45. člen ZMZ-UPB2

Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

ZUS-1 nima posebnih določb o izvajanju dokazov oziroma dokazovanju ter s tem zaslišanju prič oziroma strank, zato se glede teh vprašanj primerno uporabljajo določbe ZPP. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pri uporabi določb ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz. Prav zato izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb ZPP oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi navedeno presojo verodostojnosti še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke (tudi ali še posebej v postopkih mednarodne zaščite), ki o določenih osebnih okoliščinah (npr. spolna usmerjenost, zlorabe, verska pripadnost) v navzočnosti drugih oseb (npr. staršev) ne bi želela izpovedati, čeprav bi si s tem poslabšala procesni položaj, torej vpliva na procesni položaj tožnikov (prosilcev za mednarodno zaščito).<

V obravnavanem primeru pa je tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej bi morala glede na določbo druge alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Toženka je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Njegove izjave ni vzela na zapisnik na način oziroma v smislu določb 2. in 3. alineje tretjega odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in na podlagi njegovih odgovorov ni natančneje razčiščevala okoliščin niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji. Zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ toženka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar le pod pogojem, da ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Iz ustavno-pravne prakse izhaja, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno in da je treba tudi v pospešenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje.

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, ka

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU. Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človek

Strah pred kriminalno združbo, za katero je tožnik izvrševal kazniva dejanja, ne more predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite. Ker tožnik ni bil v zadostni meri aktiven pri iskanju zaščite na policiji, samo časopisni članki o korupciji ne zadoščajo za presojo, da organi v izvorni državi niso sposobni nuditi zaščite. Zato mu ne grozi resna škoda. Ni pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Za pritožbeno obravnavo pogoji niso bili izpolnjeni.

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani policije in teroristov ter da je preganjan, ker je pripadnik Berberov. Ker je s tem navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, je toženka napačno uporabila določbe pospešenega postopka; morala bi bodisi bolj konkretno izpeljati intervju s prosilcem ob sprejemu prošnje ali pa z njim izvesti osebni razgovor. Toženka bi smela določilo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Dejstvo, da je trikrat samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil tekom postopka, je vsekakor okoliščina, ki ne govori v prid tožnikovi verodostojnosti, vendar v obravnavanem primeru ne zadošča za uporabo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vse tri tožnikove pobege je mogoče do neke mere pripisati njegovi mladostniški lahkomiselnosti in ne morejo biti odločilni za zavrnitev prošnje z argumentom, da je tožnik, ker ni počakal na konec postopka, prošnjo vložil samo za to, da bi preprečil prisilno odstranitev. Prav pa je, da so ti pobegi

Tožena stranka je pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po kriterijih iz 2. odstavka 2. člena v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZMZ, kot tudi za tožnika individualno obstoj resne škode v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožniku je bilo v preteklih letih v Sloveniji že večkrat izdano dovoljenje za prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela, prvič 2007, ponovno z veljavnostjo do 3. 5. 2008 in nato z veljavnostjo do dne 3. 5. 2009, na podlagi katerih je delal tudi belgijski migracijski urad, upoštevajoč določila 9.1 člena Dublinske uredbe. Teh podatkov tožnik ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da v njegovi izvorni državi situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, na podlagi česar tožena stranka ob sklicevanju na sodno prakso ugotavlja, da ni razloga za zaključek, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, ter prav tako pravilno zaključi, da v tožnikovem primeru ni mogoče slediti navedbam o individualnem tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu bil lahko priznan status subsidiarne