UPRS sodba III U 276/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom začela davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški znaša 147.930,51 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od označenih glavnic v tabeli, ki jih obračuna banka ali hranilnica za obdobje od 7. 4. 2012 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti ter določila način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri Banki A. d.d. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Glede tožnikovega nestrinjanja z izdanim sklepom iz razloga, ker je dolg že poravnan z rubežem njegovih terjatev do dolžnikov (družbi B. d.o.o. in C. d.o.o.) in da je v skladu s sklepi v poslovne knjige že knjižil davčni izvršbi, upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da tožnikova dolžnika še nista izvršila plačila, zato se šteje, da obveznosti po sklepih z dne 2. 9. 2011 in 10. 5. 2011 še niso poravnane. Pri tem se sklicuje na 93. člen ZDavP-2. Zato je tudi po mnenju upravnega organa druge stopnje upravni organ prve stopnje z namenom poplačila dolga lahko izdal izpodbijani sklep, saj ZDavP-2 glede večih predmetov davčne izvršbe zoper istega dolžnika in isti izvršilni naslov omejitev ne daje. Istočasna uporaba večih predmetov izvršbe zoper istega dolžnika ter na podlagi istega izvršilnega naslova, z namenom hitrejše in uspešne izterjave davčnih obveznosti, je v skladu z zakonom. Ko je dolg poplačan, se tožnika ne terja več za isti znesek dolga oziroma za dolg v istem izvršilnem naslovu, pač pa se uvedeni postopki davčne izvršbe v zvezi z istim dolgom ustavijo v skladu z določbo 155. člena ZDavP-2.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijani sklep ni obrazložen tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti v zvezi z dejstvom, da je upravni organ prve stopnje pred izdajo sklepa s sklepom z dne 10. 5. 2011 odločil, da se opravi davčna izvršba zoper tožnika za znesek 56.946,64 EUR spp ter odločil, da se za poplačilo le-te za znesek 45.827,74 EUR opravi rubež tožnikovih terjatev do družbe B. d.o.o. in da je upravni organ prve stopnje pred izdajo tega sklepa že s sklepom z dne 2. 9. 2011 odločil, da se opravi davčna izvršba zoper tožnika za znesek 56.946,64 EUR spp ter odločil, da se za poplačilo le te za znesek 59.293,20 EUR opravi rubež tožnikovih terjatev do družbe C. d.o.o. Meni, da na dejstvo, da sta bila v zadevi že izdana navedena sklepa, ne vpliva dejstvo, da sta bila navedena sklepa odpravljena. Opozarja na škodo, ki mu jo je povzročil davčni organ s tem, ko od tožnikovih dolžnikov ni izterjal dolga.

Izpodbijani sklep je nezakonit in nepravilen tudi zato, ker toženka za isti denarni znesek ne more dvakrat dovoliti izvršbe. Navaja, da je toženka že s sklepom z dne 21. 3. 2011 dovolila izvršbo zoper tožnika za znesek 57.544,53 EUR spp, ta znesek pa je vsebovan tudi v izpodbijanem sklepu. Prav tako je za iste zneske zoper tožnika dovoljena izvršba tudi z že omenjenimi sklepi, izdanimi v zvezi z družbo C. d.o.o. in B. d.o.o. Meni, da gre za nedovoljeno dvakratno ali večkratno odločanje in vodenje postopkov o isti stvari.

Drugostopenjskemu organu pa tudi očita, da ne upošteva pravnega in dejanskega stanja na dan izdaje izpodbijanega sklepa.

Predlaga zaslišanje D.D. in E.E. ter nato ugoditev tožbi, odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe upravnega organa druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba upravnega organa druge stopnje, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje, ni odločitev, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt), sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

Iz upravnih spisov in odločbe upravnega organa druge stopnje je razvidno, da je tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ugovarjal, da dolga ni več, saj je bil poplačan z rubežem na njegovo denarno terjatev. Sodišče je zato preizkušalo tožbo zgolj v okviru navedenega ugovora. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

Dejstvo glede obstoja dolga in višine le-tega ni sporno. Sporno pa je, ali je dovoljeno zoper istega dolžnika in za izterjavo iste denarne terjatve oziroma na podlagi istega izvršilnega naslova izdati različne sklepe o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe. Po mnenju tožnika pomeni takšno ravnanje toženke dvakratno ali večkratno odločanje oz. vodenje postopka o isti stvari, kar ni dovoljeno.

Po mnenju sodišča ZDavP-2 ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe. Drugi odstavek 143. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, pri čemer glede več predmetov davčne izvršbe zoper istega dolžnika in isti izvršilni naslov, omejitev ne daje. Določba 144. člena ZDavP-2, ki določa predmet davčne izvršbe, izrecno pove, da je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. V danem primeru gre za javno dajatev, kar pomeni, da je javni interes v tem, da se davek čim prej izterja. V tem smislu je treba razumeti tudi 94. člen ZDavP-2, ki določa prednost dospele davčne obveznosti pred drugimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, saj ima slednja absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca. Zaradi zagotovitve uspešne izterjave davka, kot absolutno prednostne obveznosti pred ostalimi dospelimi obveznostmi davčnega zavezanca, je tudi po mnenju sodišča v skladu z zakonom istočasna uporaba večih predmetov izvršbe zoper istega davčnega zavezanca ter na podlagi istega izvršilnega naslova, vse z namenom hitrejše in uspešnejše izterjave davčnih obveznosti. Takšno stališče je zavzela tudi dosedanja sodna praksa (na primer Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 411/2008 in X Ips 391/2009).

Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila davka pa ima, kot navaja že toženka, davčni organ obvezo, da na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan.

Glede na navedeno se sodišče z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore, strinja. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik v tožbi enakim pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.