53. člen ZOR

Pasivno legitimiran v izbrisni tožbi je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča.

Držijo sicer razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj neupoštevanje dejstva, da predmet darilne pogodbe spada v skupno premoženje, še ne pomeni nedopustnega nagiba. Vendar je tožnica trdila tudi, da je toženec vedel, da je pokojni s tožnico v letu 1989, torej štiri leta pred sklenitvijo sporne pogodbe, sklenil zakonsko zvezo; da sta v stanovanju od tedaj ves čas bivala; da je pokojni stanovanje v času zakonske zveze kupil le nekaj mesecev pred sklenitvijo darilne pogodbe in kot bistveno, da je toženec sklenil darilno pogodbo v istem časovnem obdobju, kot je vložil tožbo na razvezo, kar po mnenju tožnice kaže na očitni namen strank pogodbe, da ji odtegneta pripadajoči delež, za kar je gotovo vedel tudi toženec. Nemoralni nagib, ki lahko vpliva na veljavnost neodplačne pogodbe, je tako tožnica opredeljevala z dovolj konkretnimi trditvami.

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen.

Ob ugotovitvi, da je bil namen sopogodbenikov preprečiti izvršbo na spornem stanovanju je pravilna odločitev, da je bila podlaga pogodbe nedopustna in da je ta pogodba nična na podlagi drugega odstavka 51. člena ZOR.

Presoja navideznosti pogodbe in nedopustnega nagiba.

Izjava volje tožene stranke v Dopisu ne ustreza nobenemu izmed abstraktnih dejanskih stanov določb ZOR, ki opredeljujejo, kdaj je enostranska izjava volje podlaga za nastanek obveznosti v breme osebe, ki je tako izjavo volje podala (prim. 229. člen in naslednje ZOR). Besedilo Dopisa ne daje podlage (i) niti za razumevanje, da je tožena stranka obljubljala izvršitev neke svoje, prej nastale obligacijske obveznosti, (ii) niti za razumevanje, da je obljubljala izpolnitev iz svojih sredstev, niso nepomembne trditve tožene stranke (iii) o finančnem viru (plačilo je bilo obljubljeno „iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora“) za odpravo negativnih posledic, do katerih bi prišlo v primeru nižje cene zaradi manjše oddane količine hmelja, ter (iv) o nagibih za sporni Dopis (prim. 53. členu ZOR).

Zahteve iz 140. člena ZTVP-1 se ne sme a priori izključiti samo zato, ker ima razmerje elemente prodajne pogodbe. Zahteve po varnem in skrbnem poslovanju borzno posredniških družb se ne nanašajo le na ravnanje borzno posredniških družb v fazi izpolnjevanja pogodb, temveč tudi v fazi sklepanja pogodb s svojimi strankami.

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju morata načeloma biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerni. Upoštevana mora biti temeljna značilnost pogodbe, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročenega mu premoženja (in obratno); vrednost njegove izpolnitve je odvisna od negotovega dejstva, zato ima pogodba elemente tveganja. To pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah 15. člena ZOR.

Nagib mora biti, da je upošteven v primerih, ko se zatrjuje, da je odpadel, izražen tako, da je razviden nasprotni stranki.

Logično in življenjsko sprejemljivo je, da je takšen primerjalni izračun donosa privarčevanih sredstev, kot izhaja iz promocijske brošure Nove Ljubljanske banke iz julija 2000, pritegnil pozornost mnogih varčevalcev in se je tudi tožnik odločil za sklenitev pogodbe na podlagi ugodnega primerjalnega izračuna. Ker pa gre za odplačno pogodbo, pa skladno s prvim odstavkom 53. člena ZOR, nagib v takih primerih ni pomemben in ne vpliva na veljavnost pogodbe. Promocijska brošura namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ponudba v smislu 32. člena ZOR, ampak predstavlja le vabilo k dajanju ponudb, kot to določa 35. člen ZOR. Povsem sprejemljivo je, da je tožnik na podlagi takšne brošure dal svojo ponudbo za sklenitev pogodbe o varčevanju, ki pa glede višine obrestnih mer ni bila sklenjena pod pogoji, objavljenimi v brošuri, pač pa so bili dogovorjeni drugačni pogoji.

Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo povečala obrestno mero za obrestovanje pogodbenih obresti ob vsakem zaključnem pogodbenem letu v skladu s sklepom toženke o obrestnih merah, ki bo veljal ob zaključku pogodbenega leta. Pravilen je zaključek, da sklepov o obrestnih merah banke, ki tožnici obrestno mero ob zaključku pogodbenega leta znižajo, namesto zvišajo, ni mogoče upoštevati. Upoštevati pa tudi ni mogoče v promocijski brošuri navedenih obrestnih mer, ker se pogodbeni strani o tem nista dogovorili.

Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR).

V zapuščino je mogoče zahtevati le vrnitev darila, ne pa predmetne prodajne pogodbe. Tožbeni zahtevek je ugotovitvene in dajatvene ali oblikovalne narave. Tožnikova tožba s trditvami o kupni pogodbi in le z ugotovitvenim zahtevkom je nesklepčna, saj z njo ne more doseči želene posledice. Zapustnik lahko za časa svojega življenja odplačno razpolaga z vsem svojim premoženjem. Tako ravnanje ni nemoralno.

V klasičnem sistemu civilnega prava lahko pravna razmerja lastninske pravice na nepremičninah in prometa z nepremičninami res temeljijo le na načelu "superficies solo cedit" (z izjemami kot so npr. stavbna pravica in etažna lastnina) in načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar je treba upoštevati, da koncepcija družbene lastnine ni temeljila na omenjenih načelih. Značilnost takratne ureditve in dejanskega stanja nepremičnin je bila nekakšna zakrnelost tistih institutov stvarnega prava, ki imajo svojo vlogo v tržnem gospodarstvu (med drugim načela zaupanja v zemljiško knjigo). Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravni režim zasebne lastnine.

Glede na trditveno podlago tožeče stranke (da je bilo soglasje dano v zmoti glede strokovnosti druge toženke oziroma glede strokovnosti pri njej zaposlenega geometra, ki je opravil meritve in da je bila v zmoti, da ji je bila pokazana prava meja) in glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (da tožeča stranka ni mogla biti v zmoti, saj so bile meritve opravljene strokovno in ji je bila pokazana prava, katastrska meja) je tožbeni zahtevek za razveljavitev danega soglasja neutemeljen. Nižji sodišči sta ob tem tudi pravilno presodili, da motivi oziroma nagibi (pričakovanja tožeče stranke, da bo ohranila enako površino nepremičnine) ne vplivajo na veljavnost danega soglasja.

Pogodba o bančnem kreditu predstavlja pogodbo o prometu blaga in storitev v smislu 1.odst. 374.čl. ZOR, kar pomeni, da taka terjatev zastara v treh letih. Pripoznava dolga je mogoča le do nastopa zastaranja. Po nastopu zastaranja pa je mogoče ponovno zahtevati izpolnitev obveznosti le na podlagi odpovedi zastaranja. Pisna pripoznava, ki se šteje za odpoved zastaranju je enostranska izjava volje. Take izjave, da bi pravno učinkovala, pa ne more dati pooblaščeni delavec v računovodstvu, pač pa le tisti, ki je upravičen zastopati pravno osebo.

Vsak postopek redne likvidacije se namreč v končni fazi izide v zaključek likvidacijskega postopka in izbris te gospodarske družbe iz sodnega registra. Je bil namen pogodbenih strank čimprej omogočiti izpolnitev pogojev za zaključek postopka redne likvidacije in doseči izbris tožeče stranke iz sodnega registra. S Pogodbo o zavarovanju denarnih terjatev in Pogodbo o odstopu terjatev se je tožena stranka zavezala namesto prvotožeče stranke poplačati obveznosti, določene v 5. členu Pogodbe o zavarovanju in dati ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili. Namen pogodbenih strank je treba iskati v določilu 2. člena omenjene pogodbe, ki se nanaša na zagotovitev ustreznega zavarovanja in za plačilo terjatev prvotožeče stranke, opredeljenih v 5. členu pogodbe.

Če je nakup določene stvari motiviran s tihotapstvom in je druga stranka (prodajalec) za to vedela, je pogodba lahko nična, tudi če je promet s stvarjo, ki je predmet prodaje, sicer prost, je pa stvar namenjena tihotapljenju (npr. zaradi izogibanju plačila carine - v domači ali v tuji državi, pridobivanju dobička s kršitvijo prepovedi prometa, ki velja /le/ v tuji državi, ipd.). Kdaj bo zaradi nedovoljenega nagiba pogodba nična, je odvisno od različnih okoliščin. Predvsem velja, da nedopustnega nagiba ni mogoče enačiti (oziroma omejevati) s protipravnostjo. Nedopustni so tudi tisti nagibi, ki sicer niso v nasprotju s (z zapisanimi) pravnimi določbami, se pa upirajo moralnim pojmom družbe. Zato ni izključeno, da je tihotapstvo nemoralno, čeprav temelji le na kršitvah tujega pravnega reda.

Pri razlagi kavze in nagiba prihaja pritožba do enakih zaključkov kot sodišče prve stopnje, saj izrecno pove, da je kavza pravnega posla podana takrat, ko se npr. darovalec odloči darovati svoje premoženje, nagib pa je v tem primeru, da se z obdarjencem dobro razume, to pa je povedano enako, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, da gre pri nagibu za subjektivno prepričanje, kar pa ni kavza pogodbe.

Razveza zakonske zveze med tožencem in hčerko darovalcev po 13 letih od daritve ne more biti podlaga za ugotovitev, da je nagib izjalovljen in za uporabo 4.odst. 210.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o obveznosti vrnitve darila.