VSL sodba II Cpg 1132/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 181572/2012 z dne 28. 11. 2012 ohranilo v veljavi v I. in III. odstavku izreka.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6V obravnavanem primeru se je postopek začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka (takrat dolžnik) je zoper sklep o izvršbi ugovarjala, da je s tožečo stranko (takrat upnikom) 8. 3. 2011 sklenila Pogodbo za dodelitev subvencije za zaposlitev (v nadaljevanju: Pogodba), zaradi predčasnega prenehanja subvencionirane zaposlitve pa je upnik upravičen le do vrnitve 1/6 subvencije (1/12 za vsak manjkajoči mesec do enega leta) in ne celotne subvencije, kot jo terja. Na podlagi tega ugovora je bil izdan sklep po drugem odstavku 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe (sklep z dne 23. 5. 2013).

7Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da vračila celotnega zneska subvencije ne terja iz razloga predčasnega prenehanja subvencionirane zaposlitve, na kar se je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala tožena stranka, temveč zaradi neizplačevanja neto plač in/ali obveznih prispevkov iz plače in/ali obveznih prispevkov na plačo, kar skladno s Pogodbo pomeni nenamensko porabo sredstev. Pojasnila je, da tožena stranka od 1. 10. 2011 dalje ni plačevala prispevkov za subvencionirano zaposlitev, svoje obveznosti pa tudi v dodatnem roku po pozivu ni izpolnila, zato je tožeča stranka na podlagi 4. točke tretjega odstavka 11. člena Pogodbe upravičena terjati vračilo celotnega zneska subvencije.

8Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju določb 451. do 453. člena ZPP na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo, da tožena stranka trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe (o neplačevanju prispevkov od 1. 10. 2011 dalje in o tem, da le-teh tudi po pozivu v dodatnem roku ni poravnala) priznava. Posledično je ugotovilo zatrjevano nenamensko porabo sredstev in zato tožbenemu zahtevku na podlagi 4. točke tretjega odstavka 11. člena Pogodbe v celoti ugodilo.

9Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da tožeča stranka ni podala nobenega dokaznega predloga o tem, da prispevki niso bili plačani po dodatnem pozivu za plačilo, in da zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko se do nepredlaganega dokaza, ki se nanaša na začetno stanje, ni opredelila, navedbe tožeče stranke pripoznala. S tem tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo sodišče lahko zagreši, če zgolj sledi trditvam nasprotne stranke, na kateri je trditveno in dokazno breme.(1) Vendar pa je v predmetni zadevi tak pritožbeni očitek neutemeljen. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih je stranka pred sodiščem priznala, ne dokazujejo, zato ob dejstvu, da tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila (glej zgoraj 8. točko obrazložitve), pritožbeno zatrjevana okoliščina, da tožeča stranka dokazov za svoje trditve o neplačilu prispevkom po opominu ni predlagala, tudi v kolikor bi se izkazala za resnično, na pravilnost odločitve niti ne bi mogla vplivati. V kolikor je tožena stranka menila, da zatrjevana dejstva tožeče stranke(2) ne ustrezajo dejanskemu stanju, bi morala svoje nasprotovanje po prejemu poziva sodišča, ki ga je prejela 12. 6. 2013, izraziti z vložitvijo pripravljalne vloge, v kateri bi lahko tožbene trditve konkretizirano izpodbijala in s tem vzpostavila zahtevo po dokazovanju, dejstva, da je po opominu prispevke plačala. Tega pa, kot rečeno, tožena stranka ni nikoli zatrjevala.

10Upoštevajoč neprerekane trditve tožeče stranke in posledično ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka nenamensko porabila dodeljena sredstva subvencije za zaposlitev (v skladu s 6. točko drugega odstavka 11. člena Pogodbe se za nenamensko porabo sredstev šteje, če je ugotovljeno, da izvajalec ne plačuje obveznih prispevkov iz plače in/ali obveznih prispevkov na plačo ter teh kršitev tudi v naknadno postavljenem roku ne odpravi). Zato se v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena Pogodbe šteje Pogodba za razvezano, izvajalec pa je dolžan v primeru iz 6. točke drugega odstavka 11. člena Pogodbe celoten znesek prejetih sredstev Zavodu vrniti v 30 dneh po prejemu pisne zahteve Zavoda. Tudi po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika ima tista stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V konkretnem primeru tožeča stranka na podlagi razveze Pogodbe in v skladu s Pogodbo zahteva vrnitev celotne subvencije, ki jo je plačala tožeči stranki. Zato ni utemeljeno stališče tožene stranke v pritožbi, da je določba o vrnitvi sredstev neustavna. S tem pa se izkaže, da tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

11Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitve o stroških izvršilnega in pravdnega postopka tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na utemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

------------------

(1) Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 808/2010 z dne 16. 12. 2010.

(2) Tožeča stranka je trdila: „Vendar tožena stranka tudi v naknadno postavljenem roku ni izpolnila svoje obveznosti“