VSL sklep I Cp 2251/2014

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog toženca za odlog plačila sodne takse z dne 28. 3. 2014 zavrne.

2Toženec vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je svojo odločitev oprlo na podatke o prilivih na transakcijske račune toženca, s čimer je prilive enačilo s prihodki, kar je materialnopravno in dejansko napačno. Polog na račun je štelo za prihodek, pri čemer se ni opredelilo do vsebine pologa. Ugotovitve glede prihodkov so tako za januar 2014 napačne, in sicer: znesek 1.950 EUR z dne 9. 1. 2014 ni prihodek, temveč polog dvignjene gotovine, ki je bila dvignjena iz kartice A. V. (gre za mesečno posojilo z uporabo bančne kartice); znesek 800,00 EUR z dne 10. 1. 2014 ni prihodek, dejansko gre pa za dvig iz kartice N., razliko je tožencu posodila žena, kar ji je toženec 13. 1. 2014 vrnil. K prihodkom za februar 2014 so napačno šteti znesek 175,35 EUR z dne 5. 2. 2014, saj gre za poračun plačnih nesorazmerij, ki je bil zadržan zaradi ZUJF (enkraten dogodek); znesek 2.140 EUR z dne 11. 2. 2014, ki je dejansko polog dvignjene gotovine s kartico A. V. z dne 10. 2. 2014 in 11. 2. 2014; pri znesku 750 EUR z dne 13. 2. 2014 gre za polog dvignjene gotovine s kartico N. MC dne 13. 2. 2014, enako pri znesku 200,00 EUR z dne 19. 2. 2014, ki je bil dvignjen iz kartice N. MC dne 19. 2. 2014. Tako je sodišče za februar štelo 3.265,35 EUR preveč, saj ni šlo za prihodek, ampak zgolj za prenakazila med računi toženca. Seštevek prihodkov za marec 2014 je napačen, saj znesek 1.950,00 EUR z dne 10. 3. 2014 ni prihodek, marveč polog dvignjene gotovine s kartico A. V. Znesek 750,00 EUR z dne 13. 3. 2014 ni prihodek, ampak polog dvignjene gotovine iz kartice N. MC. Zneska 350,00 EUR z dne 28. 3. 2014 in 250,00 EUR z dne 31. 3. 2014 sta prenakazili s TRR toženčeve žene S. B. – vračilo posojila, ki ji ga je toženec posodil 23. 3. 2014 in 150,00 EUR z dne 14. 3. 2014. Navedeno pomeni, da je sodišče štelo kot prihodek 3.450 EUR preveč. Glede na povedano so prihodki previsoki za 9.515,35 EUR, zato je zmotna ugotovitev, da znašajo prihodki v mesecih januar, februar in marec 2014 skupaj 17.482,37 EUR in da toženec mesečno razpolaga z dohodkom med 5.400,00 EUR do 6.000,00 EUR. Toženec prilaga izpise iz kartic, ki dokazujejo, da navedeni zneski ne morejo predstavljati prihodkov, slednjih pa ni mogel predložiti že ob podaji predloga, saj je štel, da bo sodišče ločilo med prihodki in prilivi na račune toženca. Posledično sodišče ni preverilo dejstva, kako bi plačilo sodne takse (njene višine ni izračunalo) konkretno vplivalo na preživljanje toženca in njegovih družinskih članov. Sodišče je namreč ugotovilo, da bi toženec lahko plačal sodno takso za pritožbeni postopek, vendar zaradi napačne ugotovitve odločilnih dejstev glede višine prihodkov toženca, taka ugotovitev ni pravilna. Zaradi napačne ocene mesečnega neto prejemka je napačno cenilo mesečno neto porabo na vsakega družinskega člana posebej, zato v tem delu izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti.

3Pritožba je utemeljena.

4Toženec je 28. 3. 2014 vložil pritožbo, s čimer je zanj nastala taksna obveznost (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1)). Hkrati z njo je vložil predlog za odlog plačila sodne takse do končne odločitve sodišča.

5Odločitev o zavrnitvi predloga toženca za odlog plačila sodne takse izpodbijani sklep temelji na naslednjih bistvenih ugotovitvah o premoženjskem stanju toženca in (delno) tudi njegove žene: toženec živi skupaj z ženo in štirimi otroki; njegova plača znaša 44.133,75 EUR; je lastnik osebnega vozila znamke Mercedes Benz Viano, letnik 2007 v vrednosti 10.000,00 EUR; limit na transakcijskem računu v višini 4.500,00 EUR ima ves čas izkoriščen; ima potrošniško posojilo v višini 4.000,00 EUR; je imetnik vrednostnih papirjev, ki so zanemarljive vrednosti; ni lastnik nepremičnin; ženina plača znaša 19.785,54 EUR; je lastnica stanovanja, v katerem živi, v vrednosti 283.862 EUR; je imetnica vrednostnih papirjev v višini 5.000,00 EUR; za nepremičnino odplačuje posojilo v mesečnem znesku 1.386,97 EUR; ima potrošniško posojilo v znesku 3.130,00 EUR in izredni limit, večinoma v celoti izkoriščen; toženec je imel v mesecu januarju 2014 prilive na transakcijski račun 2.708,06 EUR iz naslova plače in druge prilive v višini 2.750,00 EUR, v mesecu februarju 2014 2.738,66 EUR iz naslova plače in ostale prilive v skupni višini 3.265,35 EUR, v mesecu marcu 2014 pa priliv iz naslova plače v znesku 2.720,30 EUR ter prilive iz drugih naslovov v skupnem znesku 3.300 EUR, skupaj torej 17.482,37 EUR v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za odlog plačila sodne takse; toženec je imel tudi priliv na račun pri banki N. d.d. v višini 800,00 EUR. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da toženec mesečno razpolaga z dohodkom, ki se giblje med približno 5.400,00 EUR do 6.000,00 EUR, kar občutno presega znesek taksne obveznosti, ki je 873,00 EUR, in da sicer toženec ni podal nobenih trditev v smeri, zakaj bi po njegovi oceni kasneje, tj. ob izdaji odločbe, lahko poravnal sodno takso.

6V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče ugodi predlogu za odlog plačila sodne takse, če bi bila s takojšnjim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Na podlagi petega odstavka istega člena mora sodišče pri tem skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.

7Pritožbeni očitek, da je sodišče napačno štelo k toženčevim prihodkom tudi ostale prilive, t. i. toženčeve pologe gotovine na transakcijski račun, je utemeljen. Pritožbeno sodišče je upoštevalo pritožbi priložene dokazne listine (priloge B15 - B23) - izpiske prometa in stanja na osebnem računu, odprtega pri A. d.d., izpiske prometa na zlati kartici V. pri isti banki in obvestila o poslovanju z M. zlato kartico, nanašajoče se na obdobje od januarja do marca 2014 - čeprav so bile sodišču predložene šele v pritožbi(1). Slednje potrjujejo pritožbene navedbe, da je toženec imel pri B., d.d., odobreno prekoračitev v višini 2.500 EUR, pri čemer je z zlato kartico V. dvignil gotovino in jo še isti dan ali v razmaku nekaj dni položil na svoj transakcijski račun. Prednost dvigovanja gotovine z zlato kartico V. je (bila), da z dvigom gotovine ni bil takoj obremenjen njegov račun, temveč se je šele osmega v vsakem mesecu znižalo stanje za dvige v prejšnjem mesecu. Iz izpiskov prometa, ki jih je pridobilo sodišče sámo, takšna povezava sicer ni razvidna (pod namenom je zapisano le „r. b.“), vendar bi sodišče moralo raziskati naravo tako navedenih prilivov, kar mu nenazadnje omogoča določba četrtega odstavka 12. člena ZST-1.Enako velja za zneska 350,00 EUR in 250,00 EUR - ki sta na pregledu prometa označena kot „druga plačila“, iz izpiska prometa (B17) pa je razvidno, da gre za nakazili toženčeve žene (po pritožbeni trditvi vračilo posojenega denarja).

8Pritožnik pa neutemeljeno vztraja pri tem, da sodišče ne bi smelo upoštevati prihodka iz naslova plačnih nesorazmerij v znesku 175,35 EUR, kar podkrepi z enkratnostjo dogodka. Sodišče prve stopnje ga je pravilno upoštevalo, saj ima navedeni prihodek, kot že pove ime samo, enak izvor kot plača, dejstvo enkratnega plačila pa ne vpliva na njegovo naravo.

9Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja toženca ugotovilo, da toženec mesečno razpolaga z dohodkom, ki se giblje med približno 5.400 EUR do 6.000 EUR, kar občutno presega znesek taksne obveznosti v višini 873 EUR, ni ugotavljalo prihodkov toženčeve žene za zadnje tri mesece pred vložitvijo pritožbe, čeprav bi jih moralo. Prav tako ni presodilo, ali bi takojšnje plačilo sodne takse občutno zmanjšalo sredstva(2), s katerimi se preživlja toženec sam oz. njegovi družinski člani.

10Izpodbijani sklep po vsem navedenem nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, kar narekuje njegovo razveljavitev. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in 355. členom istega zakona, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Opisane kršitve postopka, glede na njeno naravo, ne more sámo odpraviti. V spisu tudi ni podatkov o mesečnih dohodkih toženčeve žene (njene plačilne liste za zadnje tri mesece, čeprav so kot priloge navedene v izjavi o premoženjskem stanju, se v spisu ne nahajajo) oz. o drugih morebitnih prilivih na njen transakcijski račun. Sodišče prve stopnje jih bo moralo pridobiti v ponovljenem postopku (tretji odstavek 12. člena ZST-1 v zvezi s 108. členom ZPP). Po njihovi pridobitvi naj sodišče prve stopnje, ob upoštevanju že pridobljenih podatkov, pritožbi priloženih dokazov, izračuna mesečnega povprečnega dohodka na člana družine (lastni dohodek družine), primerjanega z dvakratnikom minimalnega dohodka, ponovno (obrazloženo) presodi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za predlagan odlog plačila sodne takse. Ob rob stališču izpodbijanega sklepa o pomanjkljivi trditveni podlagi, sodišče druge stopnje pripominja, da zadoščajo trditve (in dokazi) toženca o trenutni nezmožnosti plačila sodne takse.

---------------

(1) Pritožbi priložene dokazne listine in z njimi povezane pritožbene trditve so dopustna pritožbena novota v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženec je bil šele z izpodbijanim sklepom seznanjen, da je sodišče prve stopnje sámo pridobilo podatke pri A. V., d.d. in N., d.d., ki si jih je (po stališču pritožbe) napačno razlagalo.

(2) Prim. sklepa VSL II Cp 1776/2014 z dne 5. 8. 2014, VSL II Cp 1732/2013 z dne 23. 8. 2013.