94. člen ZDavP-2

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zahtev za izplačilo iz sodnega depozita ni vročilo pritožnikoma, niti jih ni objavilo. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbenim navedbam v smeri, da se je kontradiktornost postopka vzpostavila šele v pritožbenem postopku. Pritožbene navedbe je zato treba upoštevati kot dovoljene pritožbene novote. Iz sklepa o končanju stečajnega postopka z dne 15. 2. 2021, ki je postal pravnomočen dne 3. 3. 2021, je razviden vrstni red upnikov - upravičencev do depozita, in sicer je po vrstnem redu prva upnica Republika Slovenija, druga pa Odvetniška pisarna A. d. o. o. O vrstnem redu je bilo tako že pravnomočno odločeno, pritožnika pa se zoper sklep o končanju stečajnega postopka in o sodnem depozitu nista pritožila. S predmetno pritožbo zato sedaj ne moreta več uspeti z navedbami, da naj bi imela boljši vrstni red, niti da naj Odvetniška pisarna A. sploh ne bi imela pravice do depozita. Odločitev o upravičencih do sodnega depozita je v skladu s 373. členom ZFPPIPP predmet sklepa o končanju stečajnega postopka. O upravičencih do sodnega depozita je bilo tako že odločeno in vrstni red med upravičenimi upniki je bil že določen s skl

Skladno s 133. členom ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Kot to izhaja iz ugotovitve tožene stranke, tožnik nima dovolj zavarovalne dobe (skupna zavarovalna doba, tako dopolnjena v Republiki Avstriji kot tudi Republiki Sloveniji namreč znaša 29 let in 14 dni). Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev, določenih v 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj nima dovolj dopolnjene pokojninske dobe, je tožena stranka njegovo zahtevo za priznanje omenjene pravice z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila.

V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno prednostno izterjavo določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da so bila zarubljena pri banki deponirana denarna sredstva, za deponirana denarna sredstva pa ZDavP-2 ne določa izvzetja ali omejitev izvršbe. Sodišče je tudi že (pravnomočno) presodilo, da okoliščina, da so bila ta sredstva dana v zavarovanje kredita, ne predstavlja razloga za izvzetje od izvršbe po drugem odstavku 94. člena ZDavP-2.

Zaradi zagotovitve uspešne izterjave davka, kot absolutno prednostne obveznosti pred ostalimi dospelimi obveznostmi davčnega zavezanca, je tudi v skladu z ZDavP-2 istočasna uporaba večih predmetov izvršbe zoper istega davčnega zavezanca ter na podlagi istega izvršilnega naslova, vse z namenom hitrejše in uspešnejše izterjave davčnih obveznosti. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila davka pa ima davčni organ obvezo, da na podlagi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan.

Pri verižni kompenzaciji gre za odpust dolga, zato do odpusta obveznosti in s tem tudi do veljavne verižne kompenzacije ne more priti, če obveznost ob času podpisa še ni nastala oziroma je bil račun izdan šele kasneje.

Istočasna uporaba več predmetov izvršbe zoper istega davčnega zavezanca na podlagi istega izvršilnega naslova je skladna z določbami ZDavP-2. Zaradi preprečitve morebitnega dvojnega plačila pa je davčni organ zavezan, da po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je davek plačan.

Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo interno sestavlja banka sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2.

Dolžnikov dolžnik lahko v breme prejemka, ki ga izplačuje dolžniku, prejme raznovrstne sklepe: sodne sklepe o izvršbi (128. do 143. člen ZIZ), upravno izplačilne prepovedi (135. člen ZIZ) in sklepe o davčni izvršbi (159. do 165. člen Zakona o davčnem postopku, Ur. l. RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem pa se v primerih, ko razpoložljiva sredstva dolžnika (to so sredstva z upoštevanjem z zakonom določenega zneska, ki mora dolžniku ostati za njegovo preživljanje oziroma za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati) ne zadoščajo za poplačilo vseh dolgov, postavi vprašanje vrstnega reda posameznih izplačil. Upravno izplačilna prepoved, ki se že izplačuje v breme dolžnikove pokojnine, izgubi vrstni red v primeru privilegiranega upnika iz sodnega sklepa o izvršbi.