VDSS sklep Pdp 550/2014

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrže tožba v zvezi s tožbenim zahtevkom za upravo ukaza Generalštaba Slovenske vojske št. ... z dne 3. 4. 2009, 1. in 2. točka odločbe in sklepa Ministrstva za obrambo RS, št. ... z dne 26. 3. 2010 in ukaza Generalštaba Slovenske vojske št. ... z dne 19. 7. 2010 (I. točka sklepa). V nadaljevanju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2009, odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2009, 3. točke odločbe in sklepa tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2010 in odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2010 (II. točka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku za čas od 15. 12. 2009 do 12. 4. 2010 obračunati razliko v plači in sicer za čas od 15. 12. 2009 do 31. 12. 2009 v višini 225,02 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 do plačila; za januar 2010 v višini 413,07 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2010 do plačila; za februar 2010 v višini 413,18 UER bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 do plačila; za marec 2010 v višini 413,16 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2010 do plačila; za čas od 1. 4. 2010 do 12. 4. 2010 v višini 128,80 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2010 do plačila. Kar tožnik iz naslova razlike v plači zahteva več ali drugače, je zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki 633,24 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep, ki ju izpodbija v delu, kjer je prvostopno sodišče zavrglo tožbo (I. točka izreka) in v delu, kjer je zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka), del III. točke, kjer je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike v plači, in IV. točka izreka glede stroškov iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijane dele sodbe in sklepa spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, stroške postopka pa naloži v povrnitev toženi stranki, vključno stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče tožniku ni vročalo dokaznih listin tožene stranke, ki so imele oznako stopnje tajnosti „INTERNO“ in zapisnik o glavnih obravnavah, ker se je postopek vodil oziroma se še vedno vodi kot tajen. Čeprav sta tožnik in pooblaščenka podpisali izjavo, s katero sta se zavezali varovati tajne podatke v skladu z zakonom, je sodišče ocenilo, da slednji ne izpolnjujeta pogojev za obdelavo in hranjenje tajnih podatkov, zaradi česar jima ni vročilo niti dokaznih listin nasprotne stranke z oznako tajnosti „INTERNO“ niti zapisnikov z glavne obravnave z oznako tajnosti „INTERNO“. Predmetni spor se vodi zaradi razporeditve tožnika na nižjem delovnem mestu (oziroma formacijski dolžnosti) in, da se listinski dokazi z oznako tajnosti nanašajo na sistemizirana delovna mesta. Sodišče bi moralo zahtevati, da tožena stranka za namen delovnega spora odpravi oznako tajnost, če tožena stranka tega ne bi želela storiti, pa bi moralo zaradi enakega obravnavanja obeh strank v postopku tak dokazni predlog zavrniti kot nedopusten. Sistemizacija delovnih mest v delovnih sporih, ko delavec uveljavlja nezakonitost razporeditve na določeno delovno mesto, iz očitnih razlogov ne more in ne sme biti tajen podatek po ZTP. Enako tudi tožnik ne more biti nepooblaščena oziroma nepoklicana oseba. Tožnik ni imel dostopa do spornih dokaznih listin, ki sta jih imeli ves čas pred seboj sodni senat in pa zakonita zastopnica tožene stranke. Glede izdanega odpravka sodbe in sklepa pa manjka 8 strani obrazložitve od skupno 24 strani, ki predstavlja eno tretjino obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, ki je tožnik ni prejel. Sodba in sklep, ki sta vročena tožniku, sta zaradi tega nepreverljiva in se ju ne more preizkusiti. Ob navedenem je potrebno upoštevati zagotovila iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013, kjer je Ustavno sodišče RS odločilo, da naj sodnik posameznik oziroma predsednik senata ravna po „pretehtanju in uravnoteženju ustavnih vrednost, ki si pri odločanju o razkritju tajnih podatkov stojino nasproti.“ Če je namen in cilj, da se v predmetnem postopku zagotovi varnost tajnih podatkov, potem tudi pritožba tožnika, kot osebe, na katero je prvostopno sodišče ugotovilo, da ne izpolnjuje pogoje za obdelavo in hranjenje tajnih podatkov ne sme vsebovati tajnih podatkov. Tako bo pritožba v delu, kjer bi se sicer nakazovala na tajne podatke iz prvostopne sodbe, pomanjkljiva oziroma bo obsegala prazne strani tako, kot je pomanjkljiv odpravek sodbe, ki ga je prejela tožeča stranka. Tako restrektivni procesni ukrepi, kot jih je v predmetnem postopku sprejela predsednica razpravljajočega senata, predstavljajo po mnenju tožnika absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj posegajo v pravico do izjavljanja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik se očitno ne sme izjasniti glede dejstev, ki imajo oznako tajnosti, pravno sredstvo pa ni in ne more biti učinkovito, če sodišče izrecno prepove prepisovanje ali izpisovanje tajnih podatkov, ki predstavljajo napačno ugotovljena odločilna dejstva in v zvezi s katerimi želi tožnik konkretizirati svoje pritožbene navedbe. Sodnik mora uravnotežiti ustavnopravne vrednote.

Glede zavrženja tožbe tožnik navaja, da obrazložitev ne dosega standarda obrazložitve. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Po mnenju sodišča naj ukaza kot takega v razporeditvi ne bi mogla biti predmet sodne presoje, saj naj bi šlo zgolj za akta vodenja in poveljevanja v vojski. Ukaz kot akt o razporeditvi, z izjemo imena, ima vse elemente akta delovnopravne narave z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti. Gre za vprašanje razporeditve delavca oziroma pripadnika stalne sestave na drugo delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost. Razporeditev na delovno mesto oziroma določitev vrste del, ki jo bo opravljal delavec po pogodbi o zaposlitvi, šteje za bistveni element pogodbe. Nezakonita razporeditev na formacijsko dolžnost oziroma nezakonita prerazporeditev na drugo delovno mesto oziroma odločitev vrste del je vsekakor lahko predmet presoje v delovnem sporu.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede plačila po dejanskem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje za obdobje od 10. 4. 2009 do vključno 14. 12. 2009, ko je bil tožnik na podlagi izpodbijanega ukaza z dne 3. 4. 2009 formalno razporejen na formacijsko dolžnost A. po formaciji št. B., dejansko pa je opravljal višje vrednoteno delo. Podrobnejših pritožbenih navedb glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanašajo na podatke s stopnjo tajnosti, tožnik ne more in ne sme podati, saj bi s tem glede na sklep sodišča kršil Zakon o tajnih podatkih.

Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da je med strankama sporna pravna narava roka iz šestega odstavka 26. člena ZObr-d. Zakon določa, da najkasneje v dveh letih po uveljavitvi tega zakona se razporedi tudi delavce na obrambnem področju, ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega, drugega, tretjega in prejšnjega odstavka, na formacijske dolžnosti oziroma delovno mesto, za katere izpolnjuje predpisane pogoje glede stopnje izobrazbe. ZObr-d je začel veljati 5. 5. 2004, v roku dveh let pa se je iztekel 5. 5. 2006. Pri presoji, ali gre za instrukcijski ali materialno prekluziven rok, je potrebno upoštevati, da rok dveh let ni postavljen kot vmesno obdobje. Še dve leti po izteku dveletnega roka oziroma štiri leta po uveljavitvi zgoraj citirane določbe ZObr-d je bila s strani tožene stranke ugotovljena ustreznost in primernost njegove izobrazbe oziroma obstoj posebnih vojaških kompetenc. Glede prerazporeditev tožnika v času bolniškega staleža bi moralo sodišče ugotoviti, da so akti delodajalca nezakoniti. ZJU v 148. členu določa, da premestitev zaradi delovnih potreb ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Glede postopka odločanja o vojaških kompetencah je bistveno, da so posebne vojaške kompetence dosegljive tudi mimo nacionalnih izobraževalnih sistemov (13. odstavek 49. člena ZSSloV). Ravnanje tožene stranke, ki je tožniku odvzela kompetence oziroma jih naenkrat ne priznava, je v nasprotju z načelom pridobljenih pravic. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja dopolnitev pritožbe in navaja, da glede plačila po dejanskem delu tožnik kot oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za obdelavo in hranjenje tajnih podatkov ne more in ne sme podati pritožbenih navedb. Tožnik navaja, da je na izrecno vprašanje prvostopenjskega sodišča in po izrecnem naštevanju posameznih nalog, nedvoumno in jasno izpovedal, da opravlja vse naloge častnika - načelnika odseka. Tako je tožnik dokazal, da od 10. 4. 2009 do 14. 12. 2009, ko je bil razporejen na C. na D., kljub formalni razporeditvi ves čas opravljal vsa dela častnika - načelnika oddelka, v celoti in popolnoma. Tako je upravičen do izplačila plače po dejanskem delu.

Tožena stranka podaja pritožbo in navaja, da je trditvena podlaga tožbenega zahtevka po dejanskem delu zajemala skopo trditev tožnika, da je delal po razporeditvi ista dela kot pred prvo sporno razporeditvijo. Pri tem tožnik ni podal trditev, iz katerih bi izhajalo, katera dejanska dela je opravljal tako pred prvo sporno premestitvijo, kot tudi po vsaki sporni premestitvi. Tožena stranka je v postopku opozarjala, da je tožba nesklepčna in nepopolna, saj tožnik uveljavlja tako tožbeni zahtevek po dejanskem delu, kar kaže na nesklepčnost tožbe, kot tudi nepopolna, saj za zahtevek po dejanskem delu ni zadostne trditvene podlage. V kolikor pa je sodišče štelo, da je tožnik opravljal enaka dela, pa bi moralo zaslišati priče, ki bi vedele izpovedati, katera dela je tožnik opravljal pred premestitvijo. Tožena stranka je v dokazne namene predložila v spis izpiske formacij za dolžnost, ki jo je tožnik opravljal pred prvo sporno razporeditvijo, in nadaljnje dolžnosti, ki so označene s stopnjo tajnosti „INTERNO“. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče zaradi navedenega v skladu z Zakonom o tajnih podatkov in Uredbo o varovanju tajnih podatkov toženi stranki ni vročalo zapisnika z glavne obravnave, na katerih so se tajni podatki obravnavali, kot tudi del sodbe in sklepa, označeno s stopnjo tajnosti, zato tudi ni vročalo sodbe in sklepa v celoti. Katere so te osebe, ki imajo neomejen ali omejen dostop do podatkov, ureja zakon, vse ostale osebe so nepoklicane osebe. Bistvo sistema po ZTP je, da imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov le osebe, ki imajo dovoljenje za dostop in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog. Podatke označene s stopnjo tajnosti je v spis vložila tožena stranka po svojem zakonitem zastopniku, ki je podatke kot tajne tudi označila. Nobene potrebe za to ni, da bi sodišče toženo stranko s podatki, ki jih je predložila sama tožena stranka in je z njimi že seznanjena, ponovno seznanila. V Sloveniji se nahajata dva pooblaščenca - odvetnika, ki imata dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in tudi tožnik bi lahko za zastopanje v takšni zadevi pooblastil odvetnika, ki ima dovoljenje za dostop do takih podatkov. Dejstvo, da eni od strank postopka ni zagotovljena možnost kopiranja listin, po oceni Ustavnega sodišča RS ne pomeni kvalitativne neenakosti med strankama v postopku. Sodba, ki jo je sodišče vročalo toženi stranki v skrajšani obliki, je nepopolna in ne vsebuje bistvenih sestavin, ki jih določa ZPP, saj izostal večji del obrazložitve oziroma celotna obrazložitev v izpodbijanemu delu, ki ga izpodbija tožena stranka v III. točki izreka, zaradi česar se sodbe niti ne da preizkusiti v izpodbijanem delu. Pisni odpravek izpodbijane sodbe dela obrazložitve, ki se nanaša na izpodbijani del sodbe, sploh ne vsebuje, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka. V skladu z določilom 21. člena Uredbe o varovanju tajnih podatkov se tudi podatki o stopnji tajnosti „INTERNO“ lahko prenašajo po lastni prenosni mreži ali po priporočeni pošti s povratnico. Glede na navedeno tožena stranka meni, da sodišče ni uporabilo pravilno materialno pravo, ko toženi stranki ni vročalo celotne sodbe, tudi v delu, ki je označen s stopnjo tajnosti. Sodišče je celotno sodbo na strani 17 do 24 označilo kot „INTERNO“, čeprav za to ni podlage v določilih ZPP niti v določilih ZTP, saj lahko stopnjo tajnosti označi v skladu z določilom 10. člena ZTP le pooblaščena oseba. Podatki, ki jih je pooblaščena oseba označila za tajne, izhajajo iz predloženih formacij, sodišče pa je poleg podatkov, ki so navedeni v formacijah, označilo s stopnjo tajnosti celotno obrazložitev na straneh 17-24 izpodbijane sodbe, čeprav za to ni podlage v zakonu in tudi ne nikakršnega razloga, saj je s stopnjo tajnosti označilo tudi podatke, ki nimajo stopnje tajnosti, kar je razvidno iz primerjave vsebine podatkov, ki se nahajajo v priloženih formacijah. Tožena stranka tudi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnikove navedbe za zahtevek po dejanskem delu so bile, da je opravljal vseskozi isto delo, to je delo, ki ga je opravljal v E.. Takšne dolžnosti v enoti, kamor je bil razporejen tožnik v obdobju od 15. 12. 2009 do 12. 4. 2010, ni bilo, tožnik tega niti ne zatrjuje, njegov nadrejeni F.F. pa ni izpovedal, da bi takšno delo opravljal. Priča F.F. o delu tožnika sploh ni vedela ničesar iz lastnega izpovedati, kar bi moralo sodišče povezati tudi z njegovim pisnim opravičilom zaradi izostanka z naroka, kjer je naveden tudi razlog, zakaj naj bi želel pričati. V skladu z določilom 8. člena ZPP sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne more izvajati dokazov in s tem ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Tožnik je uspel 7,3 % zahtevka in še to le v delu, kjer zahteva razliko v plači. Sodišče glede umika ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe tožeče in tožene stranke, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, prav tako pa je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v predmetni zadevi obravnavalo določene podatke, ki jih je tožena stranka na podlagi Zakona o tajnih podatkih (Ur. l. RS, št. 87/2001 s sprem. - ZTP) obravnavala kot tajne podatke s stopnjo „INTERNO“, pri čemer podatek določi za tajnega ob pogojih in na način določen s tem zakonom pooblaščena oseba. Navedeno pomeni, da ima sodnik v zvezi z opravljanjem svoje funkcije dostop do tajnih podatkov, vendar tajne podatke ne določa, kot je to v predmetni zadevi storilo sodišče in postopek vodilo na način, da je strankam odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, pri čemer je sodba in sklep v celoti označena s stopnjo „INTERNO“ in vložena v zapečateno kuverto. ZPP določa, kaj mora vsebovati sodba in ne določa izjeme, v skladu s katero bi pisni odpravek sodbe ne vseboval obrazložitve. Določilo 324. člena ZPP natančno določa, kakšne sestavine mora vsebovati pisni odpravek sodbe in sicer: uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk, pri čemer mora obrazložitev pisnega odpravka sodbe vsebovati zahtevke strank, njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevi opirajo, dokaze ter predpisi, na katere je sodišče oprlo sodbo. Sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013 in sklep Ustavnega sodišča RS U-I-93/5 z dne 24. 5. 2007, vendar je bistveno kršilo določila pravdnega postopka in zgrešilo namen, ki izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013. Namen varovanja tajnih podatkov namreč je, da se z njihovih razkritjem nepoklicani osebi nastale ali bi lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov RS, sisteme, naprave, projekte in načrte, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno varnostno dejavnost državnih organov RS ter znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve in obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov RS ter takšne podatke označene s stopnjo tajnosti, varovati pred nepoklicanimi osebami.

Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je v letih 2013 in 2014 imelo v obravnavanju najmanj 138 zadev, v katerih je obravnavalo podatke, ki so v predmetni zadevi označeni s stopnjo tajnosti „INTERNO“, pri čemer gre zlasti za formacije. Vendar v nobenem navedenem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo tako rigorozno in na način, kot je to storilo v predmetni zadevi, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo voditi postopek tako, kot je to navedlo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi s pravilnim upoštevanjem tajnosti podatkov in zagotavljanjem sodnega varstva pravic strank. Naveden način obravnavanja pa je po oceni pritožbenega sodišča prekomeren. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko podatke, ki so označeni s stopnjo „INTERNO“, obravnavalo na način, da bi v sodbi obrazložilo na primer: formacija št. 1, formacija št. 2, formacija št. 3 in na primer kraj A, kraj B, kraj C ali podobno, s čemer bi v zadostni meri varovalo tajne podatke, sodišče pa bi lahko tudi na sami glavni obravnavi z obema strankama razčistilo, ali so podatki označeni s stopnjo „INTERNO“ v čemerkoli sporni, glede na predloženo ostalo listinsko dokumentacijo, ki ni označena s stopnjo tajnosti, česar pa sodišče ni storilo. Seveda pa bi sodišče moralo izključiti javnost in senat in stranke opozoriti, da gre za tajne podatke, katere morajo vsi, ki so seznanjeni z njimi, kot takšne varovati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena in 366. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.