VSK sodba II Kp 25398/2014

Pritožba zagovornika obtožene D.A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtožena D.A. kriva kaznivega dejanja pranja denarja po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, upoštevajoč prvi in tretji odstavek 245. člena KZ-1, določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Upoštevajoč tretji odstavek 245. člena KZ-1 in 44. ter 47. člen KZ-1 ji je izreklo tudi denarno kazen v višini 115 dnevnih zneskov, to je 1.000,00 EUR, ki jih je obtoženka dolžna plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obtožene zaradi kršitve kazenskega zakona. Kot navaja, se obtoženki očita, da je kaznivo dejanje storila kot sostorilka, torej zavestno sodelovala pri storitvi ali kako drugače odločilno prispevala k storitvi, iz obrazložitve pa ne izhaja zavestno sodelovanje pritožnice pri storitvi kaznivega dejanja, pač pa možnost, da se je zavedala, da gre pri poslovanju njenega partnerja za določene nezakonitosti, kot navaja sodba na koncu prvega in začetku drugega odstavka obrazložitve na strani 10 sodbe. Upoštevati je treba, da je kot izvenzakonska partnerica bila seznanjena s situacijo, da je moževo poslovanje, od katerega je živela cela družina, ogroženo zaradi neplačevanja računov partnerjevih družb s strani velikih gradbenih družb, za katere je opravljal dela njen partner in razumela je potrebo, da se najprej poravna delo partnerjevih delavcev, v skrajni sili tudi za ceno določenih nezakonitosti, saj je bilo od dela teh delavcev predvsem odvisno tudi njihovo preživljanje. Zato je partnerju tudi obljubila (in udejanjila) pomoč pri posameznih opravilih, dogovor pa je vseboval tudi jasno zahtevo, da mora on prevzeti odgovornost za morebitne posledice, saj ona ni sposobna nadzorovati njegovih poslovnih potez. V sodbi zoper pritožnico ni nobenega očitka, da je kakorkoli lahko ali celo dejansko vplivala na uporabo partnerju izročenega denarja. Ni vedela, da ta ni poravnal davčnih dajatev, prav tako ni vedela, katere upnike je izplačal in katerih ne. Zagovornik tudi meni, da so navedbe v sodbi, da je pritožnica razpolagala s sredstvi družbe M. d.o.o. zavajajoče. Kot navaja, je bila pritožnica pooblaščena za dvige in pologe na TRR družbe, čemur banka z njihovega zornega kota reče razpolaganje s sredstvi računa, v resnici pa to ne pomeni nujno lastniškega razpolaganja, ki pa je edino pomembno v tej zadevi. Po mnenju zagovornika bi lahko šlo za kaznivo dejanje zlorabe položaja le v primeru, če bi vedela, kako bo ali je bil porabljen, tega pa ji tudi izpodbijana sodba ne očita. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče oprosti.

Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici D.B., ki predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v sostorilstvu z obsojenim M.A. pravilno in popolno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, te skrbno pretehtalo, kot mu nalaga določba drugega odstavka 355. člena ZKP in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke, v sodbi pa vsa odločilna dejstva tudi skrbno obrazložilo. Ugotovljena dejstva in okoliščine dajejo podlago za zanesljivo oceno, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovorna.

Očitek zagovornika gre sicer v smeri, da iz obrazložitve nikakor ne izhaja zavestno sodelovanje pritožnice pri storitvi kaznivega dejanja, pač pa možnost, da se je zavedala, da gre pri poslovanju njenega partnerja za določene nezakonitosti, kot navaja sodba na koncu prvega in začetku drugega odstavka obrazložitve na strani 10 sodbe, vendar takšen očitek ni utemeljen. Nasprotno, sodišče prve stopnje je vlogo obtoženke skrbno analiziralo, tudi v povezavi z njenim zagovorom v katerem je skušala prikazati, da je ravnala zgolj po navodilih M.A. (na straneh do 5 do 12 sodbe) in k temu, kar je navedlo, v bistvu ni kaj dodati. Zato pritožbeno sodišče zgolj izpostavlja ključne poudarke sodbe sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja niso izpodbila, in sicer, izpoved priče N.S., računovodkinje družbe M. d.o.o., ki je povedala, da je zaznala sporne dvige gotovine in sporne prenose sredstev družbe M. d.o.o. na transakcijske račune fizičnih oseb, ki niso bili podprti z ustrezno dokumentacijo, ki bi jih opravičevala in je na to opozorila tudi obtoženko. Iz izpovedi slednje je tudi razvidno, da jo je obtoženka med inšpekcijskim pregledom prosila, da bi ji vzorce posojilnih pogodb sestavili v računovodskem servisu, kar so odklonili, čez nekaj časa pa ji je obtoženka dostavila posojilne pogodbe, ki so se nanašale na sporna nakazila in bile datirane za nazaj.

Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da družba M. d.o.o. ni obračunavala obresti od danih posojil, kreditojemalci pa kreditov niso vračali niti plačevali pogodbeno dogovorjenih obresti, tudi za pritožbeno sodišče ni nikakršnega dvoma, da so bile posojilne pogodbe fiktivne, sestavljene z izključnim namenom upravičenja spornih nakazil. Neizpodbijana je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja zgolj obtoženka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu družbe M. d.o.o., čeprav z njo formalno ni bila povezana. Da ni bila zgolj slepa izpolnjevalka navodil M.A. pa potrjuje tudi njen zagovor, ko je povedala, da se je s sestro S.Š. in nečakom D.G. dogovorila, da se del sredstev družbe M. d.o.o. nakaže tudi na njuna transakcijska računa, takoj zatem pa dvigne in izroči M.A.. Ugotovitev, da je s transakcijskega računa družbe dvigovala visoke zneske gotovine in jih izročala M.A. ter dopustila, da se je brez vsakršne pravne podlage z računa navedene družbe steklo na njen transakcijski račun več kot 100.000,00 EUR, ob splošni razgledanosti obtoženke, ki je po izobrazbi gimnazijska maturantka, privede do zanesljivega zaključka, da se je obtoženka zavedala, da opisana ravnanja presegajo meje zakonitega in pristala, da so sredstva družbe M. d.o.o., ki bi morala biti namenjena poplačilu najmanj davčnih obveznosti, pristala v njunem žepu. Aktivno ravnanje obtoženke pri očitanem kaznivem dejanju kaže tudi neizpodbita ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je obtoženka od spornih nakazil nekaj denarja obdržala in porabila za kritje njenih življenjskih stroškov ter zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča natančno vedela, kakšen namen se z nakazovanjem sredstev družbe M. d.o.o. na različne transakcijske račune zasleduje.

Glede na obrazložitev izpodbijane sodbe torej ni nikakršnega dvoma, da le-ta ne govori zgolj o možnosti, da se je zavedala, da gre pri poslovanju njenega partnerja za določene nezakonitosti, pač pa obtoženkina ravnanja dokazujejo, da so bila storjena z direktnim naklepom. Navedbe v pritožbi, da je treba upoštevati, da je kot izvenzakonska partnerica bila seznanjena s situacijo, da je moževo poslovanje, od katerega je živela cela družina, ogroženo zaradi neplačevanja računov partnerjevih družb s strani velikih gradbenih družb, za katere je opravljal dela njen partner in da je razumela potrebo, da se najprej poravna delo partnerjevih delavcev, v skrajni sili tudi za ceno določenih nezakonitosti, saj je bilo od dela teh delavcev predvsem odvisno tudi njihovo preživljanje ter da je zato partnerju tudi obljubila (in udejanjila) pomoč pri posameznih opravilih, dogovor pa je vseboval tudi jasno zahtevo, da mora on prevzeti odgovornost za morebitne posledice, saj ona dejansko ni sposobna nadzorovati njegovih poslovnih potez, po presoji pritožbenega sodišča zgolj potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje o naklepnem ravnanju obtoženke. Razumeti jih je moč zgolj kot opravičevanje nezakonitega ravnanja, prikazovanje motiva, kar pa za odločitev o obliki krivde ni pomembno.

Zagovornik obtožene izpodbija tudi pravno opredelitev obtoženki očitanega kaznivega dejanja s trditvijo, da denar, o katerem govorimo v tej zadevi, ni bil pridobljen s kaznivim dejanjem, vsaj ne v času, ko je z njim ravnala pritožnica. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu sodbo prepričljivo in razumno obrazložilo (stran 11 in 12 pisnega odpravka). Obtoženka je namreč s polaganjem dvignjene gotovine z računa družbe M. d.o.o., ki je predstavljala protipravno pridobljeno premoženjsko korist (saj dvigi niso bili podprti z ustrezno dokumentacijo) na svoj transakcijski račun, onemogočila, da bi se odkril njen pravi izvor. S pridobitvijo vzorcev posojilnih pogodb, njihovo naknadno sestavo, v katero je bila navkljub zanikanju tudi sama vpletena , saj je nanjo nanašajoče se posojilne pogodbe, vedoč, da niso resnične, podpisala, z nadaljnjo predložitvijo vseh, na sporna nakazila nanašajočih se posojilnih pogodb računovodkinji pa je zasledovala namen, da se spornim nakazilom da pravno veljavni temelj, na njihovi podlagi pridobljeno premoženjsko korist pa prikaže kot legalno. Glede na to, da je obtoženka dvigovala gotovino, jo prenakazovala na druge račune, ki niso bili povezani z družbo, pač pa pretežno z njo, obsojenim M.A. in njenimi sorodniki, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženka storila prav obravnavano kaznivo dejanje, pravilna.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe glede kazenske sankcije, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi 386. člena ZKP, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v tej smeri sodbo skrbno obrazložilo, tako, da tudi pritožbeno sodišče glede izrečene kazenske sankcije nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč obtoženki, upoštevajoč težo kaznivega dejanja, odgovornost obtoženke in njeno osebnost, izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Pri tem je primerno upoštevalo časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja, dosedanjo nekaznovanost obtoženke in skrb za mladoletnega otroka. Pri izreku stranske denarne kazni je prav tako primerno upoštevalo tudi njene slabe premoženjske razmere – dejstvo da se preživlja s socialno pomočjo, da nima vrednejšega premoženja ter da mora preživljati mladoletnega otroka.

Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženkinega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških postopka je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, in sicer, iz enakih razlogov kot jih v izpodbijani sodbi za oprostitev plačila stroškov postopka navaja tudi sodišče prve stopnje. Presodilo je namreč, da bi bilo glede na slabo premoženjsko stanje obtožene lahko ogroženo tako preživljanje obtoženke kot preživljanje njenega mladoletnega otroka.