VSK sodba II Kp 4394/2013

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi poseben pogoj, da mora obdolženec povrniti oškodovancu D.D. s.p. škodo v višini 1.000,00 EUR, ne določi;
v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo in mu na podlagi prvega odstavka 220. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in s posebnim pogojem, da mora povrniti oškodovancu D.D. s.p.. Škodo v višini 1.000,00 EUR v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom oziroma plačilnim nalogom.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženec, ki navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da mu v izrečeni pogojni obsodbi določi milejšo zaporno kazen brez postavljenega posebnega pogoja.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni bil podan predlog upravičenega oškodovanca. Po oceni pritožnika je v obravnavani zadevi oškodovanec lahko zgolj lastnik stvari, v konkretnem primeru lastnik nepremičnine – parcelne št. 106/1 in 106/2 obe k.o. P., to je družba R., poslovanje z nepremičninami d.o.o., saj se na eni izmed navedenih nepremičnin nahaja zapornica, glede katere se obdolžencu očita, da jo je poškodoval. Po oceni pritožnika ima navedena trditev podlago v 8. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) kot tudi v 10. in 11. členu SPZ.

Pritožnik nima prav. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem obdobju D.D., s.p. imel sklenjeno najemno pogodbo za gostinski objekt H.F., stoječ na parc. št. 105/1, do katere je imel za potrebe dostopa in dovoza do hotela pravico uporabe nepremičnin št. 106/1 in 106/2 k.o. P. ter da je bil tudi posestnik nepremičnine na kateri je bila postavljena obravnavana zapornica, ki jo je slednji, ko je bila zaradi obravnavanega dejanja poškodovana, tudi popravil. Glede na določbo 8. člena SPZ štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Na takšen trajni namen glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati v primeru postavitve zapornice (rampe) na zemljišču, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila obravnavana zapornica v razmerju do obdolženca tuja stvar in dejstvo, ki zadeva lastništvo zemljišča za takšno presojo ni odločilno (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26.6.2008).

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v opisu kaznivega dejanja ni navedlo poškodb na zapornici, to je, v čem se kaže njeno poškodovanje oziroma nerabnost. S tem je po stališču pritožnika „izpuščen temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja“ in je po njegovi oceni podan tudi pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se kaže v nerazumljivosti izreka izpodbijane sodbe ter podana kršitev določb materialnega prava oziroma kršitev iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.

Zgoraj navedene kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči, ali napravi nerabno. Res je, da mora biti poškodovanje tuje stvari na enega od naštetih načinov v opisu dejanja konkretizirano z dejstvi in okoliščinami, ki pojasnjujejo način poškodovanja in posledico, vendar pritožnik nima prav, da v obravnavanem primeru to ni podano. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zaradi ravnanja obdolženca zapornica poškodovana, saj je bila s silo rok zvita, zaradi česar je nastala škoda najmanj 1.000,00 EUR. To pomeni, da sta način poškodovanja in posledica dovolj konkretizirana.

Pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po trditvah pritožnika se to nanaša na datuma storitve očitanega kaznivega dejanja (v tej zvezi trdi, da je oškodovanec D.D. odgovarjal na kapciozna in sugestivna vprašanja sodišča in tožilstva), napačno oceno izpovedbo priče R.M. (ker ni upoštevalo vsebino uradnega zaznamka z dne 5.11.2012), nepravilno oceno izpovedbi oškodovanca kot priče (glede pravno veljavnega naslova za uporabo parkirišča in uporabe zapornice in glede plačila za popravilo zapornice). Pritožnik opozarja na 10. člen najemne pogodbe z dne 19.4.2011 (ki jo je imel oškodovanec kot najemnik sklenjeno z zvezami društev kot solastniki parc. št. 105/1 k.o. P.), pri čemer ponavlja, da D.D. ne more biti oškodovanec v obravnavani kazenski zadevi. Trdi, da nobena od zaslišanih prič ni videla, da bi prav obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, nazadnje sodišče prve stopnje še očita, da se je že „a priori postavilo na stran obtožbe ter nato iskalo razloge, da bi takšno odločitev sodišča podkrepili oziroma vanjo vlilo določeno mero kredibilnosti“.

Zgoraj navedeni očitki nimajo podlage v izpodbijani sodbi in v izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi analize obdolženčevega zagovora kot tudi izpovedbe oškodovanca, v kateri pritožbeno sodišče ni zaznalo odgovorov na kapciozna ali sugestibilna vprašanja), izpovedbe R.M. ter drugih izvedenih dokazov, ki so za razrešitev dejanskih in pravnih vprašanj relevantni (kar v pritožbi izpostavljeni uradni zaznamek ni, kot pravilno ugotavlja že sam pritožnik), opravilo pravilno presojo vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno so prepričljivo in življenjsko sprejemljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in nima kaj dodati. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je obravnavano dejanje zgodilo 20.8.2012 in je oceno oškodovančeve izpovedbe v tej smeri pravilno in prepričljivo podalo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Enako prepričljivo je ocenilo izpovedbo priče R.M. v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razrešilo vprašanje, ali je D.D. oškodovanec obravnavanega kaznivega dejanja ter ali je bila zapornica poškodovana, to je sodišče prve stopnje še posebej izčrpno obrazložilo tudi v 6. in 9. točki izpodbijane sodbe. Da je bila zapornica poškodovana pritožbeno sodišče ne dvomi, sama višina škode pa ni odločilno dejstvo oziroma zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

Pritožnik tudi nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje določilo prestrogo zaporno kazen v okviru izrečene pogodbe obsodbe. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v 11. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik nima prav, da sodišče ni odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, nasprotno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pogojev za izrek sodnega opomina ni bilo, saj se sodni opomin sme izreči za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta (prvi odstavek 68. člena KZ-1). Ker sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo posebno olajševalnih okoliščin, tudi ni bilo podlage za omilitev določene kazni zapora, kot to zmotno meni pritožnik, okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi pa po oceni pritožbenega sodišča nimajo narave posebno olajševalnih okoliščin. Pritožnik na koncu pritožbe trdi, da je ravnal v dejanski oziroma pravni zmoti, vendar je to trditev že zanesljivo ovrglo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo, zato k temu ni kaj dodati.

Pritožnik pa ima prav, ko uveljavlja kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ki se kaže v tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu naložilo izpolnitev nadaljnjega pogoja, da oškodovancu povrne škodo v višini 1.000,00 EUR, čeprav oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni vložil. Pritožnik ima prav, da je določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi vezana na prisojeni premoženjskopravni zahtevek, tega pa oškodovanec v obravnavani kazenski zadevi ni podal. Sodišče o neobstoječem premoženjskopravnem zahtevku ne more odločati in posledično v pogojni obsodbi ne more izreči dodatnega pogoja povrnitve škode oškodovancu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji poseglo tako, da se dodatni pogoj povrnitve škode, ki ga je sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe naložilo obdolžencu, ne določi.

Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi obdolženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavke 394. člena ZKP). Pritožbo v preostalem delu je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obdolženca.