VSL sklep I Cp 2247/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo in sklepom odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek pod točko 1 za ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 8. 11. 1993 z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 2. 12. 2010, ki se nanaša na stanovanje (posamezni del) z ID znakom 000, nična v deležu do 1/2 navedene nepremičnine, kot tudi, da se zavrže tožba v delu točke 1, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitve darilne pogodbe v opisanem obsegu (I. točka izreka). Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek pod točko 2 za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica do 1/2 navedene nepremičnine in pod točko 3 zahtevek za izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi primarnemu zahtevku na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, ali podrejenemu na razveljavitev le-te, in posledično na ugotovitev, da je solastnica in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Podredno predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je naslovno sodišče z zavrnitvijo zahtevka onemogočilo uveljavljanje njenega deleža na spornem stanovanju, ki predstavlja skupno premoženje. Sodna praksa, da so pravni posli, s katerimi en zakonec glede stvari iz skupnega premoženja sklene pravni posel brez soglasja drugega zakonca, izpodbojni, velja zlasti v primerih, ko gre za odplačno razpolaganje, in ko je tretja oseba dobroverna. V konkretnem primeru pa je šlo za razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, kar je ničnostni razlog. Tožnica je zatrjevala tudi nedopustnost nagiba sklenitve pogodbe in slabo vero. Pogodba sklenjena na podlagi nedopustnega nagiba je brez učinka (2. in 3. odst. 53. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Neodplačna pogodba, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, nima učinka niti tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika. Podlaga pogodbe je nedopustna, če je v nasprotju z moralo in je zato pogodba nična. Sodišče prve stopnje je preuranjeno brez natančnejše razčlenitve vsebine spora štelo, da darilna pogodba ne more biti nična. Stanovanje je bilo skupna last tožnice in njenega moža, pokojnega A. H., ki je tožencu, sinu iz prvega zakona, sporno stanovanje podaril. Toženec je bil v slabi veri, saj je vedel, da je stanovanje skupna last zakoncev, saj je bilo kupljeno v času zakonske zveze. Prevzel je stanovanje, čeprav je ob tem vedel, da se tožnica s takšnim razpolaganjem ni strinjala, saj za takšno razpolaganje sploh ni vedela. Za obstoj darilne pogodbe je izvedela šele po smrti pokojnega moža, ko je presenečena ugotovila, da je zemljiškoknjižni lastnik toženec. Tožnica je v tožbi navajala, da je toženec, ki je živel v neposredni bližini, dobro vedel, da je pokojni s tožnico v letu 1989 sklenil zakonsko zvezo, da predstavlja stanovanje skupno premoženje, pa je kljub temu pristal na sklenitev darilne pogodbe, katere očitni namen je bilo prikrajšanje tožnice pri njenem deležu na skupnem premoženju. Toženec je ravnal nemoralno, ko kljub temu, da je vedel, da v stanovanju bivata tako njegov oče kot tožnica, sklenil pogodbo. Tožnica se v pogodbi ne pojavi niti z besedico, saj govori v III. in IV. točki, kot tudi v V. točki le o darovalcu, iz pogodbe nikjer ne izhaja, da se v stanovanju nahaja tudi tožnica. Darilna pogodba s takšno vsebino je zato nemoralna glede na dobro znane okoliščine. Toženec pa je svoj nekorekten odnos do tožnice pokazal tudi v zapuščinskem postopku, ko je zanikal njeno pravico do nujnega deleža, in ko je tekom tega pravdnega postopka sporno nepremičnino obremenil z zastavno pravico. Sklenitev darilne pogodbe ob toženčevem vedenju posestnega stanja nepremičnine, kaže na nemoralen namen, saj ima kot lastnik pravico tožnico iz njega izseliti. Darilna pogodba je tako podvržena najhujši pravni sankciji, to je ničnosti. Sicer pa je tožnica še trdila in to je na podlagi dokaznih listin mogoče ugotoviti, da je pokojni v letu 1993 vložil tožbo na razvezo, česar tožnica ni vedela. Pokojni jo je sicer kasneje umaknil, a je bila darilna pogodba z dne 8. 11. 1993 neposredna posledica razvezne tožbe, kar kaže na nedopusten namen, da se jo izigra. Darilna pogodba je bila sklenjena še v času odprtega razveznega postopka. Dejanska situacija v obravnavani zadevi je identična stanju v odločbi II Ips 153/1999, ki izpostavlja, da je bila darilna pogodba sklenjena v času razveznega postopka in z očitnim namenom, da se tožnici odtegne pripadajoči delež na skupnem premoženju. Ob tem, da tožnica pogodbe v omenjeni zadevi ni odobrila, je sodišče tam zaključilo, da je sporna pogodba zaradi nedopustne kavze nična. Zmotno je zato stališče sodišča o neizkazanosti relevantnih okoliščin glede nedopustnega nagiba.

Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa tožnica meni, da tožba na uveljavljanje izpodbojnosti ni prepozna. Prekluzivni rok ne teče od sklenitve darilne pogodbe, pač pa od dne, ko je izvedena v zemljiški knjigi. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 506/2005. S samo darilno pogodbo se lastninska pravice še ne pridobi, temveč je za to potreben še vpis v zemljiško knjigo. Prekluzivni rok v obravnavani zadevi je zato začel teči šele 6. 12. 2010, ko je bil vložen predlog za vpis lastninske pravice in je tožba, vložena 5. 12. 2011, pravočasna. Sodišče je napačno štelo, da darilno pogodbo za nepremičnino darovalec izpolni z izstavitvijo overjenega dovolila. Sicer pa je zaključilo, da je objektivni rok tekel od overitve podpisa na darilni pogodbi in se tako iztekel 10. 11. 1996, pri čemer pa je prezrlo, da iz VI. člena pogodbe izhaja, da se darovalec zavezuje izročiti obdarjencu potrebno listino za vknjižbo svoje pravice, kar je pokojni očitno storil šele 2. 12. 2010, ko je izdal overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Nazadnje pa tožnica meni, da bi moralo sodišče še zaslišati pravdni stranki, kar je neutemeljeno opustilo kljub ugovoru tožnice, saj bi sodišče le tako lahko ugotovilo okoliščine glede nakupa nepremičnine, glede deleža na tem premoženju, glede vedenja tožnice glede sklenitve sporne pogodbe, kar bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja in pravilni materialnopravni odločitvi.

3Tožena stranka je obširno odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev (delne) ničnosti sklenjene darilne pogodbe med tožencem in A. H., s podrejenim (oblikovalnim) zahtevkom pa (delno) razveljavitev te pogodbe, ostala dva zahtevka (ugotovitveni, da je tožnica solastnica sporne nepremičnine in dajatveni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine) pa veže na odločitev o prvem zahtevku.

6Sodišče prve stopnje je po presoji darilne pogodbe z dne 8. 11. 1993 (1) pravilno zaključilo, da pokojni A. H. kot zakonec tožnice ni razpolagal z nedoločenim deležem na skupnem premoženju (54. člen ZZZDR, kar ima za posledico ničnost), temveč s posamezno stvarjo. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je zato 52. člen ZZZDR in ne 54. člena zakona. V tem smislu se pritožbeno sodišče strinja z razlago izpodbijane sodbe, da se, kadar glede posamezne stvari iz skupnega premoženja sklene pravni posel le en zakonec, zahteva soglasje drugega zakonca; in da, če ta predpostavka ni izpolnjena, pogodba ni nična, ampak le izpodbojna. Takšno je stališče ustaljene sodne prakse in pravne teorije, na katero pravilno opozarja prvo sodišče s sklicevanjem na številne odločbe. Ni pravnega argumenta, ki bi ob ugotovljenem razpolaganju s posamezno stvarjo omogočil razlikovanje med odplačnim in neodplačnim razpolaganjem v taki meri, da bi bilo neodplačno razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja nično, odplačno pa le izpodbojno. Nasprotno materialnopravno stališče, ki ga tožnica v pritožbi ponavlja, je zmotno.

7Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da so tožničine trditve presegale dejanski stan, relevanten za uporabo drugega odstavka 52. člena ZZZDR. Tožnica je tožbeni zahtevek na ugotovitev (delne) ničnosti sporne darilne pogodbe utemeljevala tudi s trditvami, da sta toženec kot obdarjenec in pokojni kot darovalec ravnala z nedopustnim nagibom, v nasprotju z moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti tudi na tej podlagi, ker je ocenilo, da tožnica razen gole domneve, da je bil namen strank pri sklenitvi sporne darilne pogodbe izigrati tožnico, za to ni podala relevantnih konkretnih navedb. Pojasnilo je še, da se odločba VS RS II Ips 153/1999, na katero se je sklicevala tožnica, v bistvenem razlikuje od obravnavane zadeve, ker je bil tam ugotovljen očitni namen(1), da se tožniku odtegne pripadajoči delež na skupnem premoženju, za kar sta vedeli obe stranki darilne pogodbe.

8Takšna presoja pa je zmotna, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Držijo sicer razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj neupoštevanje dejstva, da predmet darilne pogodbe spada v skupno premoženje, še ne pomeni nedopustnega nagiba. Vendar je tožnica trdila tudi (2), da je toženec vedel, da je pokojni s tožnico v letu 1989, torej štiri leta pred sklenitvijo sporne pogodbe z dne 8. 11. 1993, sklenil zakonsko zvezo; da sta v stanovanju od tedaj ves čas bivala; da je pokojni stanovanje v času zakonske zveze kupil le nekaj mesecev pred sklenitvijo darilne pogodbe (10. 2. 1993 (4) in kot bistveno, da je toženec sklenil darilno pogodbo v istem časovnem obdobju, kot je vložil tožbo na razvezo (5), kar po mnenju tožnice kaže na očitni namen strank pogodbe, da ji odtegneta pripadajoči delež, za kar je gotovo vedel tudi toženec.

9Sodišče prve stopnje je verjetno prezrlo zadnje navedene trditve (list. št. 76), saj sicer ne bi poudarilo, da se zadeva II Ips 153/1999, na katero se je sklicevala tožnica, v bistvenem razlikuje od obravnavane, ker se je „očitni namen“ pokazal predvsem v tem, da je do daritve prišlo v času razveznega postopka. Nemoralni nagib, ki lahko vpliva na veljavnost neodplačne pogodbe (52. in 53. člen ZOR) (6), je tožnica po oceni pritožbenega sodišča opredeljevala z dovolj konkretnimi trditvami.

10Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica ni podala relevantnih konkretnih navedb in okoliščin, ki bi lahko utemeljevale nemoralni nagib/namen za sklenitev pogodbe, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično sodišče prve stopnje ni ugotavljalo resničnosti tožničinih kompleksnih trditev o okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o nedopustnem nagibu za sklenitev darilne pogodbe. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je vse navedeno relevantno le v primeru, da sporno stanovanje res predstavlja skupno premoženje tožnice in pokojnega toženčevega očeta. Toženec namreč trdi, da je sporno stanovanje posebno premoženje pokojnega očeta, vendar sodišče prve stopnje tega spornega dejstva (še) ni ugotavljalo. Izhajalo je namreč iz hipotetične predpostavke, da gre za skupno premoženje, očitno ravno zaradi stališča, da že trditvena podlaga spora ne omogoča zaključka o ničnosti sporne pogodbe, tudi če bi šlo za skupno premoženje.

11Treba je še opozoriti, da z nekaterimi pritožbenimi navedbami (7) tožnica skuša dodatno utemeljiti zatrjevano nemoralnost darilne pogodbe, kar predstavlja nedovoljene pritožbene novote, saj tožnica trditev v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila, v pritožbi pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej na prvem naroku oziroma do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člen ZPP). Zato teh prepoznih trditev sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo smelo upoštevati. V pritožbi izpostavljeno kasnejše ravnanje toženca v zapuščinskem postopku in toženčeva obremenitev sporne nepremičnine z zastavno pravico v letu 2013 pa na vprašanje nedopustnega nagiba ob sklepanju darilne pogodbe v letu 1993 ni pravno pomembno. Bistven je nagib ob sklenitvi pogodbi. Okoliščine, ki so nastopile kasneje, po sklenitvi in izpolnitvi pogodbe, nimajo vpliva na veljavnost same pogodbe (prim. VS RS II Ips 667/2009).

12Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka za razveljavitev sporne pogodbe pritožbeno sodišče soglaša s celovitimi dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je tožnici pravica do izpodbijanja pogodbe zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka ugasnila. Pritožničino stališče, da je (objektivni) prekluzivni rok začel teči od izvedbe pogodbe v zemljiško knjigo, to je vpisa lastninske pravice vanjo, ne pa od trenutka sklenitve pogodbe, je materialnopravno zmotno. Tožnica se pri tem neupravičeno sklicuje na odločbo II Ips 506/2005, ki se bistveno razlikuje od obravnavane, saj obravnava izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (actio Pauliana), ki rok za vložitev tožbe veže v določbi 280. člena ZOR na opravo pravnega dejanja, za tek objektivnega roka iz 117. člena (8) ZOR pa je pomembno, kdaj je bila pogodba sklenjena. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na odločbo VS RS II Ips 286/2010, pravilno izhajalo iz dejstva, da se darilna pogodba, ki se nanaša na nepremičnino, izpolni z izstavitvijo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Overitev podpisa na darilni pogodbi ni bila sporna, pritrditi pa je tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil v pogodbi vsebovan tudi veljavni razpolagalni posel. Vsebina zemljiškoknjižnega dovolila v 6. členu pogodbe, ki je bila v tem, da je darovalec izjavil voljo, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, je bila v okviru zahtev tedanjih predpisov ustrezna. Objektivni triletni rok je tako tekel od overitve pogodbe, to je od 10. 11. 1996 (ne glede na seznanjenost tožnice) in se je iztekel 10. 11. 1996. Ob tem, da je bila pogodba sklenjena in izpolnjena v letu 1993, ni pomembno, da je do vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo na ime obdarjenca prišlo kasneje na podlagi novega zemljiškoknjižnega dovolila z dne 2. 12. 2010. Pripis k že obstoječemu dovolilu v 6. členu pogodbe, da bo darovalec izročil listino za vknjižbo lastninske pravice, drugačne tožničine teze o času sklenitve pogodbe ne potrjuje. Ob izhodišču, da je rok za vložitev izpodbojne tožbe zamujen, pa se sodišče niti ni dolžno ukvarjati z vprašanjem, ali je bil toženec pri pridobivanju lastninske pravice (torej glede pokojnikovega lastništva stanovanja) v dobri veri, ki je zgolj eden izmed pogojev, ki morajo biti podani za to, da zakonec, ki ni dal soglasja za razpolaganje s stvarjo iz skupnega premoženja, uspe z zahtevkom na izpodbojnost pogodbe.

13Sodišče lahko o podredno postavljenem zahtevku odloča le, če primarnemu (niti deloma) ne ugodi. Navedena omejitev pritožbenemu sodišču preprečuje, da bi potrdilo sicer pravilno zavrnitev podrednega izpodbojnega tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano odločitev glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka in zadevo vrača sodišču prve stopnje (355. člen ZPP) v nov postopek. Višje sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopek oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi pravdnima strankama s pritožbenim obravnavanjem oziroma ugotavljanjem bistvenega sklopa pomembnih dejstev kršilo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti dokaze in v okviru celostne trditvene podlage tožnice in ugovorov toženca presoditi, ali so podani pogoji za ničnost pogodbe v smislu 53. člena v zvezi s 103. členom ZOR. Če primarni prvi tožbeni zahtevek ne bo utemeljen, pa bo moralo ponovno odločiti o prvem podrednem tožbenem zahtevku kot tudi o nadaljnjih.

14Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---------------

(1) S katero je je pokojni A. H. podaril sporno stanovanje prvemu tožencu, svojemu sinu iz prvega zakona, pri čemer je toženec nasprotno navajal, da je stanovanje posebno premoženje pokojnega očeta.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz hipotetične predpostavke, da gre pri spornem stanovanju, ki je bil predmet darilne pogodbe, za skupno premoženja tožnice in pokojnega, čeprav je to vprašljivo, saj sodišče glede na nasprotna zatrjevanja in dokazovanja tega niti ni presojalo.

(2) Očitni namen se je pokazal v tem, da je do daritve prišlo v času razveznega postopka.

(3) Kar poudarja v pritožbi in je zatrjevala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (list. št. 2, 3, 28)

(4) Po privatizacijskih predpisih kot imetnik stanovanjske pravice.

(5) Ki se je sicer končal z mirovanjem postopka oziroma ustavitvijo in sta bila tožnica in pokojni poročena vse do njegove smrti.

(6) Prim. tudi VS RS II Ips 25/2011 in VSL II Cp 832/2009

(7) S sklicevanjem in povzemanjem vsebine posamezne določbe darilne pogodbe ter sklepanjem na tej podlagi na obstoj drugih dejstev

(8) Ki določa, da pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa s pretekom treh let od dneva sklenitve pogodbe.