je odločitev tožene stranke očitno napačna, saj je treba elemente iz 55. člena ZMZ povezati s celovito dokazno oceno o tem, ali je tožnik uspel izkazati utemeljen sum pred preganjanjem. Takšno tolmačenje določb zakona s strani tožene stranke je, kot že potrjeno s sodno prakso, napačno. Ustavno sodišče je v sodbi opr. št. Up-96/09-22 z dne 9. 7. 2009 presodilo, kaj pomeni, da je prošnja očitno neutemeljena. Prošnja je očitno neutemeljena zgolj v primeru, da je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje in da samo izjemoma organ lahko odloča v pospešenem postopku. Ta interpretacija ima oporo tudi v stališču Ustavnega sodišča RS, ki je dalo interpretacijo zakonskim določbam z vidika 22. člena Ustave, po katerem je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku "izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja" (zadevi Up-1187/06-15 z dne 19. 10.2006, 8. točka obrazložitve in Up-2214/06-17 z dne 20.9.2007, 7. točka obrazložitve). Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1450/2010 z dne 3. 11. 2010 zavzelo stališče, da je tudi po ZMZ treba upoštevati, da pristojni organ zgolj »lahko« v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ne pa, da jo mora zavrniti, čim je izpolnjen kateri koli pogoj iz 55. člena ZMZ neodvisno od tega, ali prosilcu v izvorni državi grozi preganjanje ali resna škoda. Določbe pospešenega postopka je treba razlagati restriktivno (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. točka obrazložitve), pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca v primeru zavrnitve prošnje "popolnoma ugotoviti dejansko stanje" (Up-1525/06-03 z dne 21. 6. 2007, 7. točka obrazložitve), kar kaže na nujnost dovolj strogega dokaznega testa, in da je treba v pospešenem postopku v dvomu odločiti v korist prosilca za azil (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007, 7. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. točka obrazložitve). Tem stališčem pa sledi tudi Vrhovno sodišče (I Up 775/2007-2 z dne 6. 2. 2008, I Up 17/2008-3 z dne 24. 1. 2008, I Up 604/2007-2 z dne 4. 10.2007). Tožnik v zvezi s tem navaja, da se 6. točka 55. člena ZMZ nikakor ne nanaša na tožnikovo situacijo, saj le-ta ravna v skladu z ZMZ, saj skuša preprečiti izročitev državi, za katero navaja, da je tam preganjan oziroma, da je njegovo življenje ogroženo. Ugotoviti, ali so tožnikove trditve resnične in ga obvarovati pred odstranitvijo v tako državo, pa je prav namen ZMZ. Upravno sodišče RS je v sodbi I U 531/2009-8 z dne 1. 4. 2009, ki presoja odločanje v pospešenem postopku, odločilo, da restriktivna razlaga 6. točke 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, tako kot je to npr. v določilu prve alineje 55. člena ZMZ določeno, da pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec v Slovenijo prišel "izključno" iz ekonomskih razlogov. Ker pa je prosilec za mednarodno zaščito prošnjo vložil zato, ker meni, da je v izvorni državi ogroženo njegovo življenje in ker zato noče biti odstranjen iz Slovenije, je očitno, da tožnik prošnje ni vložil zgolj in izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Povsem logično je, da vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, prošnjo vloži zaradi tega, da bi dobil zaščito in hkrati zaradi tega, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. V nadaljevanju izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je žrtev terorizma in da se kot pripadnik Berberov v Alžiriji počuti manj vrednega, enako tudi ob podaji druge, tretje in četrte prošnje; na ustni obravnavi v zvezi z omejitvijo gibanja pa je navedel, da je Alžirijo zapustil iz osebnih razlogov, ker se je tam bavil z nečednimi posli in zapadel v slabo družbo, iz katere je videl izhod samo v tem, da je zapustil Alžirijo. Glede na to, da je tožena stranka na tako neskladje med tožnikovimi izjavami oprla svojo odločbo, brez da bi tožniku dala možnost, da jih pojasni, je kršila pravila postopka, saj je dolžnost uradne osebe v postopku, da vse nejasnosti razjasni in dobi potrebna pojasnila. Tožena stranka bi po mnenju tožnika morala z njim opraviti osebni razgovor, na katerem bi bile lahko take nejasnosti odpravljene. Po standardu Visokega komisariata ZN za begunce velja, da »je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev.« Glede dejstva, da tožniku ni bila dana možnost, da neskladne oziroma nekonsistentne navedbe pojasni, tožnik še enkrat opozarja na dolžnost tožene stranke v postopku, da ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti in mora vse nejasnosti ter nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah poskušati raziskati oziroma dati tožniku možnost, da jih pojasni. Tožena stranka prav tako v ničemer ne pojasni, kako naj bi ravnanja tožnika nasprotovala njegovim izjavam oziroma katera naj bi ta ravnanja sploh bila, tako da je v tem delu odločitev tožene stranke popolnoma nejasna in neobrazložena, zaradi česar tožniku ni dana možnost, da bi ji (vsebinsko) nasprotoval. Tožena stranka navaja tudi, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je pred prihodom v Republiko Slovenijo ilegalno bival v Španiji, Franciji, Belgiji in Avstriji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Obrazložitev v tem delu izpodbijane odločbe je prav tako nepopolna oziroma je sploh ni, saj tožniku ni znano, kako naj bi to dejstvo vplivalo na odločitev tožene stranke oziroma kako je zaradi tega prišla do zaključka, da so navedbe tožnika nepomembne oziroma zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega pa tožnik opozarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru 1. M. proti Franciji odločilo, da za oceno verodostojnosti prosilca ni bistveno, da prosilec namere za podajo prošnje ni izrazil v prvi državi Evropske unije ter da tudi ni bistveno, da je namero izrazil šele, ko so ga želeli odstraniti iz države. Skladno tej odločitvi je napačna in tudi nezakonita ocena tožene stranke, da naj bi bile zaradi tega navedbe tožnika zanemarljive oziroma nepomembne. Tožena stranka je mnenja, da bi tožnik v primeru resnične ogroženosti zaradi terorizma v Alžiriji poiskal pomoč in rešitev že tam, poleg tega pa po mnenju tožene stranke niso sprejemljive tožnikove navedbe, da v Alžiriji ne bi mogel živeti, ker bi ga islamski fanatiki likvidirali. Tožena stranka ponovno ne pojasni, zakaj je mnenja, da bi tožnik, če bi bil resnično ogrožen, pomoč poiskal v državi niti mu tekom postopka ni dala možnosti, da bi to pojasnil, poleg tega pa ne obrazloži, zakaj naj bi bile navedbe, da bi ga islamski fanatiki likvidirali, nesprejemljive. Če tožena stranka cilja na to, da naj bi bile te navedbe neverodostojne (kar tožnik zgolj domneva, saj tožena stranka v ničemer ne obrazloži, kako je do takega zaključka prišla), je takšna dokazna ocena tožnikove verodostojnosti nesprejemljiva. Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov, ki jih tožnik našteva in pojasnjuje v nadaljevanju tožbe. Nadalje tožeča stranka uveljavlja, da tožena stranka informacij o tožnikovi izvorni državi sploh ni pridobila, pa bi jih za oceno tožnikove verodostojnosti, kot jo narekuje tudi sodna praksa, morala. Iz navedenega sledi, da v konkretnem primeru tožnik vsekakor ni zatrjeval takih dejanskih okoliščin, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, zato zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku sploh ni izpolnjen. 26. člen ZMZ določa, da so dejanja preganjanja v skladu z l A. členom Ženevske konvencije (med drugim) predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja. 24. člen ZMZ določa, da se kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Kot subjekti zaščite v postopku po tem zakonu se lahko skladno s 25. členom štejejo: država ali politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja. Zaščita v izvorni državi se nudi takrat, ko navedeni subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite. Tožnik je torej tekom postopka navajal, da je preganjan s strani teroristov ter da je v svoji izvorni državi diskriminiran, ker je Berber. Ker je tožnik torej navajal razloge, ki pomenijo preganjanje, tožena stranka nikakor ne bi smeli izdati odločbe v pospešenem postopku.

Tožena stranka je z vlogo z dne 18. 10. 2013 sodišču sporočila, da se tožnik še vedno nahaja v Sloveniji.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito z dne 7. 6. 2013 na vprašanje uradne osebe, zakaj je zapustil izvorno državo, povedal, da so vzroki isti, kot jih je podal v prvi in drugi prošnji. Povedal je, da naj bi ga teroristi vabili, da bi sodeloval z njimi proti režimu. Ko je bil star 9 let, so ga teroristi ugrabili za 4 dni in ga prisilili, da bi sodeloval z njimi. Strinjal se je, ker bi ga drugače ubili. Leta 2002, ob eksploziji v B., pa ga je policija začela zasledovati, ker so mislili, da dela s teroristi in da je sodeloval v eksploziji. Odšel je v provinco Tizi v mesto D., kjer se je skrival leto dni, ker ga je bilo strah pred teroristi in policijo. Zato je Alžirijo zapustil, ko je bil star 15 let. Na dodatno vprašanje, ali je preganjan zaradi dejstva, da je Berber, je povedal, da je bil preganjan zaradi narodnosti v osnovni šoli in da je bil izobčen od učiteljev in arabskih otrok. Zaradi tega je tudi prenehal s šolanjem.

Iz tega sledi, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navajal takšna dejstva, ki ne pomenijo (izključno) ekonomskih razlogov za pobeg iz izvorne države v smislu 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in tudi ni navajal dejstev, ki so z vidika podlag za preganjanje v zvezi z statusom begunca nepomembna ali zanemarljiva v smislu 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V konkretnem primeru bi namreč lahko šlo za preganjanje na podlagi narodnostne ali etnične pripadnosti ali političnega prepričanja (1., 3. ali 5. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ), zato je zmotna ugotovitev tožene stranke, da „ni uveljavljal, da bi bil sam kakorkoli ogrožen v Alžiriji oziroma ni navedel niti enega konkretnega primera /.../ ni navedel, da bi bil v Alžiriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere narodnosti, političnega prepričanja /.../ temveč zgolj, da je kot pripadnik Berberov ogrožen.“ Zakaj ne bi mogel biti tožnik kot pripadnik Berberov preganjan na podlagi njegove narodnosti ali etnične pripadnosti, iz odločbe ni mogoče ugotoviti, kot tudi ne, zakaj ne bi mogel biti preganjan zaradi političnega prepričanja.

To pomeni, da je tožnik v predmetni zadevi zatrjeval nevarnost, da bi bil preganjan oziroma da bi mu grozila resna škoda v primeru vrnitve v izvorno državo z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki se lahko ujema z dejanji preganjanja iz 26. člena ZMZ oziroma resno škodo iz 28. člena ZMZ. Posledično to pomeni, da je treba v konkretnem primeru uporabiti ustavno-pravne standarde v zvezi z pospešenim postopkom, ki jih je vzpostavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče namreč pravi, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. tč. obrazložitve) in da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca v primeru zavrnitve prošnje „popolnoma ugotoviti dejansko stanje“ (Up-1525/06-03 z dne 21. 6. 2007, 7. tč. obrazložitve), kar kaže na nujnost dovolj strogega dokaznega testa. Tem stališčem pa v nekaterih sodnih odločbah sledi tudi Vrhovno sodišče (I Up 775/2007-2 z dne 6. 2. 2008; I Up 17/2008-3 z dne 24. 1. 2008, I Up 604/2007-2 z dne 4. 10. 2007). V zadevah Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006 (8. tč. obrazložitve) in Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007 (7. tč. obrazložitve) Ustavno sodišče pravi, da je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku „izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja“, in ob tem se Ustavno sodišče sklicuje na pojem preganjanja, kot je opredeljen v 9. členu Direktive št. 2004/83/ES. Ustavno sodišče tega stališča v kasnejši sodni praksi ni opustilo (Up-2831/07-15 z dne 25. 9. 2008, 9. tč. obrazložitve). Na to stališče se sklicuje tudi Vrhovno sodišče (na primer: I Up 775/2007-2 z dne 6. 2. 2008). Mogoče je sklepati, da je Ustavno sodišče kot podlago za takšno stališče vzelo „naravo azilnega postopka in morebitne posledice za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje“ (Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, 7. tč. obrazložitve). Te posledice so namreč tudi v obravnavnem primeru možne kršitve pravice do prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave (oziroma 3. člena MKVČP); ta pravica pa ima „absolutno naravo, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Poseg vanjo torej ni dopusten“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-238/06-19 z dne 7. 12. 2006, 14. tč. obrazložitve). Stališče, na katerega Upravno sodišče v obravnavani zadevi opira interpretacijo določil pospešenega postopka, pa je tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 17/2008-3 z dne 24. 1. 2008, v katerem je Vrhovno sodišče zavzelo interpretacijo, da „negativne odločitve v pospešenem postopku vsebujejo ugotovitev, da ni podan utemeljen strah pred preganjanjem, ker prosilec ne potrebuje zaščite. Toda vsakršno prikritje prosilca, da je že v kateri drugi državi zaprosil za azil, ne more opravičevati takojšnje negativne odločitve v pospešenem postopku, če bi zaradi tega tožnik lahko utrpel kršitev temeljnih človekovih pravic.“

Ker je tožnik navajal takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, je tožena stranka napačno interpretirala in uporabila določbe pospešenega postopka v konkretnem primeru in bi morala bodisi konkretneje izpeljati intervju s prosilcem ob sprejemu prošnje ali pa izvesti osebni razgovor v smislu ZMZ. Ta napaka je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (3. odstavek 27. člena ZUS-1) iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju:

Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, ker te določbe ni uporabila restriktivno v smislu jasne jezikovne razlage. Tožena stranka bi smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, tako kot je na primer v določilu 1. alineje 55. člena ZMZ določeno, da pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec v Slovenijo prišel „izključno“ iz ekonomskih razlogov. Ker pa je prosilec za mednarodno zaščito vložil prošnjo tudi zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani policije in teroristov in da je bil preganjan, ker je pripadnik Berberov, tožena stranka tega določila ne bi smela uporabiti. Povsem logično in iz narave stvari namreč izhaja, da vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, prošnjo vloži zaradi tega, da bi dobil zaščito in hkrati zaradi tega, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Dejstvo, da je tožnik trikrat samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil tekom postopka, je vsekakor okoliščina, ki ne govori v prid verodostojnosti tožnika, vendar pa v danih okoliščinah to ni dejstvo, ki bi zadoščalo za uporabo 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je prvič pobegnil iz Slovenije dne 30. 9. 2011 še kot mladoletnik, star 17 let, iz razloga, kot je sam navedel, ker naj bi prišel v spor s prosilcem iz Nigerije; drugič je dne 18. 7. 2012, torej dva dni po njegovi polnoletnosti, samovoljno zapustil azilni dom zato, kot je sam navedel, ker ga organ približno šest mesecev ni povabil na osebni razgovor in ker so mu azilanti povedali, da ne bo dobil statusa begunca; tretjič pa je dne 18. 1. 2013 pobegnil, ko je izvedel, da mu bo gibanje omejeno v centru za tujce in je odšel obiskat brata v Francijo. Vse tri pobege, ki v celoviti dokazni oceni o tožnikovi prošnji ne govorijo njemu v prid, je mogoče do neke mere pripisati tožnikovi mladostniški lahkomiselnosti in ne morejo biti odločilni za zavrnitev prošnje z argumentom, ker tožnik ni počakal na konec postopka, je prošnjo vložil samo za to, da bi preprečil prisilno odstranitev; prav pa je, da so ti pobegi upoštevani v celoviti dokazni oceni o tožnikovi verodostojnosti, ko bo tožena stranka v ponovnem postopku izvedla popoln ugotovitveni postopek. Tožniku je bilo v Sloveniji gibanje omejeno do 7. 9. 2013 in se od takrat naprej nahaja v Sloveniji.

V nadaljevanju na strani 4 izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v prvi, drugi tretji in četrti prošnji „navajal iste razloge, z odstopanji v opisu dogodkov.“ Tožena stranka ne navaja, katera so ta odstopanja, vendar pa v naslednjem odstavku pravi, da je tožnik na ustni obravnavi v zvezi z omejitvijo gibanja na Upravnem sodišču dne 20. 6. 2013 navedel, da je „Alžirijo zapustil iz osebnih razlogov, ker se je tam bavil z nečednimi posli in zapadel v slabo družbo, iz katere je videl izhod samo v tem, da zapusti državo.“ Tožena stranka ni razčistila, na kakšne osebne razloge je tožnik mislil ob tem: ali so ti nečedni posli tudi sodelovanje s teroristi in ali je s slabo družbo mislil na teroriste, ali na kaj drugega. Niti ni tožena stranka v nadaljevanju izpeljala, da gre zaradi navedene razlike za nekonsistentnost v izjavah prosilca v smislu 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tega določila namreč tožena stranka ne omenja v odločbi, čeprav v enem stavku govori o nekonsistentnostih, ampak je tožena stranka nadaljevala z ugotovitvijo, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, za kar je sodišče že podalo utemeljitev, da to ni zakonita subsumpcija dejstev na zakonski dejanski stan. Tudi, če bi tožena stranka štela, da gre za bistveno notranjo nekonsistentnost v izjavah tožnika, pri čemer bi moralo iz odločbe jasno izhajati, katero konkretno nekonsistentnost je tožena stranka ugotovila, bi mu morala pred sprejemom odločitve dati možnost, da jo pojasni oziroma da po možnosti razčisti nejasnosti in nekonsistentnosti. To je procesni standard, ki je uveljavljen v ustavno-sodni in upravno-sodni praksi in se ga tožena stranka ni držala, ker ni opravila osebnega razgovora s tožnikom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007; Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10-11).(1) Tožena stranka te možnosti tožniku tekom sprejema prošnje ni dala oziroma mu je ni dala, ker ni opravila osebnega razgovora, kar tožnik utemeljeno uveljavlja tudi v tožbi in zaradi česar je omenjena napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

V nadaljevanju tožena stranka pravi, da „razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je prosilec navedel v svoji prošnji /.../ ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu z 26. členom ZMZ“. Na tem mestu tožena stranka meša med razlogi oziroma podlagami za preganjanje iz 27. člena ZMZ z lastnostmi dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ. Razlogi, ki jih je tožnik navedel za preganjanje, so namreč lahko podlaga za preganjanje: narodna pripadnost, pripadnost etnični skupini ali politično prepričanje. Tudi dejanja preganjanja je tožnik omenil v prošnji (ugrabitev in prisiljenje s strani teroristov in zasledovanje policije), vendar ga tožena stranka v zvezi s tem ni nič konkretno vprašala, da bi preverila njegovo prepričljivost, zato tožena stranka ni imela podlage za oceno, da so bile izjave tožnika nepomembne ali zanemarljive. Nadalje iz izpodbijane odločbe ni razvidno, s katero pravno podlago iz 55. člena ZMZ je tožena stranka povezala očitek, da je tožnik ilegalno bival v Španiji, Franciji, Belgiji in Avstriji, pa tam ni zaprosil za zaščito. Razlogov, zakaj ni v teh državah zaprosil za azil, tožena stranka ni razčiščevala za potrebe izpodbijane odločbe in jih v odločbi tudi ni. Ob tem je treba upoštevati, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi I.M. proti Franciji, kjer je bila odločitev francoskih organov in sodišča sprejeta v pospešenem postopku, izhaja, da dejstvo, da pritožnik ni prej zaprosil za azil v drugi državi članici EU (ibid. odst. 26) in tudi dejstvo, da prošnjo vloži ob izreku ukrepa deportacije (ibid. odst. 110), ne moreta sama po sebi pomeniti, da prosilcu ni mogoče verjeti, da mu grozi kršitev 3. člena MKVČP v primeru vrnitve v izvorno državo. Nadalje tožena stranka tožnika tudi ni vprašala, zakaj ni za zaščito zaprosil v Alžiriji, ob tem, ko mu očita, da zaradi tega ni izkazano preganjanje, brez da bi ga v zvezi s tem karkoli konkretneje vprašala, pri čemer je tožnik povedal, da ga je zasledovala tudi policija, ker je menila, da sodeluje s teroristi. Poleg tega je institut notranje zaščite uporabljiv takrat, ko pristojni organ predhodno ugotovi oziroma verjame prosilcu, da bi bil lahko preganjan v primeru vrnitve v izvorno državo. Poleg tega po ustaljeni praksi ESČP stroga presoja v zvezi z določilom 3. člena MKVČP, ki se povezuje z dejanji preganjanja in resno škodo po ZMZ, kadar tožnik nima očitno neutemeljenih navedb, pomeni, da mora organ nujno pridobiti in upoštevati relevantne informacije o stanju v izvorni državi (sodbi ESČP v zadevah Mamatkulov in Askarov proti Turčiji, odst. 67, N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 110). Tožena stranka tega ni naredila, čeprav bi informacije rabila tako z vidika izpeljave ocene (ne)verodostojnosti tožnika, kot tudi z vidika ugotavljanja pogojev za subsidiarno zaščito.

Zaradi zmotne uporabe 6. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, kršitev pravil postopka v zvezi z ustreznim zaslišanjem tožnika (45. in 46. člen ZMZ) in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).