3. člen ZTP

Zaradi obstoja utemeljenega suma, da je tožnik storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom OZN, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov (3. alineja drugega odstavka 31. člena ZMZ-1), obstoji izključitveni razlog za priznanje subsidiarne zaščite tožniku.

Ureditev ZPP ne pozna možnosti, da bi sodišče svojo sodbo oprlo na tajne podatke, ki jih ne bi izvedlo kot dokaz, omogočilo glede njih ustrezne kontradiktornosti med strankama in jih tudi ne bi navedlo v svoji sodbi. Če tajnih podatkov glede na navedene zahteve ni mogoče uporabiti v sodnem postopku, sodišče lahko zavrne njihovo uporabo, vendar se v tem primeru sodba nanje ne more opirati. Če pa se tajni podatki uporabijo kot dokaz, morajo biti skladno z navedenimi določbami ZPP dostopni strankam ter vključeni v sodbo, ki se lahko tudi glede navedene presoje izpodbija s pravnimi sredstvi. ZPP ne pozna možnosti, da bi Upravno sodišče oprlo svojo sodbo na izvedbo tajnih podatkov kot dokazov, ne da bi se z njimi seznanila tožeča stranka in ne da bi jih navedlo v svoji sodbi, take ureditve pa ne vsebujeta niti ZUS-1 niti ZMZ-1, ki urejata sodno varstvo v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče pa v revizijskem postopku ni iudex facti in samo ne odloča o izvedbi dokazov niti ne more samo odpraviti navedene procesne kršitve.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je člene od 332.a do 332.d ZPP možno šteti za uresničitev zahteve iz Procesne direktive EU "v nacionalnem pravu določiti postopke, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravic prosilca do obrambe".

Izplačilo plače kot tudi avtorskega honorarja z davčnega vidika samo po sebi ni sporno, je pa ta okoliščina tista, ki narekuje pozorno preučitev pogojev za izplačilo avtorskega honorarja, saj ostaja verjetnost prikritega izplačila plač preko avtorskih honorarjev, ki so davčno gledano za delodajalca in delavca bolj ugodna. Navedeno terja hkrati posebno skrbnost izplačevalca pri dokazovanju utemeljenosti opredelitve izplačil kot avtorskih honorarjev. V obravnavani zadevi davčni organ utemeljeno ugotavlja, da vsaka posamezna ugotovitev sama zase še ne pomeni, da posamezno delo ni avtorsko delo oziroma, da posamezni avtor ni bil upravičen do avtorskega honorarja, vendar pa celota posameznih ugotovitev kaže na to, da je tožeča stranka preprosto izbirala in določala, kaj bo v okviru opravljenega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačala kot avtorski honorar in v ta namen sklenila avtorsko pogodbo in da je torej pri sklepanju avtorskih pogodb zasledovala zgolj davčni prihranek. Breme dokazovanja pogojev za opredelitev izplačil kot davčno ugodnejših avtorskih honorarjev in resnične vsebine zatrjevanih poslovnih dogodkov, je skladno z določbami ZDavP-2 na tožeči stranki. V po

Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve mora (razpravljajoči) sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča, ki odloča o zadevi, s sklepom odločiti o tem, kako bo varoval tajne podatke. Določiti mora način in pogoje za seznanitev s tajnimi podatki. Sodišče prve stopnje je tajne podatke, označene z oznako „INTERNO“, obravnavalo v delih sodbe, ki ima 26 strani, pri čemer je 7 strani le oštevilčilo, zato stranke niso mogle vedeti, kakšne razloge vsebuje sodba, celotno sodbo in sklep pa je kuvertiralo z označbo „INTERNO“, čeprav celotna sodba, vključno z navedbo tožnika in tožene stranke, ne more biti označena kot „INTERNO“. S to označbo so lahko označeni le posamezni deli odločitve, kar v konkretnem postopku ni bilo upoštevano.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Podana je kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP (pravdnim strankam z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti), ker je del obrazložitve sodbe označilo kot „interno“ in ga ni vročilo strankam. Sodišče prve stopnje je obravnavalo določene podatke, ki jih je tožena stranka na podlagi ZTP obravnavala kot tajne podatke s stopnjo „interno“, pri čemer podatek določi za tajnega ob pogojih in na način, določen s tem zakonom, pooblaščena oseba. Sodnik ima v zvezi z opravljanjem svoje funkcije dostop do tajnih podatkov, vendar tajnih podatkov ne določa, kot je to v predmetni zadevi storilo sodišče prve stopnje in postopek vodilo na način, da je strankam odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, pri čemer sta sodba in sklep v celoti označena s stopnjo „INTERNO“ in vložena v zapečateno kuverto. ZPP določa, kaj mora vsebovati sodba in ne določa izjeme, v skladu s katero bi pisni odpravek sodbe ne vseboval obrazložitve. Sodišče prve stopnje bi moralo voditi postopek

Dostop do tajnih podatkov je omejen in mogoč na način in ob pogojih, določenih z ZTP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija. ZPP kot sistemski postopkovni zakon, ki ureja tudi dostop do tajnih podatkov, ne prepoveduje seznanitve stranke s tajnimi podatki, tega pa ne prepoveduje niti njenemu pooblaščencu, za katerega se po določbah ZOdv šteje, da uživa zaupanje, dopušča pa nekatere omejitve (prepoved fotokopiranja, izključitev javnosti). Omejitve ne smejo pomeniti takšne kvalitativne neenakosti med strankama postopka glede možnosti učinkovitega uveljavljanja njunih pravic, da bi bilo to lahko upoštevno z vidika morebitne kršitve pravice do enakopravnega položaja strank v postopku kot enega izmed vidikov ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. V individualnem delovnem sporu, v katerem so za obravnavanje predloženi dokazi, oziroma se domneva, da bodo predloženi dokazi, ki so označeni s stopnjo tajnosti po ZTP, je dopustno zastopanje odvetnika – pooblaščenca stranke, brez dovoljenja pristojnega ministrstva za dostop do tajnih p

V kolikor je kazenski spis označen s stopnjo tajnosti, to ni razlog, da se ob izkazanem upravičenem interesu ne bi smelo dovoliti vpogleda v spis. Potrebno je oceniti, na podlagi vsebine tajnosti podatkov, ali bi pregled in prepis spisa ogrožal varnost države oz. njeno obrambo in to v povezavi z upravičencem, da vpogleda v spis. V primeru izključitve javnosti z glavne obravnave pa je potrebno ocenjevati, zakaj je javnost izključena.